Igor Omerza, raziskovalec arhivov Udbe: V demokratični Sloveniji Kardeljevega »spomenika« ne bi smelo biti
Raziskovalec udbovskih arhivov in publicist mag. Igor Omerza s svojim delom drži ogledalo našim zgodovinarjem. V njem se zrcalita lenoba in sramota, saj opravlja delo, ki se ga na veliko izogibajo. Udba, komunistična zločinska paraslužba, kot da ne obstaja, čeprav je s strahovlado in popolnim nadzorom popolnoma obvladovala Slovence. Že vrsto let opravlja mukotrpno delo raziskovalca v arhivih. Napisal je za velikanski »kup« knjig o komunistično-udbovskih zločinih. Njegova zadnja knjiga Anti-Pirjevec je izjemno zanimivo branje, v njej ves čas spremljamo njegovo obsežno znanje o zločinskem početju Kardeljevih komunistov med letoma 1941 in 1990.
Gospod Omerza, vi ste napisali prvi del knjige Anti-Pirjevec, v katerem ste kritični do zgodovinarja Jožeta Pirjevca in njegove nove knjige o Edvardu Kardelju; drugi del knjige je napisal dr. Jože Dežman in govori o njegovi knjigi Partizani. Ko je izšla Pirjevčeva knjiga, sem se začudila in pomislila: Ali še nismo imeli dovolj Kardelja? Zakaj je Pirjevec napisal to knjigo?
Ker je hotel opisati življenje pomembnega moža, ki je bil drugi človek Jugoslavije. Skupaj s Titom sta pravzaprav vodila Jugoslavijo. Kardelj se je ukvarjal s teoretskimi zadevami okoli samoupravljanja, Tito pa ga je pri tem podpiral in mu to omogočal.
Vmes so zamenjali celo vrsto vodstev, ki niso bila prava. Kardelj pa je obstal in bil vedno na Titovi desni ali levi strani. V tem smislu je zgodovinsko pomemben mož, predvsem za Slovenijo. Ne trdim pa, da je bil pozitiven, vsaj zame ne.
Ali je Pirjevec odkril kaj novega o Kardelju, česar še nismo vedeli? Saj smo Kardelja ves čas študirali, razlagali in komentirali.
Seveda pove veliko novih stvari. Od Kardeljeve smrti do danes, ko je izšla ta knjiga, je izšlo ogromno knjig o Titu in Jugoslaviji, v katerih se veliko pojavlja tudi Kardelj. Odpirajo se arhivi. V našem arhivu je približno 250 škatel o Kardelju. To je bilo treba pregledati, Pirjevec pa je obiskoval tudi druge arhive v tujini.
Novih stvari je torej kar veliko, ampak problem je, da je veliko stvari napačnih, izmišljenih ali površnih. To je problem te knjige. Sicer je zelo zanimiva in se dobro bere, ker je sestavljena, kot bi šlo za niz časopisnih člankov.
Iz časopisnih člankov je tudi pobiral informacije.
Tudi, pa iz raznih žurnalističnih knjig. S tem ni samo po sebi nič narobe. Ampak če povzemaš žurnalistične vire, moraš podati kritično oceno, saj so nekatere stvari izmišljene ali površne.
Se vam zdi, da ta knjiga na neki način opravičuje Kardelja, komunistično revolucijo, revolucionarno nasilje med vojno in po vojni ter vse, kar smo imeli? Ali na neki način opravičuje tudi to, da imamo še vedno Kardeljev »spomenik« in da je pokopan v grobnici »herojev« zraven parlamenta?
Pirjevec na Kardelja gleda z neko simpatijo. Zase pravi, da je socialist. Na koncu se sklicuje na Cankarja in pravi, da imajo utopije to čudno lastnost, da se običajno uresničijo. Videti je, da misli, da bi se Kardeljeva utopija, čeprav je s propadom Jugoslavije propadla, morda v prihodnosti lahko uresničila v kakšni podobni socialistični obliki. Tak občutek sem dobil iz knjige. Čeprav poskuša povedati tudi nekatere temne stvari, mislim, da na Kardelja, če pogledamo celotno knjigo, gleda z relativno simpatijo.
Ampak vendarle, ideologija, tako komunistična kot konec koncev samoupravna, katere avtor in snovalec je bil Kardelj, je šla rakom žvižgat.
Jugoslavija, ki jo je gradil in skupaj s Titom ohranjal, je propadla. Njen propad se je začel po Titovi smrti. Samoupravljanje je odšlo, neuvrščenost je odšla skupaj z Jugoslavijo in svetovnimi procesi. Če pogledamo njegov končni rezultat, je ta poguben. Uničeno je bilo vse, kar je gradil in v kar je verjel.
Na neki način je bil zelo prepričan v socialistično idejo. Fantast, bi rekel. Govoril je o socializmu, mislil pa je na komunizem, na to, da bo iz socializma nastal komunizem. Podnaslov Pirjevčeve knjige je Socialistični utopist na oblasti. V bistvu pa je bil Kardelj komunistični utopist. Mislil je, da bo komunizem prevladal po svetu. Socializem je bil samo prva faza.
Tudi sam ni mislil, da bo Jugoslavija obstala. Ni pa bil nacionalist ali zagovornik odcepitve. Menil je, da bo nastala evropska socialistična združba narodov. Zato pri njem ne moremo iskati kakšnega osamosvojitvenega stališča ali trditi, da je bil nacionalist. Bal se je samo velikosrbskega šovinizma. Tega so se bale vse republike, tudi Tito. Zato je imel Kardelj tukaj podporo in mu je z ustavnimi spremembami, zakonom o združenem delu in samoupravljanjem uspelo omejiti velikosrbski šovinizem oziroma nacionalizem.
Podnaslov Pirjevčeve knjige je Socialistični utopist na oblasti. V bistvu pa je bil Kardelj komunistični utopist. Mislil je, da bo komunizem prevladal po svetu. Socializem je bil samo prva faza.
Ki se je potem res izkazal.
Seveda. Ni pa bil Kardelj nikakršen slovenski nacionalist. Njegova Udba je preganjala vsakogar, ki je kakorkoli govoril o osamosvajanju Slovenije. Javno tako ali tako nisi mogel ničesar objaviti. To je objavljala emigracija, takšno gradivo pa so na meji zasegali. Ko je bil Kardelj še živ, je na primer Zemljaričeva Udba pri Francetu Miklavčiču našla osebne dnevnike, v katerih je pisal o samostojni Sloveniji. Zaradi tega so ga dodatno zaprli – poleg tega, da je podpiral Kocbeka.
Zelo znana Kardeljeva knjiga, ne bom rekla uspešnica, ampak obvezno čtivo, je bila Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Kaj je bilo v tej knjigi takega, da bi lahko predstavljalo podstat osamosvojitve?
Težko karkoli. Kardelj je bil namreč internacionalist. Na narod je gledal z vidika zgodovinskega razvoja, po katerem narodi ne bodo več pomembni. To je bilo stališče internacionalizma, zato tukaj težko najdemo nacionalne komponente, ki bi nas vodile do osamosvajanja.
Pirjevčeva knjiga je kar obsežna. Koliko pa je sploh verodostojna?
Preveč je problematičnih stvari, da bi jo lahko priporočil. Te izmišljotine in površnosti se potem širijo po prostoru kot neki virus in zastrupljajo pravo sliko.
Pri neki stvari glede Kocbeka citira iz del zgodovinarja Gabriča in kritika oziroma publicista Andreja Inkreta. Oba v svojih delih pravilno opišeta zadevo, Pirjevec pa ju citira in stvar napačno predstavi. Lahko bi šel neposredno v arhiv, tako kot sem šel jaz, pa tudi Aleš Gabrič in Andrej Inkret, in prišel do originalnega dokumenta, kjer so stvari jasno razvidne. On pa je celo pravilne sekundarne vire napačno povzemal. Viri so torej pravilni, povzetek pa napačen.
Namenoma?
Mislim, da gre v tem primeru za intelektualno lenobo. Kako lahko napišeš, da je bila Kocbekova 70-letnica leta 1975? Pa saj ste zgodovinar. Kocbekov rojstni datum ni nobena skrivnost. Jaz ga sicer vem na pamet, večina ljudi pa ne, ampak se ga lahko preveri na spletu.
Vi ste veliko pisali o Kocbeku. Kaj je v zvezi z njim napačno interpretirano?
Leta 1951 je bil tretji kongres OF, Pirjevec pa piše o drugem. Dobro, to je minorna napaka, čeprav moti. Na tem tretjem kongresu je Kocbek govoril stvari, ki komunistom niso bile všeč. Po kongresu se je takoj tajno sestal vrh partije, politbiro. Tam je Kardelj rekel, da mora Kocbek kapitulirati. Pirjevec pa pravi, da je to izjavil na javnem kongresu OF, ki so ga celo prenašali po radiu in o katerem so pisali časopisi. Kardelj tega tam nikoli ne bi rekel, ker so hoteli pokazati popolno enotnost Osvobodilne fronte. Kocbek je bil njen podpredsednik. To je rekel šele na tajnem sestanku. To je kot dan in noč.
Dejansko mediji niso poročali o ničemer, o nobeni razpoki.
Seveda ne, ker so hoteli pokazati enotnost. Približno leto pozneje so se Kocbeka odkrižali in šli javno ven.
Potem pa so tu še mnoge druge stvari. V knjigi pišem o Jovanki, o kateri ima Pirjevec napačne podatke. Pišem tudi o vdoru hrvaških diverzantov leta 1972, o čemer ima prav tako napačne podatke. On uporablja podatke Cie iz leta 1972, ki jih je našel v nekem arhivu v tujini, pa čeprav so v Arhivu Slovenije štiri škatle o tej akciji. Ampak te štiri škatle moraš pregledati. Vsaka vsebuje po nekaj sto strani. To je precej dela. Na podlagi teh in še drugih dokumentov sem napisal knjigo, zato sem takoj opazil njegove napake. Iz glave sem vedel, kaj je narobe.
Koliko dokumentov o Kardelju je v arhivu?
V slovenskem arhivu je približno 250 škatel. Obstajata dva fonda. Dve ali tri škatle so zaprte zaradi zdravstvenih zadev, kar je razumljivo. Kardelj je imel težko in dolgo obdobje umiranja. Družina je to gradivo dala v arhiv, ampak ga je zaprla. Ne vem, do kdaj. Vse ostalo je odprto. Ta arhiv ni pretirano zanimiv. Najdeš pa tudi kakšen res zanimiv dokument.
Pregledal sem več škatel kot on, predvsem zaradi dela o Kocbeku. Tam je tudi zapis Titovega sestanka s Pepco Kardelj po Kardeljevi smrti v vili Tacen. Obstaja stenogram tega pogovora med Titom in Kardeljevo vdovo. Izjemno zanimiv razgovor.
O čem sta govorila?
Pepca mu je razlagala o Kardeljevem umiranju. Zraven sta bila še Popit in zunanji minister Vrhovec, ki se je zaradi Kardeljevega pogreba vrnil s poti iz Sirije. Pogovarjali so se tudi o tem, kdaj sta se Tito in Kardelj spoznala, kako sta bila prijatelja in tako naprej. Zelo zanimivo.
Vse, kar se je v tem stenogramu nanašalo na Kardelja, sem zdaj predstavil javnosti. Zanima me, zakaj Pirjevec tega dokumenta ni predstavil. Mislim, da ga je poznal, ampak skuša dokazati, da je Tito sovražil Kardelja. Tukaj pa se pokaže lep odnos. Dobro, saj vemo, kako je: ko prideš k vdovi, ne boš govoril sovražno. Ampak obstajajo tudi drugi viri, ki povedo, kako je Tito cenil Kardelja.
Pirjevec na primer opisuje, kako je Tito stal pred Kardeljevo krsto, jo štiri minute gledal in komaj skrival sovražen odnos. Jaz sem to takrat gledal po televiziji. Na njegovem obrazu pred krsto nisem videl nobenega sovražnega odnosa. Videl pa sem skrb oziroma zaskrbljenost. Pravzaprav je Tito na neki način gledal svojo krsto. Leto pozneje je namreč tudi sam umrl. Ko starejši človek pride do krste, se zamisli. Mislim, da se je to Titu videlo na obrazu.
Kdor bere Pirjevčevega Kardelja, naj torej prebere še vašega Anti-Pirjevca.
Dodal sem precej dopolnitev.
Mogoče Pirjevec tudi nekoliko spreminja oziroma olepšano prikazuje povojne poboje.
Zanimivo je, da pri vprašanju množičnih pokolov, ko povzema Kocbekov dnevnik, omenja Kardelja, Kidriča, Mačka, Marinka in Kraigherja. Ne pove pa za Lidijo Šentjurc, ki jo Kocbek prav tako omenja – zanjo celo pravi, da je bila še najbolj zagrizena.
Pri vprašanju množičnih pokolov, ko povzema Kocbekov dnevnik, Pirjevec omenja Kardelja, Kidriča, Mačka, Marinka in Kraigherja. Ne pove pa za Lidijo Šentjurc, ki jo Kocbek prav tako omenja – zanjo celo pravi, da je bila še najbolj zagrizena.
Zakaj je zaščitil Lidijo Šentjurc?
Tega ne vem. Ta podatek je bolj skrit. Kocbek namreč v svojih dnevnikih najprej piše o teh petih moških, ki sem jih omenil, potem pa nekje naprej priključi še Lidijo Šentjurc. Torej bi moral prebrati celoten dnevnik. Mogoče tega ni vedel ali videl.
Kako pa prikazuje Jovanko?
Precej korektno. Da je bila v odnosu s Titom težka ženska in da so bile težave z njo. To je precej korektno. Ampak nima niti enega dokumenta iz beograjskih arhivov.
Od štiriindvajsetih virov ima samo tri arhivske. Vse drugo so knjige. Predvsem srbske knjige pa so precej problematične. To je žurnalizem, izmišljotine.
T. i. »žuta štampa«.
Tako je. Resen zgodovinar, še posebej akademik, bi moral biti pri tem previden. Lahko jih citiraš, ampak moraš podati kritičen pogled. Pirjevec celo citira sestanek, ki ga sploh ni bilo. Pravi, da je bil 28. decembra sestanek vojaško-političnega vrha s Titom in da je Tito tam sovražno govoril o Kardelju. Obstaja celo stenogram tega neobstoječega sestanka, ki si ga je izmislil falsifikator Cenčić. V Cenčićevi knjigi imate opis in stenogram tega sestanka, ki ga, kot rečeno, ni bilo.
In to navaja Pirjevec?
Navaja ta datum in trdi, da je bil sestanek.
Kakšen je bil odnos med Titom in Kardeljem? Je šlo pri tistem strelskem incidentu leta 1961 za atentat?
Ne, absolutno ne. Obstajajo izjave prič, ki so bile tam. Mislim, da jih je bilo okoli štirideset, lovcev in vojakov. Lov je potekal na vojaškem območju. Nekdo je ustrelil, krogla pa se je odbila.
Opravljena je bila tudi preiskava. O tem piše general Mišković v svoji knjigi, ki jo Pirjevec sicer citira, toda tega dela ne citira, ker hoče iz dogodka narediti neko famo, teorijo zarote. Bralca pelje skozi zgodbo, tako da na koncu ne ve, kaj naj si misli, in ostane v dvomih.
Je pa zelo jasno, da je šlo za nesrečo. Ali naj bi Jovan Veselinov, takrat vodilni srbski politik, šel na lov in po Rankovićevem naročilu pred petsto ljudmi ustrelil Kardelja? Saj je bila narejena preiskava z vsemi podatki. Kje je kdo stal, kako se je krogla odbila, kakšna je bila in tako naprej. Ni šlo za noben atentat.
In kaj je potem naredil Tito? Ponorel je. Vedel je namreč, kaj bo iz tega nastalo. O tem nihče ni nič pisal, se je pa govorilo, ker je bilo prisotnih toliko ljudi. Po Ljubljani so se širile govorice, da ima Kardelj umetno čeljust. Ranković je rekel nekaj v smislu: »Kaj bo zdaj Tito naredil z nami? Takole se obstreljujemo kot otroci.« Tito je potem zahteval, da gredo Veselinov, Ranković in Kardelj – mislim, da je bil zraven še Marinko – v Sloveniji skupaj na lov. O tem so na prvih straneh pisali osrednji časopisi, tudi Delo je objavilo fotografijo.
Ali naj bi Jovan Veselinov, takrat vodilni srbski politik, šel na lov in po Rankovićevem naročilu pred petsto ljudmi ustrelil Kardelja? Saj je bila narejena preiskava z vsemi podatki. Ni šlo za noben atentat.
Oni skupaj.
Ja, nekaj mesecev po tistem, ko naj bi ga Jovan Veselinov namenoma ustrelil. Domnevni naročnik umora Ranković, domnevni strelec Veselinov in Kardelj so bili skupaj v prijateljskem klepetu. Ko so ljudje videli to prijateljsko družbo, so govorice potihnile.
Kakšen je bil Titov odnos do Kardeljeve ustave iz leta 1974?
Tito je Kardelja pri tem podpiral. Videl je namreč, da so se vse republike bale Srbije oziroma srbskega nacionalizma. A proti Srbiji so imele premoč, saj je imela vsaka republika en glas, poleg tega pa še dve avtonomni pokrajini. Zato je Milošević potem tako silovito posegel v ta sistem in pokrajini združil nazaj pod Srbijo, saj sta njuna glasova v predsedstvu lahko delovala proti Srbiji.
Kardeljeva ustava je bila narejena zato, da bi bile republike enakopravne. To ni bila slaba ideja. Jugoslavijo s tako različnimi narodi, različno razvitimi območji in balkanskimi razmerami je bilo zelo težko držati skupaj. Skupaj so jo držali s tihim in odkritim terorjem.
Tito je torej podpiral Kardeljeve zamisli. Tudi večina republik je to podpirala. Srbi pa so morali skloniti glavo, ker je bila Titova avtoriteta strašanska.
Ali je Kardeljeva ustava omogočila osamosvojitev Slovenije?
Zagotovo jo je olajšala, ker so imele republike precej samostojnih funkcij. Ampak nehote. Kardeljev namen oziroma želja ni bila, da bi se Slovenija lažje osamosvojila. To je neumnost. Kardelj je bil internacionalist. Pirjevec pa bi mu rad pripisal neki nacionalizem, potem pa iz nacionalizma zlahka prideš na osamosvojitev. Ampak tega pri Kardelju ni. Nobene osamosvojitve, nobenega separatizma.
Pirjevec bi Kardelju rad pripisal neki nacionalizem, potem pa iz nacionalizma zlahka prideš na osamosvojitev. Ampak tega pri Kardelju ni. Nobene osamosvojitve, nobenega separatizma.
Ali Pirjevec problematizira povojno obdobje, VOS, umore?
O tem govori. Ampak jaz te ljudi imenujem množični morilci, on pa tega ne bo izrekel. Domobrance imenuje kvizlingi, izdajalci. Zanje ne bo nikoli uporabil kakšne milejše oznake. Kocbek je na primer zapisal: »Mi nismo smeli teh fantov pobiti kot pse.« Izrazil se je torej na bolj človeški način. Tega množičnega umora ni mogoče z ničimer upravičiti.
Še ena pomembna tema, ki je danes spet aktualna, so neuvrščeni in zunanja politika, predvsem odnos do Palestine.
Pirjevec piše, da je Jugoslavija podprla razdelitev Palestine na dve državi, izraelsko in arabsko oziroma palestinsko. Ampak Jugoslavija se je pri tem glasovanju Generalne skupščine OZN vzdržala. To smo se učili že v osnovni šoli. Ni podprla predloga o dveh državah. Pirjevec pa piše, da ga je podprla. Kako lahko napišeš kaj takega? To je obče zgodovinsko dejstvo, ki popolnoma obrne zgodbo.
Če bi Palestinci takrat pristali na svojo državo, bi imeli danes tam dve državi v okvirih, ki jih je določila OZN. Tako pa je prišlo do kaosa. Arabci so zaradi tega napadli Izrael, ki je nastal na podlagi sklepa OZN. Danes imamo to, kar imamo, kaos in zmešnjavo, ki ne bosta rešena ne vem koliko časa, morda še sto, tisoč let.
Nekje zapišete, da je bila Slovenija Kardeljev fevd. Glede na vse, kar se dogaja, je najbrž še danes.
Dokler je v središču Slovenije njegov »spomenik«, zagotovo. V demokratični Sloveniji bi moral biti tak »spomenik« že zdavnaj odstranjen. Posebej pa tisti kamen pred Spomenikom revolucije, na katerem piše, da smo se za večno združili v skupnost jugoslovanskih narodov. To je posmeh naši osamosvojitvi.
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.