90 let stiških čebelarjev: tradicija, prepletena s skoraj 900-letno zgodovino samostana

V soboto, 26. septembra, so se v Kulturnem domu Stična zbrali čebelarji, predstavniki lokalne skupnosti in čebelarskih organizacij ter številni ljubitelji čebelarstva. Čebelarsko društvo Stična je s slavnostno akademijo praznovalo 90 let delovanja. Spomnili so se ustanoviteljev, počastili zaslužne člane in predstavili delo društva, ki je januarja letos združevalo 105 članov.

Zbrane je nagovoril predsednik društva Anton Kastelic. Po podatkih z januarskega občnega zbora člani skrbijo za 2.198 čebeljih družin v 150 čebelnjakih. Ukvarjajo se s pridelavo medu, izobraževanjem in ohranjanjem kranjske čebele. Med gosti so bili predsednik Čebelarske zveze Slovenije in Evropske čebelarske zveze Boštjan Noč, predsednik Regijske čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja Anton Koželj ter podžupan Občine Ivančna Gorica Tomaž Smole.

V nagovorih so govorili o čebelarski dediščini, sodelovanju med društvi in skrbi za naravo. Smole je spomnil na prispevek stiških čebelarjev k razvoju čebelarstva v občini, ki je bila pred leti razglašena za čebelam najprijaznejšo občino v Sloveniji.

V kulturnem programu so nastopili Moški pevski zbor Prijatelji, citrarka Eva Medved Grabljevec in otroci iz čebelarskih krožkov. Med prireditvijo so na velikem zaslonu predvajali fotografije iz zgodovine društva, dvorano pa so krasili čebelarski prapori, ki so jih prinesli predstavniki različnih društev. Ob jubileju je izšel tudi zbornik S čebelami skozi devet desetletij, posvečen zgodovini in delovanju društva.

Od deževne nedelje v gostilni do devetih desetletij čebelarstva

Pisalo se je leto 1936. Prvega marca, na deževno nedeljo, so se po zgodovinskem zapisu Valerije Ravbar v gostilni Gradiček zbrali čebelarji iz Stične in okoliških krajev. Gostilna je bila v lasti Ludvika Gabrijela. Prišli so tudi posamezniki iz šentviške in krške okolice. Želeli so ustanoviti svojo čebelarsko podružnico, saj bi tako lažje pridobivali znanje, kupovali opremo in zastopali skupne interese. Na ustanovnem občnem zboru se je vpisalo 18 čebelarjev. Vsi so še isti dan poravnali članarino.

Za ustanovitev si je prizadeval učitelj Peter Lenardič, primorski begunec, ki se je zaradi fašističnega preganjanja umaknil iz domačih krajev. Pred prihodom v Stično je poučeval v Kojnščici pod Kumom, kjer je bolje spoznal čebelarstvo. Toda poučevanje ni bilo njegovo edino delo. Sodeloval je pri gasilskem društvu, kulturnih prireditvah in gledaliških predstavah. V novoustanovljeni čebelarski podružnici je prevzel naloge tajnika in blagajnika. Za predsednika so izvolili Janka Marolta.

Lenardič se je vtisnil v spomin tudi Frideriku Hrastu, ki mu je kot deček pomagal pri čebelarskih opravilih. Učitelj je imel majhen čebelnjak ob osnovni šoli. Tja je večkrat povabil mladega pomočnika, da je vrtel točilo, prenašal satje in opazoval delo. Hrast je o njem pozneje zapisal: »Zame je bil uganka. Me je pa nekajkrat povabil, naj mu pomagam točiti med.« Spominjal se je tudi kosila pri njegovi družini. »Meni se je zdel dober človek,« je dodal. Odlomke iz njegove knjige Vse to sem doživel je v zgodovinskem prispevku navedla Valerija Ravbar.

Prvi predsednik Janko Marolt je bil železničar in predstojnik takratne železniške postaje Stična, ki se je pozneje preimenovala v Ivančno Gorico. Čebelaril je že v mladosti, pozneje pa je imel več kot 60 AŽ-panjev. Čebele je prevažal na različne paše, prepoznaval njihove bolezni in o svojih izkušnjah pisal strokovne prispevke. Društvo je vodil skoraj 40 let. Šele leta 1975 je predsedniško mesto prepustil nasledniku. Čebel pa ni opustil.

Ko ga je po zapisu Valerije Ravbar spomladi 1982 obiskal novinar Nedeljskega dnevnika, je bil star 82 let in je še vedno skrbel za 80 čebeljih družin. Že v prvih letih so se pojavila nesoglasja. Na ajdova pasišča so svoje panje dovažali tudi čebelarji od drugod, kar je povzročalo nezadovoljstvo med domačini. Zahtevali so omejitve prevoznega čebelarjenja na svojem območju.

Nato je prišla vojna. Po biografskih zapisih so italijanske oblasti Lenardiča leta 1942 aretirale in internirale. Njegova žena je bila prav tako internirana. Po vojni se Lenardič ni vrnil v Stično. Življenje je nadaljeval na Primorskem.

Društvo je doživelo več organizacijskih sprememb. Leta 1986 sta se vanj po ohranjeni kroniki kot prvi ženski članici včlanili Marija Piskule in Danijela Milenkovič. Samostojno organizacijsko pot je začelo deset let pozneje, leta 1996. Ob ustanovitvi so čebelarji v Slovenskem čebelarju zapisali: »Temelj je postavljen, sedaj pa čaka odbor veliko delo in požrtvovalnosti, da bo podružnica mogla doseči svoj namen.«

Ko so čebele spremljale molitve stiških menihov

Z zgodovino čebelarstva v Stični so povezani tudi cistercijani, ki so v kraj prišli že v 12. stoletju. Kdaj natančno so začeli čebelariti, ni znano. Opatija pa navaja, da so čebelji pridelki spremljali samostansko življenje, od vsakdanjih opravil do bogoslužja. Pri nočnih molitvah in svetih mašah so gorele sveče iz čebeljega voska. Med je bil del prehrane, skupaj s propolisom in voskom pa so ga uporabljali tudi v samostanskem zdravilstvu. Po vrnitvi menihov leta 1898 je čebelarstvo znova dobilo svoje mesto v samostanskem gospodarstvu.

Za čebele je med letoma 1920 in 1966 skrbel brat Metod Klemen. Leta 1959 je začel čebelariti še brat Frančišek Studen. Bil je spreten mizar, zato je panje in okvirje izdeloval sam. Čebelam se je posvečal vse do leta 1989. Nekaj medu je prodal, z izkupičkom pa kupoval sladkor za prezimovanje čebeljih družin in opremo, ki jo je potreboval pri delu.

Pozneje je skrb za samostanske čebele prevzel pater Avguštin Novak. Nanje ga vežejo spomini iz otroštva. Opazoval je roje na domačih jablanah in poslušal brnenje čebel na cvetoči ajdi. Ko je prišel v samostan, je najprej pomagal bratu Frančišku. Po njegovi smrti je delo nadaljeval sam. V pogovoru za Družino leta 2023 je povedal, da je med čebelarji srečeval »svetle zglede marljivosti in sodelovanja«.

Poseben je tudi odnos menihov do čebeljih družin. Ne razumejo jih kot osebno lastnino, prav tako ne njihovega pridelka. Po pojasnilu stiške opatije so njihovi začasni oskrbniki. To je skladno z redovnim življenjem, v katerem imata delo in skrb za skupnost pomembno vlogo.

Menihi čebel ne razumejo kot osebno lastnino, prav tako ne njihovega pridelka.

Čebelarstvo ima svoje mesto tudi v verskem življenju domačega društva. Člani se vsako leto zbirajo pri Ambroževi maši, posvečeni svetemu Ambrožu, zavetniku čebelarjev. Decembra 2025 so pripravili že štirinajsto. Pri bogoslužju se zahvalijo za čebelarsko sezono, prosijo za varstvo čebel in se spomnijo pokojnih članov. Tudi epidemija leta 2020 te navade ni povsem prekinila. Po takratnem poročilu sta patra Branko Petauer in Avguštin Novak mašo darovala brez običajnega srečanja čebelarjev, ti pa so jo spremljali na daljavo.

V samostanu je deloval še en znani zeliščar, pater Simon Ašič. V svojih knjigah in pogovorih je poudarjal tudi pomen medu ter drugih čebeljih pridelkov za človekovo zdravje.

Samostan in čebelarsko društvo še danes povezuje skrb za čebele

Cistercijani so leta 1936 sodelovali tudi pri ustanavljanju čebelarske podružnice. Danes samostan in društvo delujeta vsak na svojem področju. Menihi imajo svoj čebelnjak, društvo pa povezuje čebelarje iz Stične in okolice, pripravlja izobraževanja ter organizira krajevne prireditve.

Znotraj samostanskega obzidja stoji čebelnjak, ki je deloma lesen in deloma zidan. V njem sta prostor za shranjevanje satnic in zaprt prostor za točenje medu. Sprejme lahko 36 AŽ-panjev, samostan pa ima še dva dodatna kontejnerja oziroma stojišči. Po navedbah opatije za čebele skrbi pater Avguštin Novak.

Koliko medu pridelajo, je odvisno od vremena in čebelje paše. Po podatkih, objavljenih na spletni strani opatije, se je letni pridelek gibal med 450 in 900 kilogrami. V preteklosti so točili ajdov, cvetlični, lipov, kostanjev, hojev in smrekov med.

Samostanska vrtnarija je sodelovala pri postavitvi učnega čebelnjaka ob Osnovni šoli Stična. Mladi čebelarji se praktičnega dela učijo tudi na Podružnični šoli Temenica. Po podatkih s septembrske slovesnosti se v čebelarske krožke na območju vključuje okoli 80 otrok.

Junija so učenci obeh šol sodelovali pri točenju medu. 11. junija so ga točili v Stični, dan pozneje še v Temenici. Skupaj z mentorji so sate pobirali iz panjev, z njih ometali čebele in pripravljali satje za točilo. V Stični je mentor Marko Strmole del iztočenega medu nalil v kozarce, pripravil nalepke ter jih ob koncu šolskega leta podaril učencem čebelarskega krožka in učiteljici.

Čebelarji sodelujejo tudi pri urejanju okolice učnih čebelnjakov. Aprila so v Stični skupaj z učenci in predstavniki občine posadili lipe ter druga medovita drevesa.

Najmlajši čebelarji so letos tudi sami pomagali pri pridobivanju medu. Spoznali so opravila, ki so jih pred njimi opravljale generacije domačinov. Ob koncu šolskega leta so učenci stiškega krožka domov odnesli tudi kozarec medu iz šolskega čebelnjaka.