Aleš Maver, Časnik.si: Sto odtenkov žlahtnosti

"Kar nekajkrat sem prebral oceno, da je levica v drugem krogu predsedniških volitev osvojila sto odstotkov glasov. Morda. Rečemo pa lahko tudi, da je sto odstotkov glasov osvojila žlahtnost," piše Aleš Maver za Časnik.si.

Pojem “žlahtnost” je v slovensko politiko zašel po zaslugi Milana Kučana, ki je nekoč pozdravil nastanek “žlahtne” konservativne stranke, čigar oblast pa vedno nadzoruje vladajoča politična opcija.

V Sloveniji smo doslej doživeli vsaj dva večja valova “žlahtnosti”, vedno v trenutku, ko se je vladajoča opcija bala izgube oblasti, piše Maver: leta 2000 ob prepričljivi zmagi LDS-a na parlamentarnih volitvah ter leta 2004 ob referencumu o zakonu o izbrisanih, ko je desna sredina mobilizirala več kot 30 odstotkov volilnih upravičencev. Pozneje, še posebno po letu 2013 pa se je zdela "žlahtnost" v veliki meri odveč.

Pojav Marjana Šarca je zato prišel precej nepričakovano, piše Maver. "Zdi se namreč, da predstavlja on, čeprav je politično napol izšel iz nedrij Slovenske ljudske stranke, ne le novega navala, ampak nov tip “žlahtnosti”." Rezultat predsedniških volitev kaže, da je gospodarjem slovenske domovine uspelo“žlahtnega konservativca” ustvariti kar pri sebi doma, tako rekoč v laboratoriju, dodaja.

Seveda ne bi bilo dobro, če bi nadaljnje uspevanje “projekta Šarec” v krogih edine prave alternative gledali kar križem rok. "Toda zavedati se je treba, da koncesije na vrednostnem področju zlahka naletijo na plodna tla med desnosredinskimi volivci, ker so zlasti katoličani med njimi zelo obupani spričo splošnih trendov na “dekadentnem zahodu” in v nekoliko manjši meri pred domačim pragom," še piše Maver.

Celoten komentar preberite na Časnik.si.