Ali naš sistem sploh nudi pomoč posamezniku, ki trpi za duševno motnjo?

Po tragičnem dogodku, ko je na Fužinah pod streli policistov umrl 25-letnik, se Leonida Zalokar sprašuje, zakaj so pred tem odpovedali pravosodni, zdravstveni in socialni mehanizmi države, ki bi morali takšna tveganja prepoznati in obvladovati bistveno prej.

V tem kontekstu se odpira tudi širše vprašanje delovanja nekaterih akterjev na področju skupnostne obravnave oseb z duševnimi motnjami – vključno z vprašanjem njihovega nadzora, financiranja ter transparentnosti njihovega delovanja. Zalokarjeva je več vprašanj naslovila na pristojna ministrstva. »Če teh vprašanj ne bomo odprli zdaj, obstaja resna nevarnost, da se bodo podobni dogodki ponavljali,« je opozorila.

»Ob tragičnem dogodku v ljubljanskih Fužinah, ki je pretresel slovensko javnost, družino umrlega ter vpletene policiste in njihove svojce, je javna razprava skoraj v celoti usmerjena v vprašanje, ali so policisti pri intervenciji prekoračili dopustno uporabo sile. Tožilstvo in ministrstvo za notranje zadeve sta napovedala preiskavo dogodka, kar je seveda prav in nujno,« je sporočila doktorica socialne pedagogike in magistrica psihologije Leonida Zalokar, vendar pa je hkrati dodala, da ob tem ni mogoče spregledati dejstva, da o tem dogodku skoraj ni bilo javnega odziva drugih pristojnih resorjev – predvsem ministrstva za zdravje, ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstva za pravosodje, ki imajo pomembno vlogo pri obravnavi oseb z duševnimi motnjami, pri odločanju o varnostnih ukrepih ter pri nadzoru nad delovanjem sistema.

Po javno dostopnih informacijah je bila oseba, ki je preminula v policijskem posredovanju, že dlje časa znana policiji zaradi nasilnih izbruhov. Iz medijskih objav izhaja, da je imela resne težave na področju duševnega zdravja ter ponavljajoče se heteroagresivne epizode, ki so predstavljale tveganje za javno varnost in ne nazadnje tudi za varovanje človekovih pravic same osebe, ki je umrla v policijskem posredovanju.

Zadnji incident se je zgodil kmalu potem, ko je bila oseba odpuščena iz forenzične psihiatrije, kamor je bila nameščena po sklepu kazenskega sodišča zaradi zdravljenja po prejšnjem nasilnem dogodku. »Če se takšna situacija na koncu razreši s policijskim orožjem na ulici, se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so pred tem odpovedali pravosodni, zdravstveni in socialni mehanizmi države, ki bi morali takšna tveganja prepoznati in obvladovati bistveno prej,« je poudarila.

Ali skupnostne obravnave sploh obstajajo ter kdo jih nadzira in financira

V slovenskem prostoru se veliko govori o pomenu skupnostne obravnave oseb z duševnimi motnjami, bistveno manj pa o tem, ali sistem dejansko deluje tudi v primerih oseb z najtežjimi motnjami in izrazitimi agresivnimi izbruhi oziroma ali taki programi sploh obstajajo. Prevečkrat se zdi, da takšne osebe končajo v tako imenovanem sistemu »vrtečih se vrat« psihiatričnih institucij – iz hospitalizacije na prostost in nazaj – brez trajne in učinkovite obravnave v skupnosti.

V tem kontekstu se odpira tudi širše vprašanje delovanja nekaterih akterjev na področju skupnostne obravnave oseb z duševnimi motnjami – vključno z vprašanjem njihovega nadzora, financiranja ter transparentnosti njihovega delovanja.

»Če se takšna situacija na koncu razreši s policijskim orožjem na ulici, se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so pred tem odpovedali pravosodni, zdravstveni in socialni mehanizmi države, ki bi morali takšna tveganja prepoznati in obvladovati bistveno prej.«

Ob navedenem je Leonida Zalokar zato na ministrstvo za zdravje, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvo za pravosodje naslovila naslednja vprašanja:

• Ali se v Sloveniji sistematično opravlja ocena tveganja za osebe z duševno motnjo, ki se odpuščajo iz forenzičnih psihiatričnih oddelkov, tako z vidika njihovega zdravstvenega stanja in potreb osebe kot tudi z vidika tveganja za javno varnost?
• Ali je bila oseba po odpustu vključena v skupnostno obravnavo na področju duševnega zdravja? Če je bila, kdo je bil izvajalec te obravnave? Če ni bila, zakaj ne? Kdo v Republiki Sloveniji sploh izvaja skupnostno obravnavo oseb z duševnimi težavami s heteroagresivnimi preboji, ki predstavljajo tveganje za javno varnost?
• Kakšni so nadzorni in varovalni mehanizmi v primerih oseb z resnimi duševnimi motnjami in ponavljajočimi se agresivnimi izbruhi, ki lahko predstavljajo tveganje za javno varnost?
• Kako država zagotavlja, da sistem skupnostne obravnave – zlasti kadar programe izvajajo nevladne organizacije – dejansko prevzema tudi najzahtevnejše primere s heteroagresivnimi epizodami, ne pa da takšni posamezniki ostanejo brez ustrezne podpore ali nadzora?
• Ali ministrstva vodijo evidenco izvajalcev skupnostne obravnave ter kakšni so mehanizmi nadzora nad njihovim delovanjem in porabo javnih sredstev? Oziroma nad plačevanjem skupnostnih storitev s strani samih uporabnikov?
• Ali ministrstva razpolagajo s podatki o gospodarskih dejavnostih organizacij, ki izvajajo programe skupnostne obravnave in hkrati prejemajo javna sredstva, ter kakšni so mehanizmi nadzora nad transparentnostjo njihovega poslovanja?
• Ali obstajajo primeri, ko organizacije oziroma z njimi povezane osebe, ki izvajajo programe skupnostne obravnave in prejemajo javna sredstva, upravljajo tudi turistične ali nastanitvene kapacitete (npr. preko platform, kot je Airbnb)? Če da, katere organizacije izvajajo takšne dejavnosti, ali so bile nepremičnine ali kapacitete pridobljene tudi s pomočjo javnih sredstev ali projektnega financiranja, kakšen nadzor obstaja nad namensko uporabo teh sredstev ter ali so bile nepremičnine pridobljene od uporabnikov skupnostnih storitev?
• Kakšni so mehanizmi odgovornosti v primerih, ko se izkaže, da so bile pri oceni tveganja, odpustu iz forenzične obravnave ali organizaciji nadaljnje obravnave storjene strokovne ali sistemske napake? Kakšni so mehanizmi odgovornosti, kjer se izkaže, da za osebo z določenimi težavami in agresivnimi preboji sploh ni na voljo skupnostne obravnave?

Kot je izpostavila Zalokarjeva, gre za vprašanja, ki niso pomembna le za razjasnitev konkretnega dogodka, temveč tudi za širše vprašanje delovanja sistema obravnave oseb s hudimi duševnimi motnjami, varovanjem njihovih človekovih pravic ter hkrati tudi za zaščito javne varnosti.

»Če teh vprašanj ne bomo odprli zdaj, obstaja resna nevarnost, da se bodo podobni dogodki ponavljali, javna razprava pa se bo vedno znova ustavila pri zadnjem trenutku – pri policijskem posredovanju – namesto pri vprašanju, zakaj je sistem odpovedal že veliko prej,« je opozorila.

Želel si je živeti, a mu je bilo očitno lažje umreti

Pregled njegovega profila na Facebooku kaže na še večjo osebno tragedijo. Peter je namreč že vsaj od leta 2018 redno pisal, da je nesrečen, grd, neumen in predvsem sam. »Če ima kdo pištolo ali pa karkoli drugega, mu plačam, kolikor hoče za en metek,« je med drugim objavil tistega leta, leta 2020 pa je ponujal plačilo v zameno, da ga nekdo ubije.

»Vsaj sanje so bile lepe. Sanjal sem, kako sva plesala s Tino D., ampak ni več fajn, ko se zbudiš. Pa da o njej sanjam, se redko zgodi, druge dni samo nočne more,« je zapisal leto dni kasneje in povedal, da med spanjem spušča grozne krike – tako mu pove medicinska sestra, ki ga zbudi iz nočne more.

Zjutraj se sanj nikoli ne spomni – niti tega ne, da ga je sestra morala prebuditi. »Za to sranje po moje ni zdravila. Upam, da bo čim prej konec teh nočnih mor in mojega glupega lajfa, ki nima več življenja. Čudim se, da sploh še obstajam,« je zapisal in dodal, da za depresijo vsaj obstajajo tablete, a mu tudi te ne pomagajo.

Samomora ne dovolijo, srečnega življenja pa tudi ne omogočijo

Objavil je tudi minuse, ki človeka oz. njega doletijo v življenju: »Gledaš kruti svet, gledaš krivice, v šolo hodiš za je*en papir, cel lajf nesrečen, gledaš to nepravično državo, upoštevaš gnile zakone, ki jih ostali sploh ne upoštevajo ...« Ob tem je dopustil možnost, da bi se kak minus spremenil v plus. Želel si je, da bi postal srečen in da bi se mu uresničile sanje.

A je ob tem videl večjo možnost, da vse ostane še naprej isto. »Glup svet, te bedne igrice špilat cel lajf, al kaj? Ali pa zunaj gniti na klopici, drugega v mojem lajfu žal ni. Potem mi še pravice do samomora ne dajo. Kruti svet te sili, da moraš živeti in trpeti,« je pisal in nekaj mesecev kasneje dodal: »Vsaj enkrat so me obravnavali kot prištevnega. Vsaj na sodišču sem se počutil normalnega, če se že v javnosti ne.«

Zabeležil je tudi vse antidepresive, ki jih je jemal, in objavljal fotografije stranskih učinkov (krvavitve). Kljub res brutalnim odmerkom morda napačnih zdravil ni bilo izboljšanja depresije, njegov organizem pa je bil v stanju, ko kemija ni več popravljala ravnovesja, ampak je le še obremenjevala vitalne organe. Ni bil le depresiven, bil je tudi globoko eksistencialno osamljen.

In še en dogodek, ki kaže na to, da si je želel le biti srečen: za novo leto je šel v središče mesta, da si ogleda ognjemet. »Gledam tist srečen folk tam kot en cucek. Folk se pa smeje, kako se ima fajn. Jaz pa cel nesrečen, se skor jokcam. Kako me je folk pogledu, kot da sem prikazen. Mah, sramota. Nisem za ta svet. Ni to lajf. Grd, debil, sam,« je napisal in dodal: »Žal to sem jaz, zdaj pa grem spat, nočne more čakajo.«