Burkini na Mariborskem otoku odpira vprašanja – je dovoljen?

Primer z mariborskega kopališča in dva nedavna primera iz Avstrije odpirajo vprašanje, ki se mu v Sloveniji izogibamo: kje se konča verska svoboda posameznika in kje se začnejo pravila skupnega javnega prostora.

Na kopališču Mariborski otok naj bi zaposleni obiskovalko, oblečeno v burkini, pozvali, naj zapusti bazen. O tem je poročal Radio Maribor na podlagi informacij poslušalcev. Po navedbah poslušalcev naj bi bilo hkrati kopanje dovoljeno skupini moških, oblečenih v spodnje perilo.

Upravljavec kopališča občinsko podjetje Šport Maribor o konkretnem dogodku uradno ni bil obveščen. Predstavnik podjetja Tomi Prosnik je za Radio Maribor pojasnil splošno pravilo. Kopanje je dovoljeno v kopalkah, prepovedana pa je uporaba oblačil, ki niso namenjena kopanju v vodi. Navadne majice in hlače se napijejo vode, obtežijo kopalca in pomenijo varnostno tveganje. Burkini po tem pojasnilu ni prepovedan, če je izdelan iz materiala, namenjenega uporabi v vodi.

Kaj se je na Mariborskem otoku dejansko zgodilo, torej za zdaj ni uradno potrjeno.

Material ali vera?

Če je šlo res za material, potem ne gre za versko vprašanje, ampak za vprašanje kopališkega reda.

Če pravilo ni bilo uporabljeno enako za vse, pa se vprašanje spremeni. Zakaj je bilo eno oblačilo obravnavano drugače od drugega in ali je bila pri tem pomembna verska pripadnost obiskovalke?

Možno je tudi, da je posamezni zaposleni pravilo razumel ali uporabil napačno in da to ni odražalo politike upravljavca. Ta možnost bi bila tudi najlažje popravljiva.

Zato je pomembno ugotoviti, kaj se je zgodilo. Pri tako občutljivi temi ne moremo sklepati iz govoric.

Če pa se izkaže, da je pravilo o oblačilih, ki niso namenjena kopanju, veljalo za obiskovalko in ne za druge kopalce, potem problem ni več samo v verski enakosti. Problem je v nedoslednem izvajanju pravila.

Kdor zagovarja stališče, da morajo pravila veljati za vse, mora prvi zahtevati, da veljajo tudi takrat, ko to ni priročno.

Kaj sta pokazala primera iz Avstrije

V zadnjih mesecih sta v Avstriji prišla v javnost dva podobna primera, ki sta se končala različno. Razlika med njima je za slovensko razpravo bolj poučna kot primera sama.

Deželno upravno sodišče v Salzburgu je 25. junija letos presodilo, da je bila zavrnitev dveh muslimank v hotelskem bazenu v Pongauu diskriminatorna. Hotel se je skliceval na higieno. Po poročanju avstrijskih medijev je sodišče ta argument zavrnilo z obrazložitvijo, da so burkiniji izdelani iz istega materiala kot običajna kopalna oblačila in da redni nadzori vode niso pokazali odstopanj. Po istih poročilih naj bi sodišče ugotovilo tudi, da hotel sploh ni imel zapisanih in enotnih pravil bazena, na katera bi se lahko skliceval, ter da naj bi izjave vodstva pokazale, da gostje z versko pogojenimi kopalnimi oblačili v hotelu niso bili zaželeni. Sodišče je hkrati izrecno poudarilo, da odločitev ni splošni precedens za avstrijska kopališča in hotele.

Drugačen je primer s Tirolske, kjer sodne odločitve ni bilo. V naravnem kopališču v Vorderhornbachu v okraju Reutte je bila konec junija ženska v burkiniju pozvana, naj zapusti vodo. Občina je pojasnila, da gre za majhno kopališče z biološkim čiščenjem, ki ima strožje zahteve kot bazeni s klorirano vodo. Večji kosi oblačil naj bi vnašali več fosfatov, ti pa hranijo alge in lahko porušijo ravnovesje vode. Ključno je, da to pravilo po navedbah kopališča velja tudi za zaščitna oblačila proti ultravijoličnemu sevanju in ne le za burkinije. Del stroke tej razlagi javno nasprotuje in jo označuje za strokovno nezagovorljivo. Prizadeta ženska opozarja, da je njeno kopalno oblačilo izdelano iz istega materiala kot običajne kopalke. Opozorilne table ob dogodku ni bilo, postavili so jo šele pozneje.

Razlika med primeroma

V Salzburgu zapisanega pravila ni bilo. V Vorderhornbachu je pravilo obstajalo, bilo je zapisano in po navedbah upravljavca velja ne glede na vero. Ali je strokovno utemeljeno, je ločeno vprašanje, ki ga je mogoče preveriti.

To ni pravna dlakocepnost, ampak razlika med pravilom in izgovorom.

Slovensko pravo

Pri nas gre pravzaprav za štiri ločena vprašanja, ki jih v javni razpravi radi zlivamo v eno:

• svoboda vere,
• enakost pred zakonom,
• prepoved diskriminacije pri dostopu do storitev,
• pravila konkretnega javnega objekta.

Ustava v sedmem členu določa ločenost države in verskih skupnosti, v enainštiridesetem zagotavlja svobodo vesti in verskega izražanja, v štirinajstem pa enakost pred zakonom. Podrobneje področje ureja zakon o verski svobodi. Zakon o varstvu pred diskriminacijo prepoveduje neenako obravnavo pri dostopu do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti. O morebitni diskriminaciji lahko v okviru svojih pristojnosti presoja tudi Zagovornik načela enakosti.

To ne pomeni, da je vsaka zavrnitev diskriminacija. Pomeni pa, da se vprašanje diskriminacije lahko odpre, če je bilo pravilo uporabljeno drugače zaradi verske pripadnosti obiskovalca. Presoja o tem ni stvar novinarjev, ampak pristojnih organov.

Verska svoboda torej ne pomeni, da je posameznik izvzet iz pravil, ki veljajo za vse. Pomeni pa, da pravilo ne sme biti oblikovano ali uporabljeno tako, da bi brez ustreznega razloga neupravičeno prikrajšalo pripadnike določene vere.

To razliko je večkrat potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. V zadevi S. A. S. proti Franciji je leta 2014 potrdilo francosko prepoved zakrivanja obraza v javnosti. V zadevi Osmanoğlu in Kocabaş proti Švici pa je leta 2017 presodilo, da starši hčera iz verskih razlogov ne morejo oprostiti obveznega plavalnega pouka. Sodišče v nobenem primeru ni zanikalo verske svobode. Presodilo je, da ima država pravico določiti pravila skupnega življenja, če so ta splošna in sorazmerna.

Podobno logiko poznajo tudi drugod. Francija z zakonom iz leta 2004 v javnih osnovnih in srednjih šolah prepoveduje nošenje nazorno verskih znamenj in oblačil, pri čemer prepoved velja za vse vere enako.

Švica od 1. januarja 2025 prepoveduje zakrivanje obraza na javno dostopnih krajih. Zakon velja tudi za zakrite navijače ali udeležence protestov, izjeme pa so predvidene zaradi zdravja, varnosti, podnebnih razmer in domačega ljudskega izročila. Splošne verske izjeme ni. Pošteno je dodati, da je besedilo zakona versko nevtralno, politično ozadje pa ni bilo, saj je pobudo vložil odbor, ki je leta 2009 uspel s prepovedjo gradnje minaretov.

Nobena od teh rešitev ni neposredno prenosljiva v Slovenijo. Pokažejo pa, da gre za vprašanje, ki ga druge države obravnavajo z zakoni, ne z improvizacijo ob robu bazena.

Muslimani v Sloveniji niso od včeraj

Razprava pri nas se pogosto začne z napačno predpostavko, da islam v Slovenijo šele prihaja. Ne prihaja. Islamska skupnost v Sloveniji deluje že desetletja. Med njenimi pripadniki so številni slovenski državljani, tudi pripadniki druge in tretje generacije. Islamski versko-kulturni center v Ljubljani je bil odprt leta 2020.

O tem, koliko jih je, pa zanesljivih podatkov nimamo. Zadnji popis, ki je vključeval vprašanje o verski pripadnosti, je Statistični urad opravil leta 2002. Po njegovih podatkih so bili muslimani takrat po deležu druga največja verska skupnost v državi. Novejših uradnih podatkov o verski sestavi prebivalstva preprosto ni.

To ni nepomembna podrobnost. Če o vprašanju razpravljamo, kot da gre za novost, bomo iskali rešitve za priseljevanje. Če priznamo, da gre za skupnost, ki je del slovenske družbe, bomo iskali pravila skupnega prostora.

Kaj to pomeni za naš javni prostor

Slovenija ima svojo zgodovino in svojo kulturno identiteto. Čeprav je država sekularna, je slovenski prostor stoletja oblikovalo krščanstvo, njegove sledi pa so vidne v kulturni dediščini, praznikih, arhitekturi in običajih. Slovenija se tej identiteti ni dolžna odpovedati zato, da bi bila odprta do drugih.

Prav tako pa ni upravičeno, da bi svojo kulturno identiteto uporabljala kot razlog za drugačno obravnavo ljudi zaradi njihove vere.

Od tistega, ki v slovensko družbo prihaja, je mogoče pričakovati spoštovanje slovenskega pravnega reda, pravil javnih ustanov in temeljnih pravil skupnega življenja. To ne pomeni, da mora opustiti svojo vero ali prevzeti vse navade večine. Pomeni pa, da pravila skupnega prostora veljajo tudi zanj.

Če se sklicujemo na pravila, morajo biti ta zapisana. Če so zapisana, morajo biti utemeljena. Če so utemeljena, morajo veljati za vse.

Slovenija zato ne potrebuje pravil, ki bi bila strožja do ene vere. Potrebuje pravila, ki so dovolj jasna, da jih ni mogoče različno uporabljati glede na to, kdo stoji pred nami.

Če želimo od ljudi, ki prihajajo v Slovenijo, pričakovati spoštovanje našega javnega prostora, moramo najprej sami vedeti, katera pravila v njem veljajo. In nato poskrbeti, da veljajo za vse.

Mariborski primer je zato preizkus, ali znamo razlikovati med pravilom in izgovorom.