Na konferenci katoliških pedagogov o domoljubju: Nesimo to baklo naprej

Udeleženci iz vse države in več drugih evropskih držav so napolnili dvorano OŠ Frana Albrehta v Kamniku. Vir: Peter Avsenik

Vsak posameznik, zlasti pa izobraženec oziroma učitelj, ima moralno in kulturno odgovornost do svojega naroda. To se kaže v spoštovanju in ohranjanju slovenskega jezika, zgodovine, kulture, vrednot ter v prenašanju znanja, modrosti in dediščine na mlajše generacije. Domoljubje ni le občutek pripadnosti, temveč dejavno prispevanje k skupnosti, odgovorno ravnanje, pogum za zagovarjanje resnice in skrb za prihodnost naroda. Naša dolžnost je, da prejeto dediščino bogatimo in predajamo naprej. Tako bi lahko povzeli osrednja sporočila eminentnih govornikov na današnji mednarodni konferenci v organizaciji Društva Katoliških pedagogov v Kamniku.

S slovensko himno se je začela konferenca Vzgoja za ljubezen do domovine in države, ki letos poteka že osmič in tokrat nosi naslov Domoljubje skozi znanje in dejanja. Avtorji osrednjih prispevkov, pronicljivi in prodorni misleci, so pojem domoljubja osvetlili tako z zgodovinskega kot praktičnega vidika. Med osrednjimi sporočili pa vzgoja v domoljubju z osebnim zgledom učiteljic in učiteljev.

Zgodba o gimnaziji na Vetrinjskem polju

Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch je tako v svojem prispevku odgovarjala na vprašanje, kaj pomeni biti izobraženec in kakšna je njegova odgovornost do naroda. Za izhodišče si je izbrala izkušnjo slovenske begunske gimnazije na Vetrinjskem polju po drugi svetovni vojni. Zgodba šole, ustanovljene v razmerah negotovosti, pomanjkanja in begunstva, je po njenih besedah izjemen dokaz, kako pomembna sta znanje in vzgoja tudi v najtežjih časih.

Ko je maja 1945 Slovenijo zapustilo več kot 20.000 ljudi, med njimi številni učitelji, profesorji in kulturni ustvarjalci, so ti svojo prvo skrb namenili mladim. Otrokom niso želeli dopustiti, da bi zaradi begunstva izgubili šolsko leto. A njihovo poslanstvo je bilo veliko širše od poučevanja. Mladim so želeli privzgojiti odgovornost, ljubezen do domovine in zavest o lastni kulturni identiteti. V kurikulum so vključili tudi narodopisje, slovenske običaje, navade in narodno življenje.

Najpomembnejša vez

»Dolžnost izobraženca ni zgolj, da je izobražen, temveč da s svojim znanjem, značajem in delovanjem prispeva k temu, da je narod kulturno živ, intelektualno ustvarjalen, gospodarsko uspešen pa tudi moralno odgovoren,« je poudarila. Znanje namreč ni samo osebna pridobitev, ampak dediščina generacij, ki so jo ustvarjale pred nami.

Zgodovinarka in državna sekretarka dr. Helena Jaklitsch. Vir: Peter Avsenik.

Posebno mesto v tej odgovornosti ima slovenski jezik: »Slovenski jezik je namreč najpomembnejša vez med generacijami slovenskega naroda.« Ni zgolj sredstvo sporazumevanja, temveč prostor, v katerem narod ustvarja, razmišlja in ohranja svoj spomin. Zato mora slovenščina ostati jezik znanosti, univerz, gospodarstva, tehnologije in javnega življenja.

Odgovornost do naroda ni nekritična lojalnost

Pomembna dolžnost izobraženca je tudi poznavanje zgodovine in kulturne dediščine, prav tako mora biti človek poguma. Jaklitscheva je opozorila, da ni dovolj prepoznati resnice, če je nismo pripravljeni zagovarjati. Zvestoba narodu pa tudi opozarjanje na krivice, zlorabe in družbene slabosti: »Odgovornost do naroda namreč ni in ne sme biti isto kot nekritična lojalnost.«

Zgodba vetrinjske gimnazije nas tako nagovarja tudi danes. Pripadnost narodu namreč ni odvisna le od kraja bivanja, ampak od tega, kaj smo pripravljeni zanj storiti. To dokazujejo tudi Slovenci po svetu Tudi Slovenci po svetu lahko ohranjajo jezik, kulturo, povezanost in svoje korenine. Znanje, vrednote in kulturo moramo bogatiti ter predajati naprej. Prav v tem dr. Helena Jaklitsch prepoznava bistvo dolžnosti izobraženca do svojega naroda.

Naloga, da nesemo baklo naprej

Dolžnosti posameznika, ali učitelja ali drugih članov družbe, se je v svojem prispevku dotaknil tudi univerzitetni profesor dr. Žiga Turk. Ponudil je preprosto, a globoko sporočilo: naša naloga je, da baklo, ki smo jo prejeli, nesemo naprej. Ta bakla je lahko znanje, modrost, vzgoja, vrednote, kultura ali življenje samo. Ni pomembno zgolj, kaj dosežemo sami, temveč kaj od nas ostane drugim.

Univerzitetni profesor dr. Žiga Turk. Vir: Peter Avsenik.

Turk opozarja, da sodobni človek pogosto razmišlja na način, kot da je vse odvisno samo od njegove generacije. V demokraciji odločamo o skupnih vprašanjih, vendar pri tem pozabljamo na tiste, ki so živeli pred nami, in na tiste, ki šele prihajajo. »Nikoli v naši demokraciji, nikoli v naših razmišljanjih, nikoli v tem, kar uradno velja v družbi za sprejeto, ne glasujejo že umrli. (...) Nikoli ne glasujejo še nerojeni.« Prav zato bi morali svoje odločitve presojati tudi skozi odgovornost do preteklosti in prihodnosti.

Ne podiraj ograje, če ne veš, zakaj je bila postavljena

Dediščina namreč ni samo materialna. Generacije so nam predale navade, izkušnje, moralna načela, kulturne vzorce in pravila, ki so se oblikovala skozi stoletja. Morda ne znamo vedno pojasniti, zakaj so nastala, vendar to še ne pomeni, da so brez vrednosti. Turk se pri tem naveže na misel Gilberta Keitha Chestertona: »Ne podiraj ograje, če ne veš, zakaj je bila ta ograja postavljena.«

Veliko vlogo pri prenosu te dediščine imajo učitelji. Njihovo delo ni zgolj posredovanje znanja in razlaganje zakonitosti sveta, ampak tudi oblikovanje človeka, ki razume, od kod prihaja, kaj ga povezuje z drugimi in kaj mora ohraniti za prihodnost. Zgodovina, književnost, umetnost, glasba in kultura so mostovi med generacijami, po katerih se prenaša tisto, česar ni mogoče izmeriti z ocenami in testi.

Tehnologija ne more nadomestiti osebnih ciljev

Ob razmišljanju o prihodnosti in umetni inteligenci pa Turk poudarja, da tehnologija, čeprav izjemno sposobna, ne more nadomestiti človeškega smisla, ciljev in odgovornosti. Človek mora vedeti, zakaj živi in komu je njegovo življenje namenjeno. »Tisto, kar je prav gotovo, če ne smisel, pa cilj življenja, da nesemo baklo naprej.«

To sporočilo presega šolske učilnice, saj zadeva tudi starše, učitelje, intelektualce, pravzaprav vsakega posameznika. Dediščine ne smemo zgolj uživati, temveč jo ohranjati, razvijati in predajati naprej. Naša generacija ni zadnja postaja zgodovine – je le člen v dolgi verigi človeškega življenja.

Proces dozorevanja

Del te zgodovine pa so tudi njeni mračni trenutki, ki jih je v svojem prispevku osvetlil zgodovinar dr. Jože Možina. »Soočenje z najtemnejšimi obdobji narodove zgodovine (...) sodi tudi v proces vzgoje in dozorevanja in odgovornosti,« pravi Možina. Raziskovanje preteklosti po njegovem pomaga odpravljati predsodke, razgrajuje družbene delitve in povezuje narod. Sprava je mogoča le, če se ne izogibamo resnici, tudi kadar je boleča.

Visoki gostje konference DKPS. Vir: Peter Avsenik

Slovenska narodna zavest ima dolgo zgodovino, vendar je pot do politične emancipacije razmeroma kratka. Možina spomni na program Zedinjene Slovenije iz leta 1848, ki ni bil zgolj projekt politične elite. Podpisovanje peticij po slovenskih deželah je pokazalo, da je bila ideja narodnega združevanja široko prisotna med ljudmi. Pomembno vlogo pri oblikovanju narodne zavesti je imelo tudi taborsko gibanje, ki je Slovence povezovalo in jim dajalo samozavest.

Osamosvojitev kot trajni navdih

Toda narodna enotnost se je pozneje razcepila ob političnih, ideoloških in svetovnonazorskih razlikah. Druga svetovna vojna je te razpoke poglobila do tragičnih razsežnosti. Možina poudarja, da slovenske tragedije ni mogoče razumeti zgolj skozi okupacijo, saj so jo zaznamovali tudi revolucija, protirevolucija in nasilje nad lastnim prebivalstvom. Posledice niso bile samo materialne, temveč tudi duhovne, kulturne in narodnostne.

Zgodovinska dejstva je treba po mnenju dr. Možine presojati brez ideoloških filtrov. V prispevku je spomnil na zamolčane dokumente, politične umore, nasilje nad civilisti in manipulacije, ki so desetletja oblikovali kolektivni spomin. Toda pri presoji nasilja ne bi smeli uporabljati dvojnih meril, saj žrtve ne morejo biti razdeljene na bolj ali manj vredne spomina.

Pomemben korak k spravi je po njegovem tudi dostojen pokop žrtev, odkrivanje prikritih grobišč in pomoč svojcem pri iskanju odgovorov. Še danes se ljudje prijavljajo za odvzem vzorcev DNK, saj želijo izvedeti, kaj se je zgodilo z njihovimi pomorjenimi sorodniki. To dokazuje, da zgodovina ni zaključeno poglavje. Pot do sprave namreč ne vodi skozi pozabo, temveč skozi resnico, spoštovanje žrtev in enaka moralna merila za vse.

Dr. Možina je posebej izpostavil pomen plebiscita in demokratične odločitve za samostojno državo kot vrednostnega središča naroda. »In to naj nam bo trajen navdih za to, da vzdržujemo tudi domoljubje,« je še poudaril.

»Nacistična beseda«

Zbrane so nagovorili tudi številni visoki gostje, med njimi dve ministrici. Ministrica za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc je domoljubje opredelila kot eno najlepših besed, saj združuje dom in ljubezen. »Če je dom tisti prostor, kjer poženemo svoje korenine, je domovina tista širjava, tisto prostranstvo, kjer se krošnja našega življenja ozira na vse strani neba,« je povezanost človeka z domovino ponazorila ministrica.

Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc. Vir: Peter Avsenik

Prizadevanje za domoljubne vsebine zaznamuje tudi poklicno udejstvovanje dr. Fridl Jarčeve, ki je navzočim predstavila izkušnjo iz leta 2021, ko je ob pripravi Nacionalnega programa za kulturo med ključne naloge zapisala tudi krepitev državljanske, domovinske in domoljubne zavesti. Pri tem je naletela na odziv, ki jo je presenetil: ena od uslužbenk ministrstva ji je naročila, naj besedo domoljubje izbriše iz zakonodajnega besednjaka, saj ja je »nacistična«. Ta izkušnja jo je spodbudila k razmisleku, zakaj ljubezen do domovine postaja nekaj spornega. »Kaj je s človekom, da ljubezen zamenja za mraz?« se je vprašala.

Beseda naj bo živeta

Opozorila je, da se za pojmi demokracije in svobode govora lahko skrivajo tudi ideološki vplivi, ki želijo usmerjati naša čustva in določati, kaj smemo ljubiti, spoštovati in čutiti. Zato ni dovolj, da o svojih vrednotah govorimo, ampak jih moramo udejanjati. »Vsaka beseda in vsaka misel postaneta živa šele takrat, ko je živeta.«

Posebno odgovornost je ministrica namenila pedagogom, ki s svojim zgledom in dejanji vsak dan vplivajo na prihodnje generacije. Mlade moramo vzgajati tako, da bodo domovino doživljali kot prostor ljubezni, spoštovanja, odgovornosti in poguma, ne sovraštva. Pozvala je, naj se ne umikamo v zasebnost, temveč pogumno stopimo v prostor svoje skupnosti in domovine: »Spoštujte našo domovino, spoštujte dom.« Slovenija potrebuje ljudi, ki poznajo svoje korenine, spoštujejo presežno in zrejo v prihodnost.

Domoljubje kot slovenski skupaj

Domoljubje naj postane skupna vrednota vseh Slovencev, ne glede na politično pripadnost, postane naj »slovenski skupaj« pa je pozval predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Lojze Peterle. Slovenci so osamosvojitev dosegli, ker so verjeli v svojo državo: »Uspeli smo, ker smo bili domoljubi, ker smo ljubili Slovenijo.« Domoljubje ne bi smelo biti omejeno na posamezen predmet ali učitelja, ampak mora prežemati celotno šolsko življenje.

Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko pa je učitelje povabila, naj mladim predstavijo uspešne Slovence po svetu ter uporabijo gradiva, ki približujejo njihovo življenje in dosežke. »Želimo, da bi se vsi zavedali, da se dejansko slovenstvo ne konča na slovenskih mejah,« je poudarila.

Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti

Zbrane so poleg predsednice DKPS Helene Kregar nagovorili tudi ravnateljica OŠ Frana Albrehta Kamnik Monika Glücks Donko, kamniški župan Matej Slapar, ter aktualni in nekdanji predsednik državnega svet Marko Lotrič in Alojz Kovšca. Predsednica društva Kregarjeva je med drugim spomnila na misel Antona Martina Slomška: »Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti«. Učiteljice in učitelje je pozvala k temu, naj z zgledom vzgajajo mlade v domoljubju.

Kulturni program konference DKPS so popestrili učenke in učence OŠ Frana Albrehta in podružničnih šol. Vir: Peter Avsenik

Za kulturni program konference, ki se v popoldanskem delu nadaljuje z delom po skupinah, so poskrbeli učenke in učenci OŠ Frana Albrehta oziroma podružnične šole, operni pevec Marcos Fink in pesnik Tone Kuntner.

Nekdanji minister Žiga Turk in pesnik Tone Kuntner. Vir: Peter Avsenik

Udeleženci bodo druženje sklenili zvečer s sklepno mislijo duhovnega asistenta društva Silva Šinkovca in sveto mašo v cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja na Šutni v Kamniku.

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Hvalnica krepostim
21. 11. 2026 ob 16:30