»Če ne bi imel vere, bi se najbrž izgubil« (2. del)
Dr. Franc Vrevc iz Šentvida nad Ljubljano v dokumentarni televizijski oddaji Pričevalci. Od otroštva brez očeta do vrhunskega slovenskega ortopeda.
Po otroštvu, zaznamovanem z umorom očeta in izgubo starejšega brata, si je Franc Vrevc pot do zdravniškega poklica utiral z lastnim delom. V drugem delu Pričevalcev pripoveduje o študiju medicine, prvih operacijah v Nemčiji, izpopolnjevanju v Švici ter prizadevanjih, da bi sodobne načine zdravljenja približal slovenskim bolnikom. Ob strokovni poti se vrača tudi k veri, skrbi za družino in dolžnosti do zamolčanih žrtev – bil je pobudnik prvih farnih spominskih plošč v Sloveniji.
Študij ob delu
Študij je začel z upanjem, da bo zaradi pomanjkanja zdravnikov dobil štipendijo. Ostalo je pri upanju. Preživljati se je moral z delom, pri tem pa je pokazal veliko iznajdljivosti. Opravil je izpit za maserja in spremljal kolesarje na dolgih dirkah. Pred tekmami in po njih jih je masiral, od dnevnic pa nekaj prihranil. Poskusil je tudi kot turistični vodnik za nemško govoreče goste, vendar je bilo takrat turizma premalo za omembe vreden zaslužek.
Odločilna priložnost se je odprla na anatomskem inštitutu. Po drugem letniku se je zaposlil kot preparator in inštruktor. Pripravljal je preparate ter pomagal študentom pri vajah iz seciranja. Delo je bilo naporno, vonj po formalinu mu je sprva jemal tek, vendar mu je zaposlitev omogočila nadaljevanje študija in prinesla znanje, ki ga je pozneje potreboval v operacijski dvorani.
Marljivo delo se splača
Z natančnim prepariranjem sklepov se je učil ravnanja s skalpelom in pinceto. Anatomijo je spoznal bistveno podrobneje, kot bi jo samo iz učbenikov. Na inštitutu so opazili, da je spreten in delaven, ter mu pri usklajevanju dela z izpiti šli na roko. Na vprašanje o morebitnih političnih predsodkih tam je odločno odgovoril: »Potrebovali so ljudi, ki so hoteli in znali delati.«
Tudi boljša prehrana je bila za suhega študenta velikanska pridobitev. S toplim humorjem se spominja kuharic, pri katerih je dobil dovolj dobre hrane. V primerjavi z gnečo in skromnimi obroki v študentski menzi se mu je zdelo, da je naredil velik korak naprej. Zaposlitev je bila urejena tudi formalno, zato je že ob začetku zdravniške poti imel leto in pol priznane delovne dobe.
V študentskem okolju se je izkazal tudi kot organizator. Pripravljal je poletne in zimske tabore za medicince ter jih povezoval s strokovnimi vsebinami, od povijanja do imobilizacije in masaže. Ta sposobnost povezovanja ljudi mu je pozneje pomagala pri precej večjih strokovnih projektih.
Med njegovimi pacienti so bili visoki komunistični oblastniki. Imen ne razkriva, zapomnil pa si je poved, s katero so pojasnili svojo izbiro: »Jaz rabim dohtarja, ne politika.«
Na delu v tujini
Še pred zaključkom študija se je prijavil za študentsko delo v tujini. Vmes je diplomiral, si dal prevesti diplomo in odšel v Nemčijo. Pot ga je vodila tudi v Krefeld, v bolnišnico, povezano z redovno skupnostjo. Redovnice so opazile njegovo skromno stanje. Pred prvo plačo je ob sobotah pod vrati našel nekaj mark.
Kirurgija ga je privlačila zaradi dinamike dela in izkušenj z anatomskega inštituta. V nemških bolnišnicah je dobil priložnost za vse zahtevnejše posege. Osnovno znanje z ljubljanske medicinske fakultete je ocenil zelo dobro; strokovni temelji mu v tujini niso povzročali težav. Med kolegi so bili tudi begunci iz Vzhodne Nemčije, ki so poznali življenje v komunističnem sistemu in ga nagovarjali, naj ostane na Zahodu.
Skrb za sorodnike
Toda doma je bil mlajši brat. Po materini smrti je Franc do njega čutil odgovornost, ki je pretehtala nad privlačnostjo poklicne poti v tujini. Vračal se je v okolje, kjer možnosti niso bile enake, vendar je hotel ostati blizu družini. S sestro sta za Andreja skrbela tudi tako, da je Franc hodil na roditeljske sestanke, na katerih drugi starši sprva niso vedeli, ali je pred njimi učenec ali odrasel sorodnik.
Začel je delati na Jesenicah, a z razmerami ni bil zadovoljen. Po njegovem spominu je politične veljake motilo obiskovanje maše, predstojnik pa mladim zdravnikom ni dovolj zaupal. Sam je v Nemčiji že opravljal večje posege. Ko je iskal specializacijo v Ljubljani, da bi lahko živel ob bratu v Šentvidu, je bilo prosto mesto na ortopediji. Sprva si je želel splošne kirurgije, vendar je sprejel priložnost, ki je določila njegovo nadaljnjo pot.
Z delom do priznanja
Zgovorna je tudi njegova izkušnja služenja vojaškega roka. Medtem ko so sošolci z medicinske fakultete odhajali v šolo za sanitetne oficirje, so njega poslali v Osijek za navadnega vojaka. Za seboj je imel že leto kirurškega dela v Nemčiji. Ko je poveljniku sanitete predstavil svoj položaj in prosil, da bi smel opravljati zdravniško delo, so ga poslali nadomeščat odsotnega zdravnika v Brčko.
Tam je začel opravljati tudi manjše posege v lokalni anesteziji in hitro pridobil ugled. Ob vrnitvi v Osijek je prevzel kirurško ambulanto v vojaški bolnišnici. Pozneje so ga celo nagovarjali, naj ostane v vojski, mu obljubljali stanovanje in nadaljnje izpopolnjevanje. Ponudbo je odklonil zaradi obveznosti do domačih. V odpustnico pa so mu zapisali, da je njegovo strokovno znanje na zavidljivi ravni. Tudi ta izkušnja kaže, kako si je z delom pridobil priznanje v okolju, v katerem je bil sprva potisnjen na stran.
Med Baslom in družino
Dr. Vrevc je želel več samostojnega dela in več stika z razvojem v tujini. Odšel je na univerzitetno kliniko v Baslu, kjer mu je pomagal slovenski kolega. Izrecno je povedal, da sta bila politično različno usmerjena, vendar sta se dobro razumela in mu je kolega veliko pomagal. V skoraj pol leta se je naučil zahtevnejših posegov in spoznaval organizacijo dela.
Izpopolnjevanje je imelo tudi družinsko ceno. Doma so ga čakali žena in takrat že dva otroka. Ob petkih popoldne je krenil iz Basla, se vozil vso noč in v soboto zjutraj prispel domov. V nedeljo popoldne se je že vračal, da je v ponedeljek zjutraj začel delo v bolnišnici. Med strokovnimi ambicijami in družino je iskal ravnovesje z dolgimi potovanji in malo počitka.
Prenos izkušenj domov
Pomembna postaja je bila tudi klinika v Liestalu. Prek švicarskih strokovnjakov se je poglabljal v osteosintezo, povezovanje kostnih delov s ploščami in vijaki. Prizadeval si je obiskati vodilne klinike na svojem področju. Ponekod je delal dalj časa, drugam je odšel na krajše izpopolnjevanje s štipendijo. Ustvarjal si je mrežo sodelavcev in zbiral strokovno literaturo.
Posebej ga je zaposlovala kirurgija hrbtenice. V pričevanju opiše uspešno operacijo zloma vratne hrbtenice, ki jo navaja kot svoj pionirski poseg: zlom se je zarasel, bolnica je preživela. Sodeloval je s strokovnjakom iz St. Gallna, kamor so pošiljali najzahtevnejše primere. Tuji kirurg je prihajal operirat tudi v Slovenijo, domača ekipa pa se je ob njem učila in pozneje posege opravljala sama.
Vrevc ni skrbel le za lastno izpopolnjevanje. Pomagal je pridobivati štipendije za druge zdravnike in omogočal usposabljanje inštrumentark v švicarskih bolnišnicah. Zavedal se je, da zahtevna operacija potrebuje dobro pripravljeno celotno ekipo. Med pomembne dosežke šteje prav prenos njihovega načina dela in protokolov v domače okolje.
Z delom do rezultatov
Dolga leta je organiziral strokovne tečaje s predavatelji iz Švice, Nemčije in Avstrije. Znanje nemščine mu je omogočalo neposredno sporazumevanje, osebni stiki pa dostop do ljudi, pri katerih se je izpopolnjeval. Pri organizaciji je uporabil tudi izkušnje, ki jih je pridobil kot študentski turistični vodnik.
Poleg predavateljev je povabil tudi njihove soproge in zanje pripravil kulturni ter zgodovinski program. Pri tem sta pomagala sin in njegovo tedanje dekle, oba z dobrim znanjem nemščine. Žena, višja medicinska sestra, je goste sprejemala doma, se z njimi pogovarjala v angleščini in spekla prekmursko gibanico. Ob spominu na njen uspeh se Vrevc vidno razvedri. Gostoljubje je utrjevalo poznanstva, zaradi katerih so se ugledni strokovnjaki radi vračali.
Svoje delo je predstavljal tudi v strokovni literaturi. V pogovoru pokaže prispevka o nezaraslih zlomih in omejeni gibljivosti v predelu komolca. Za njegovimi mednarodnimi povezavami so tako stali konkretni bolniki, operacije in rezultati. Očitke, da se s povezovanjem z Zahodom udinja kapitalizmu, je doživljal kot nerazumevanje koristi, ki jih je takšno sodelovanje prinašalo slovenskemu zdravstvu.
»Rabim dohtarja, ne politika«
Vrevc odkrito govori o političnih pritiskih, a v pripovedi ohrani tudi hvaležnost do ljudi, ki so mu pomagali ne glede na nazorsko razliko. Spoštljivo se spominja izkušenih medicinskih sester redovnic usmiljenk in škode, ki jo je povzročil komunistični režim z njihovim odstranjevanjem iz slovenskih bolnišnic. Z nekaterimi je ohranil stike; pozneje so mu zaupale tudi kot bolnice. Pomembno je dodati, da so te usmiljenke potem nadaljevale svoje poslanstvo v Srbiji, Makedoniji in Črni gori, kjer so jih z veseljem sprejeli celo v vojaške bolnišnice.
Med njegovimi pacienti so bili visoki komunistični oblastniki. Imen ne razkriva, zapomnil pa si je poved, s katero so pojasnili svojo izbiro: »Jaz rabim dohtarja, ne politika.« Ko je šlo za njihovo zdravje, jih njegova vera in družinsko ozadje nista več motila. Vrevc to pove brez dolge razlage; stavek sam razkrije merila, ki so ob osebni stiski nenadoma postala drugačna.
Demokratizacijo in osamosvojitev je sprejel z navdušenjem. Sodeloval je pri prizadevanjih za ustanovitev Zdravniške zbornice in postal njen podpredsednik. Zavzemal se je, da bi zdravniki sami prevzeli odgovornost za red v svojih vrstah. Tudi pri tem je iskal uporabno znanje v tujini in navezoval stike z nemškimi zbornicami.
Dolžnost do očeta in brata
Ob družbenih spremembah je prišel čas za javni spomin na zamolčane žrtve. Franc Vrevc je dal pobudo za farni spominski plošči v Šentvidu in sodeloval pri njuni postavitvi. To je razumel kot dolžnost do umorjenega očeta in brata. Podprli so ga župnik Alojz Uran, sodelavci in domači krščanski demokrati. Uran je določil mesto pri vhodu v cerkev. Farni spominski plošči v Šentvidu nad Ljubljano sta bili prvi v Sloveniji. Odkrili so ju 27. oktobra 1991. Odkril ju je Ignac Polajnar, blagoslovil pa takratni šentviški župnik Alojz Uran. Dr. Franc Vrevc je koordiniral zbiranje imen ubitih; pri tem sta sodelovala še Jože Arhar in Frenk Erjavc. Plošči je oblikoval arhitekt Jože Kregar, izdelal pa kamnosek Vodnik iz Podutika. Ko ga je pobudnik vprašal za plačilo, ga ni zahteval: med ubitimi so bili tudi njegovi sorodniki. Tako so se pri nastajanju spomenika srečevale družinske izgube, o katerih se desetletja ni smelo svobodno govoriti.
Pri zbiranju imen je spoznal, kako trdoživ je strah. Nekateri sorodniki so ga prosili, naj njihovih umrlih ne navedejo, saj so že prestali preveč zmerjanja in šikaniranja. Tudi po spremembi oblasti niso zaupali, da jih javni zapis ne bo znova prizadel. Vrevc je ob zbiranju podatkov štel še otroke, ki so ostali brez umorjenih očetov. Samo v domačem okolju jih je po svojem štetju našel več kot šestdeset. Arhitekt Kregar je Vrevčevi zamisli o sledovih krogel dodal lovorjeve liste.
Ob družbenih spremembah je prišel čas za javni spomin na zamolčane žrtve. Franc Vrevc je dal pobudo za farni spominski plošči v Šentvidu in sodeloval pri njuni postavitvi.
Če ne bi imel vere
Ko se je pogovor znova vrnil k očetu in materi, je Vrevc obmolknil. Najpogosteje se je spominjal prav njiju, predvsem vsega, kar je mati prestala, da bi otrokom omogočila izobrazbo in kruh. O lastni opori je spregovoril preprosto: »Če ne bi imel vere, bi se najbrž izgubil.« Zvest ji je ostal med študijem, v tujini in skozi zdravniško kariero.
Danes mu veliko veselja prinašajo otroci, vnuki in pravnuki. Vesel je njihove izobrazbe, poklicev in družin. V hiši, iz katere je kot deček odhajal čakat očeta in v katero so nekoč skrivaj prinesli njegove kosti, zdaj kaže tudi fotografije novih rodov. Ob njih se njegova pripoved, polna težkih spominov, konča z željo, da bi jim bilo dano čim več sreče in uspeha.
Ko se je pogovor znova vrnil k očetu in materi, je Vrevc obmolknil. Najpogosteje se je spominjal prav njiju, predvsem vsega, kar je mati prestala, da bi otrokom omogočila izobrazbo in kruh.
(D278, 47-49)
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.