Cerkev, kjer visi kitovo rebro in živi legenda o ajdovski deklici

Vodeni ogled cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu je obiskovalcem razkril kitovo rebro, stoletja stare freske in zgodbo o ajdovski deklici, ki naj bi po ljudskem izročilu pomagala graditi cerkev. 

Danes ob 11.00 je bil v cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu pri Škofji Loki vodeni ogled ene najstarejših romarskih cerkva na Slovenskem. Obiskovalce je skozi njeno zgodovino, umetnostno dediščino in pripovedke popeljal vodič Loškega muzeja Škofja Loka. 

V cerkvi je veliko posebnosti. Med njimi izstopa kitovo rebro. Z njim je povezano ljudsko izročilo o ajdovski deklici. Velikanki, ki je srčno sodelovala pri gradnji cerkve. Videti je arhitekturni razvoj stavbe in zgodbe, ki so preživele stoletja. Po podatkih Loškega muzeja je cerkev v Crngrobu ena od treh evropskih cerkva, v katerih hranijo kitovo rebro. V njej so tudi bogate srednjeveške stenske poslikave. Med njimi je znamenita freska Sveta nedelja, ki s prizori vsakdanjih opravil kaže, kako so ljudje v poznem srednjem veku razumeli nedeljski počitek, delo in greh.

Cerkev je skozi stoletja doživela več prezidav, njene najstarejše ohranjene poslikave pa segajo na konec 13. oziroma začetek 14. stoletja. 

Cerkev, ki je rasla skozi stoletja 

Cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu je gotovo starejša od prve zanesljive pisne omembe iz leta 1425. Takrat je kraj že imel svoje svetišče, ki je pozneje postalo pomembna romarska cerkev. Najprej so zgradili manjšo stavbo, ki so jo skozi čas širili, poviševali in dograjevali. V 15. stoletju je dobila triladijsko zasnovo. Leta 1520 so začeli graditi nov prezbiterij in zvonik, ki so ga pozneje še dvakrat povišali. Današnja zgradba združuje več obdobij: njeni deli pripadajo različnim stoletjem in umetnostnim slogom. 

Najbolj nenavaden predmet v notranjosti pa ni niti oltar niti kip. V severni ladji visi veliko rebro, ki ga je ljudsko izročilo povezalo z ajdovsko deklico. Po pripovedki je velikanka domačinom pomagala graditi cerkev. Nosila naj bi težko kamenje in vodo za malto, pri tem pa se tako izčrpala, da je umrla. Ljudje so ji v spomin vzeli eno rebro in ga obesili v cerkev. Iz kosti naj bi počasi kapljala kri; ko bo padla zadnja kaplja, naj bi prišel sodni dan. 

V resnici gre za kitovo rebro. Tudi njegova identiteta dolgo ni bila jasna. V preteklosti so ga imeli za dinozavrovo ali mamutovo kost, v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa so ga po podatkih Loškega muzeja pripisali grenlandskemu kitu. Kdo je rebro prinesel v Crngrob, ni zanesljivo znano. Starejše pripovedi omenjajo romarja iz severnejše Evrope, med kraji pa se pojavlja tudi Köln oziroma Kelmorajn. Trdnega arhivskega dokaza, ki bi razkril ime človeka ali natančen čas prihoda, za zdaj ni. 

Da je bila kost v cerkvi že v 17. stoletju, je gotovo. Janez Vajkard Valvasor jo je leta 1689 zapisal kot rebro ajdovske deklice, sam pa je sodil, da verjetno pripada kitu ali kakšni drugi veliki morski živali. 

Veliko dragocenosti na majhnem prostoru

Cerkev hrani še več pomembnih poslikav. Mojster Bolfgang je leta 1453 poslikal severno ladjo. Med njegovimi prizori je tudi Jezusovo rojstvo, kjer sv. Jožef opravlja povsem vsakdanje delo: kuha močnik. Takšni prizori so svetopisemske zgodbe približali ljudem, ki so jih gledali. 

Na zahodni fasadi je še ena znamenitost: freska Sveta nedelja, ki je nastala približno med letoma 1455 in 1460 v delavnici Janeza Ljubljanskega. Okoli trpečega Kristusa so naslikana opravila in dejavnosti, ki se jim verniki ob nedeljah niso smeli posvečati. Zato je freska danes dragocena tudi kot podoba življenja v 15. stoletju. Na njej so oblačila, orodje, različne obrti, glasba in zabava. 

Crngrob je skozi stoletja ohranil nenavadno mešanico vere, umetnosti in ljudskega izročila. Kitovo rebro je le najbolj opazen del zgodbe, velik del njenega pomena pa se skriva na stenah. Po koncu rednega poletnega odpiralnega časa je za ogled notranjosti treba vnaprej poklicati Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka ali Loški muzej.