Citrar Miha, fant z zlatimi prsti

V adventnem oziroma božičnem obdobju si vsi vzamemo ves časa zase in za družino. Zdi se mi celo, da postanemo ob jaslicah spet vsi otroci, da smo v družinskem krogu naenkrat spet vsi dobri, da smo nasploh polni lepih želja, pozitivnih misli, upajočega pogleda v prihodnost.

K družinskemu razpoloženju so nekdaj na mnogih domačijah sodile citre in petje. Ali vsaj petje. Družina se je zbrala ob topli peči, prepevala ob doma narejenih citrah in velikokrat tudi brala knjige. V Slomškovem času, ko še niso znali brati vsi člani družine, je bila povsem resnična idila, da je eden knjigo bral naprej, drugi pa so ga poslušali. S petjem je bilo lažje. Prepevali so pač vsi tisti, ki so imeli vsaj malce posluha.

Glasba je pot od duše do duše

Iz preteklosti je znano, da si je prenekateri Slovenec pred stoletji naredil citre kar sam. Edino, kar je kupil, so bile strune, leseni del pa je bil narejen iz domačega lesa. Kako pa so se potem taki mojstri naučili igrati na nekdaj zelo priljubljen alpski instrument, ostaja bolj ali manj še vedno uganka. Vsekakor je pevsko oziroma glasbeno nadarjen posameznik to naredil povsem zase ali pa – če snega ni bilo preveč – s pomočjo nadarjenega soseda.

O tem sem precej več napisal v obsežni knjigi o Mihu Dovžanu, v sodobnem času o prvem slovenskem citrarju. Knjigo sem naslovil Fant z zlatimi prsti, glavni poudarek monografije pa je, da je Slovencem v nekem pogledu prav Miha vrnil citre. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če Mihe ne bi bilo. Morda bi citre za vedno obležale na podstrešjih. Obležale in bržčas tudi razpadle.

 V knjigi o Mihi Dovžanu sem zapisal:

»Glasba. Je valovanje žita, je šelestenje listja, je šumenje voda … Glasba je čudež, ki živi povsod. Glasba je pot od srca do srca, od duše do duše. Glasba so naše skupne poti, naše skupne vezi.«

Preberite tudi nadaljevanje – o izjemnem citrarju, vrhunskem ustvarjanju in o božičnem čudežu.