Dr. Jože Možina: Vsi vedo, da je cesar nag

Intervju: dr. Jože Možina, novinar in zgodovinar

Verjamem, da so na pravosodju in na sodiščih ljudje, ki so kompetentni in strokovni, vendar so se zlorabe v preteklosti že dogajale. – Cerkev je v prvi vrsti namenjena vernikom in ne politični propagandi na tako svetem kraju za katoličane. – V Romuniji sistem alarmnih sporočil deluje od leta 2018, pri nas pa sedem let kasneje niso sposobni vzpostaviti sistema. – Napad name je bil nedvoumen, in to zaradi mojega novinarskega dela v oddajah Utrip in Pričevalci. – Lani smo imeli primanjkljaj 0,2 odstotka, letos pa dejansko od 1,7 do dveh odstotkov, kar je grozno.

Specializirano državno tožilstvo je na ljubljansko sodišče vložilo zahtevo za sodno preiskavo proti predsedniku vlade Robertu Golobu v zadevi Bobnar. Kako to komentirate?

Način, kako se to dogaja že v KPK in zdaj na tej vmesni stopnji, ko niti ni podana obtožnica, ampak se zadeva spet procesira in prolongira, pomeni, da poskušajo na ta način malo 'zabremzati' premierja Goloba, ki je tudi tranzicijski levici ušel z vajeti. Če namreč pride do obtožnice, je seveda njegova kampanja, s katero je v bistvu že v polnem teku, v veliki meri ogrožena, s tem pa tudi njegov uspeh na volitvah postane vprašljiv. Mislim, da bo ta igra trajala kar do volitev.

Mislite, da je to nek način izsiljevanja?

Po eni strani Golob ni obvladljiv in si je tudi z veliko denarja, ki ga je imel v GEN-I, ustvaril veliko prijateljev ter vzpostavil neko vzporedno strukturo, ki mu je zelo zvesta, tudi v največjih neumnostih, če se tako izrazim. Če ste pogledali tisti kongres Svobode: saj vsi vedo, da je cesar nag, a ko govori največje nespameti, da je človeku kar nerodno, mu vsi z vso vnemo ploskajo. Spominja na Severno Korejo.

Vtis je, da so se strukture režima, ki ves čas pretežno postavljajo in krmilijo leve stranke in vlade – o tem je govoril nekdanji predsednik Pahor – naveličale vsesplošne zmešnjave pri vodenju države. Seveda so želeli levo oz. ekstremno levo vlado, ne more pa jim biti povšeči nespametno vodenje države, ki že ima trajne negativne posledice za našo prihodnost.

Vtis je, da so se strukture režima, ki ves čas pretežno postavljajo in krmilijo leve stranke in vlade, naveličale vsesplošne zmešnjave pri vodenju države.

Kako pa komentirate policijsko preiskavo pri Alešu Hojsu, ker naj bi obveščal Kavaški klan, kdaj bodo hišne preiskave pri njih?

Ta zadeva se mi zdi komaj verjetna. Predvsem to, da preiskavo sprožijo po štirih letih, kot da Hojs v garaži skriva 'dokaze', kot tudi to, da je to izvedeno tik pred slabo novico za premierja Goloba, kaže na politično konotacijo. Verjamem, da so na pravosodju in na sodiščih ljudje, ki so kompetentni in strokovni, vendar so se podobne in še hujše zlorabe v preteklosti že dogajale.

S tem so torej uravnotežili Golobov primer, ki je sicer prišel v javnost dva dni kasneje, ampak vendarle sta zdaj v javnosti dve zgodbi.

Seveda, to je že vse videno. Ko bodo medijska poročanja o premierju Golobu, bodo zraven dodajali še podpredsednika SDS Hojsa. To je 'damage control', podlaga za 'vsegliharstvo' v stilu vsi so enaki, vsi imajo maslo na glavi, eni in drugi imajo opravka s sodišči … Po potrebi bo ta Hojsova zgodba trajala do volitev, tudi če je votla. To je strašljivo in to vidim kot signal zastraševanja. Signal vsem, ki so v javnem življenju, ne le politikom: »Glejte, mi lahko potegnemo iz rokava preiskavo proti komurkoli oziroma kadar je to potrebno.«

Zbrali so že več kot 43.000 podpisov za referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ali mislite, da je to posledica poziva Katoliške cerkve oziroma škofovske konference, naj ljudje podpišejo to pobudo?

To je velik uspeh za pobudnike. Upam, da ima Cerkev še toliko vpliva in da je dejansko pripomogla k temu. Poziv škofa Sajeta in tudi poziv vseh večjih verskih skupnosti k zbiranju podpisov za referendum, vse to je pomembno vplivalo. Številni so pogrešali jasno besedo Katoliške cerkve, vrstijo se očitki, da je pogosto pasivna, ko gre za pomembna vprašanja, ki se tičejo osnovnih vrednot. Razveseljivo je, da so tu stopili v javnost z jasno besedo.Velikokrat verniki, angažirani kristjani, ki so v 'prvih bojnih vrstah', pogrešajo, da tudi pri najbolj pomembnih verskih temah cerkvenih dostojanstvenikov in cerkvenih institucij ni slišati.

Vrstijo se očitki, da je Katoliška cerkev pogosto pasivna, ko gre za pomembna vprašanja, ki se tičejo osnovnih vrednot. Razveseljivo je, da so tu stopili v javnost z jasno besedo.

Kako pa komentirate obisk premierja Goloba in njegove soproge na Brezjah?

To je žalostna zloraba. Mislim, da bi se pater Robert, ki je gvardijan na Brezjah, moral zavedati, da bo lahko prišlo do zlorabe, in se umakniti. Gre za par, ki se je promocijsko fotografiral ob papeževem pogrebu. Nihče nima pravice zapreti vrat kateregakoli svetišča; to velja tudi na Brezjah. Premier Golob bi s svojo soprogo lahko tja prišel, se usedel in bi to bilo vse; ni bil potreben poseben sprejem, ki je očitno imel še izrazito propagandne pritikline.

Na Brezjah je enkrat na mesec maša za bolne z rakom. To je tradicija, ki traja že leta in je posledica obolelosti za rakom žene nekega slovenskega diplomata. Tisti, ki so zboleli za rakom ali ki se zdravijo za rakom, gredo po maši okrog milostne podobe Marije Pomagaj po kolenih in tudi tokrat je bilo tako. Ko so nekateri od teh bili na kolenih za oltarjem, je prišel z vsem pompom premier Golob s svojo soprogo in patrom Robertom na 'fotošuting' in ti ljudje so za oltarjem na kolenih čakali. Komu je cerkev namenjena? V prvi vrsti vernikom in ne politični propagandi na tako svetem kraju za katoličane. Gotovo ne sponzoriranju para ali pa politične garniture, ki nastopa proti nekaterim temeljnim krščanskim normam, na primer svetosti življenja od spočetja do smrti. Da se je Cerkev pustila zlorabiti na ta način, bi se pa morala tudi malo posuti s pepelom in razmišljati za naprej.

Treba je vedeti, da se podobno početje dogaja tudi na Sveti Gori, npr. zlorabe in žalitve primorskih vernikov, posebej tistih, ki so trpeli pod komunizmom. Sicer pa tako. Frančiškanski red je ogromno naredil v Sloveniji, bratje frančiškani so med najbolj vitalnimi deli naše nacije, še vedno delajo ogromno dobrega. Ampak oni so varuhi teh svetišč, svetišča so sad vere in odrekanja slovenskih ljudi. Tisti, ki svetišča oskrbuje, ni hkrati absoluten gospodar nad vsem, kar se tam počne. Pri presoji, kar je prav in kaj ne, je treba uporabljati zdravo pamet in se tudi posvetovati.

V teh dneh so testirali predsedniško opozorilo oziroma alarmno sporočilo, ki naj bi ga dobili vsi naenkrat, pa testiranje ni ravno uspelo.

To je draga zabava za naš denar. Nič, česar se lotijo, ampak prav nič jim ne uspe. Leta 2025 se hvalijo z zadevo, ki brez velikega pompa že leta deluje v drugih državah. Sin in njegovo dekle sta bila spomladi v Romuniji v nekem nacionalnem parku in sta dobila obvestilo, da je v bližini medved. V Romuniji to deluje od leta 2018, pri nas pa sedem let kasneje niso sposobni vzpostaviti sistema.

V teh časih se poraja vprašanje, ali se nam bliža vojna.

Kot zgodovinar bi moral odgovoriti, da zagotovo. V zgodovini se vedno izmenjujejo obdobja miru, napetosti in žal tudi vojne. Prej ali slej. Upam sicer, da vojne še dolgo ne bo, a kot vidimo, se v glavah številnih avtokratov in voditeljev plete nasilje. V nekem smislu tudi pri nas določeni vplivni posamezniki, združenja ob podpori vladajoče politike uprizarjajo hujskanje, sramotitve, pozive k smrti in utišanju. Vse to je predstraža fizičnega nasilja. Sicer se na globalni ravni nakazuje usoden konflikt. Na Bližnjem vzhodu poteka vojna, ki je tudi propagandna. Vsekakor je to velika tragedija. Medtem pa je ruska vojna v Ukrajini lahko uvod v spopad velikih sil. Gre za naraščajoč konflikt med zahodnim svetom in Kitajsko. Problem je, da si Kitajska čedalje bolj podreja Rusijo. Jasno je, da Rusijo na moč izčrpava vojna v Ukrajini, in tu je zanjo ključna pomoč Kitajske. Ob neugodnem razpletu gre za ogrožanje Evrope, ki si ne želi kitajskega vpliva na ukrajinsko-poljski meji.

Milan Kučan je bil v Celju na slavnostni akademiji ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne in vrnitve ukradenih otrok, ki so jih nacisti ugrabili. Pozabil pa je omeniti – ali pa je namenoma izpustil – kraje otrok, ki jih je izvedla komunistična oblast. Vi ste snemali dokumentarec o tem.

Zgodba o ukradenih otrocih je zgodba o okupatorjevem nasilju, ki je nezaslišano, kot je nezaslišana tudi siva lisa v spominu gospoda Kučana, ki so ga polna usta vzporednic s trpljenjem otrok iz Ukrajine, Gaze, hkrati pa ni sposoben čutiti tragedije otrok s Petrička, ki so jim komunistične oblasti pobile starše.

Ali imaš univerzalen odnos do človekovega življenja, do živih in mrtvih, ali pa ga nimaš. Milan Kučan ga očitno nima. Odnos je selektiven, ločuje žive in celo mrtve, ločuje žrtve na naše in one druge. S tega vidika tako vrednotenje predstavlja ideološki relikt. Sklepa se, da je prav on v ozadju Jankovićevega onemogočanja pokopa pobitih iz Macesnove gorice in pokopa romskih žrtev. Če bi se on zavzel za to, bi bila stvar že davno urejena.

Ali imaš univerzalen odnos do človekovega življenja, do živih in mrtvih, ali pa ga nimaš. Milan Kučan ga očitno nima.

V eni svojih oddaj ste gostili Franca Kindlhoferja, ki je tudi eden izmed otrok s Petrička.

Res je, tam je bil skupaj s svojo sestro. Doživel je tisto, kar je najbolj grozljivo. Pomorili so mu starše in potem je bil v reji. Nekako se je prebil skozi življenje, si ustvaril ime v Sloveniji ter postal odgovoren in pošten državljan. Ta ignoranca ga seveda prizadene. Po letu 1990 so ti ljudje dobili neko moralno priznanje, da ni bilo v redu, da so jim pomorili starše, da so toliko trpeli. Zdaj, na stara leta, pa morajo doživljati taka ponižanja.

Kako komentirate dogodek v Velenju, kjer je mlad fant, Teo Škratek, na prireditvi Zveze borcev prebral besedilo, zaradi katerega tožite Svetlano Makarovič? Ste tega fanta kdaj osebno srečali, imate z njim kakšno povezavo? Zakaj je po vašem mnenju ponovno recitiral to besedilo?

Škratek je še najmanj pomemben člen v tej verigi, saj je bil le orodje sramotenja in pozivanja k nasilju in linču proti meni. Veste, da se je to najprej zgodilo na kolesarskih protestih januarja 2022 na Trgu republike, ob vzdušju linča, huronskem ploskanju in navdušenju, ko je Svetlana Makarovič izrekla tiste sramotilne besede na moj račun, ki so – objektivno gledano, vsaj tako sem poučen – najbolj brutalen javni sramotilni napad, kar smo jih slišali v zadnjih 30, 40 letih proti komurkoli. Napad name je bil nedvoumen, in to zaradi mojega novinarskega dela v oddajah Utrip in Pričevalci. Zato mi je takrat tudi RTV stopila v bran in mi zagotovila pravno varstvo, novo vodstvo pa svež primer napada name na Graški Gori prikriva, po hodnikih mi pravijo: »Od teh nimaš kaj pričakovati, saj napade nate v bistvu podpirajo.« Njihov neodziv res tako kaže, saj se sicer oglasijo v bran novinarjem tudi zaradi manjših opazk in žalitev.

Opozorjen sem bil na perverzno vlogo Andreje Katič, ki je bila soorganizatorka in je vabila na Graško Goro, kjer je potekal tudi sramotilni izpad. Očitno skušajo v pomoč Svetlani Makarovič sramotilno besedilo, ki je predmet tožbe, čim večkrat ponoviti, da se relativizira, postane standard, češ, saj tudi drugi tako govorijo, saj ni prepovedano. Tukaj gre še za 16-letnega mladoletnega fanta, ki je bil uporabljen za to raboto.

Kam sodijo izrazi svinja, zmene nikoli sito, jezik za zobe ...?

Povprečnemu človeku je ob takem izražanju nerodno. Očitno pa sodi tak besednjak v kontekst vrednot Andreje Katič in njenega kroga, ki so, kot kaže, zlorabili to borčevsko prireditev. Kako to vem? Ker se je Križman, predsednik Zveze borcev, takoj distanciral od tega besednjaka, da to niso njihove vrednote. Tudi župan Velenja Peter Dermol se je od izpada distanciral.

Doktor Franc Žerdin, predsednik organizacijskega odbora, je celo protestno odstopil …

Res je, počutil se je odgovornega in mi je napisal zelo lepo pismo, v katerem obžaluje, se opravičuje in pravi, da če bi on vedel, da se bo to zgodilo, tega absolutno ne bi dovolil. Samo Andreja Katič se od tega besedila ni distancirala, ampak je v odgovoru na ta dogodek uporabila izrazoslovje opravičevanja sramotitve, kot to počne odvetnik Svetlane Makarovič, tako da je tukaj krog nekako sklenjen. Tudi ona je stopila v vlogo njene odvetnice.

Makarovičeva je pač velika podpornica sedanje oblasti, navsezadnje jo je ministrica za kulturo Asta Vrečko protizakonito nagradila (vemo, da je dobila tistih 8.000 in nekaj evrov), je privilegirana.

Franc Žerdin se je počutil odgovornega in mi je napisal zelo lepo pismo, v katerem obžaluje, se opravičuje in pravi, da če bi on vedel, da se bo to zgodilo, tega absolutno ne bi dovolil.

Kakšen izid sodbe pričakujete?

Makarovičeva bi morala biti obsojena, seveda. Nekateri sicer menijo, da je glede na stanje v slovenskem sodstvu malo verjetno, da bi imeli tak pogum, da bi jo obsodili. Ampak verjamem, da so v našem sodnem sistemu vendarle kompetentni ljudje in da bodo ravnali po zakonu. Ni treba pristransko – samo po zakonu.

Naš predsednik vlade Golob je predlagal, da bi se delavci sami odrekli božičnici, ki jo bo njegova vlada objavila kot obvezno. Imamo zdaj neke vrste samoupravljanje, da bodo zdaj delavci odločali o podjetjih?

To je res samoupravljanje s temelji marksizma. Imam soseda, ki je delavec, ni izobražen človek. In smo se tako v kleti pogovarjali in pravi: Glej, tam kričijo, kako nam bodo dali božičnico, pa so nas dvakrat okradli; končno z obdavčitvijo plač, v povprečju to pomeni približno 1.000 evrov na leto manj, potem so nam vzeli za dolgotrajno oskrbo, se pravi iz dveh žepov so nas okradli, zdaj bodo pa v enega nekaj dali nazaj in na vso moč vpili, kako dobri so do ljudi. To je jasno kot beli dan. Naši mediji pa večinsko 'tacajo' za Golobom in tako zdaj že deset dni govorimo o tej božičnici, namesto da bi obračunali z osebo, ki popolnoma nekompetentno troši javni denar, z božičnico ali brez nje. To, da bodo delavci odločali o podjetjih, ni odgovornost delavcev, je odgovornost uprave, ki je za to tudi dobro plačana.

Naši mediji večinsko 'tacajo' za Golobom in tako zdaj že deset dni govorimo o tej božičnici, namesto da bi obračunali z osebo, ki popolnoma nekompetentno troši javni denar, z božičnico ali brez nje.

Z uvedbo božičnice se obeta ta dvomilijardna proračunska luknja. Davorin Kračun opozarja, da je Slovenija trenutno na meji sprejemljivega javnofinančnega primanjkljaja, pri približno treh odstotkih, kar se lahko hitro poslabša. Poudarja, da se proračun sprejema v zelo zahtevnih razmerah in ob velikih tveganjih. Kaj se nam obeta do volitev? Morda kolaps, bankrot?

Lani smo imeli primanjkljaj 0,2 odstotka, letos pa dejansko od 1,7 do dveh odstotkov, kar je grozno. Gospod Kračun je to povedal na zelo neposreden način, čeprav vemo, da ne pripada kakšnemu desnemu političnemu polu, ampak zdravi pameti. Prav na nobenem področju, kjer je ogromno obljubljal, predsednik Golob ni uspel. Ne da ni naredil ničesar, naredil je veliko škode.

Ali je možno, da pokojninska reforma, s katero se Golob tako hvali, uspe? Novembra bodo zbirali podpise za ta referendum.

Tukaj gre za levičarske in skrajno levičarske ideje. Povedno je, da se mora ta vlada, ki je skrajno leva, zagovarjati pred še bolj skrajnim krilom svojih podpornikov, s katerimi je prišla v konflikt. Pokojninska reforma je sicer neizbežna; prebivalstvo se stara in ta pokojninska reforma predvideva dvig upokojitvene starosti. To je ena zadeva, druga stvar pa je tudi zelo nesimpatična, da se računa daljše obdobje za pokojninsko osnovo, kar pomeni, da bodo pokojnine iz tega naslova nižje, ker imamo na začetku manjše plače.

Kako pa je s partizanskimi pokojninami, se še dedujejo?

Kolikor sem lahko izvedel, se borčevske pokojnine po tem zakonu ne dedujejo več. Ali ste vedeli, da je teh pokojnin še nekaj čez 3.200? Od tega je 2.700 takih, ko ne gre le za vdovske pokojnine, ampak privilegije dedujejo tudi drugi družinski člani. Neverjetno.

Gospe Urši Cankar Soares, ki ste jo tudi vi povabili, da bi bila gostja v vaši oddaji, snemanje ni bilo omogočeno. Tudi Aleksander Reberšek je povedal, da je na urad vložil predlog za obravnavo domnevne diskriminacije, potem ko je odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija Polona Fijavž preprečila snemanje oddaje Intervju s Cankar Soaresovo. Omenjena je lani organizirala tri dobro obiskane Pohode za življenje v Kopru, Mariboru in Ljubljani.

To je cenzura. Urša Cankar Soares je mama štirih otrok, ni osumljena terorističnih dejanj, prej gre za pošteno državljanko, ki je aktivna v civilni družbi. Spremljam njena sporočila – vedno so pozitivna, nikoli sovražna. Urednica se je tukaj izpostavila z argumenti, ki ne zdržijo, češ da Soaresova deluje protiustavno … To ne drži, o vsaki temi, tudi o spoštovanju življenja od spočetja naprej, se lahko govori na spoštljiv način. To je primer vnaprejšnje diskriminacije, je velika napaka, velik madež za ugled javne televizije in informativnega programa, ki bo prej ali slej popravljen. Verjemite, da bo gospa Urška Cankar ali pa kdo drug, ki bo v tej funkciji, gostoval na TV Slovenija. Stvar je perverzna še v eni točki. Zadnjič sem v oddaji Marcel opazil, da so dobili mesto tisti aktivisti, ki nasprotujejo Pohodu za življenje, organizatorji pohoda pa spet niso dobili besede. Tak način ni vreden javne televizije.

Zadnjič sem v oddaji Marcel opazil, da so dobili mesto tisti aktivisti, ki nasprotujejo Pohodu za življenje, organizatorji pohoda pa spet niso dobili besede. Tak način ni vreden javne televizije.

Slovenija se je ob govoru izraelskega premierja Netanjahuja na zasedanju OZN znašla v zanimivi družbi držav, saj je delegacija pod vodstvom Tanje Fajon dvorano zapustila skupaj z državami, kot so Jordanija, Katar, Pakistan, Indonezija, Malezija, Sirija, Iran, pa tudi z nekaterimi afriškimi in evropskimi državami, kot so Južna Afrika, Namibija, Belgija, Irska, Španija in Brazilija. V kakšnem klubu se je znašla zunanja politika Slovenije pod vodstvom Tanje Fajon?

Gre za tragičen konflikt, za veliko trpljenje ljudi. Ampak jasno je, da je ta konflikt tako privzdignjen zato, ker je vpleten Izrael, gre za kreiranje javnega mnenja proti ZDA in na poti do tega cilja je veliko manipulacij. To je pravzaprav medijsko trženje tragedije, ki nedvoumno obstaja. Prav je, da krivci na obeh straneh odgovarjajo. Pri nas se sicer govori o Gazi, da ni treba govoriti o domačih problemih, ki jih ta oblast ne zna rešiti. Česa je in bo predsednik Netanjahu kriv, bodo pokazali čas in sodišča, saj mu bodo očitno sodili. In če je kriv, naj bo obsojen. Gospa Fajon pač plove s tistim tokom, ki ji je ideološko najbližji. Zaznati pa je tudi dvoličnost. Letos se je na primer sestala z začasnim sirskim predsednikom Ahmedom al Šaro, ki izhaja iz terorističnih vrst. Njegove sile so v zadnjih mesecih izvajale okrutne umore pripadnikov sirskih manjšin, Druzov, tudi kristjanov. Te dni je bil na sporedu TV Slovenija na to temo imeniten dokumentarec naše dopisnice Karmen Švegelj. Ne spomnim se, da bi zunanja ministrica enako zavzeto obsojala zločine novega sirskega režima.

Skupina nevladnih organizacij je predstavila peticijo za sprejemanje Palestincev v Slovenijo. Ne samo da jih proračunsko podpiramo, ampak jih bomo zdaj še sprejemali.

Načelno bi rekel, da je ljudem v stiski treba pomagati. Zanimivo pa je, da jih na primer Egipt noče sprejemati ter da imamo na Arabskem polotoku zelo bogate muslimanske države, ki jih tudi nočejo.

'Hamasovci' so na nek način zelo vplivni na RTV Slovenija. Nikogaršnji hlapci niso bili prav številčni, ampak pred stavbo RTV so se slikali skupaj in naredili tiskovno konferenco z novinarjem, to je Nasser Abu Bakar. Zakaj pred stavbo RTV? Noben zasebni medij ni dovolil, da bi društvo novinarjev pripravilo tiskovno konferenco, čeprav so tudi v zasebnih medijih člani tega društva. To je zloraba javnega medija, ki ga vsi plačujemo.

Mi premalo vemo, osebno ne bi tako brezglavo kogarkoli podpiral, ker je znano, da so tudi nekateri zdravstveni delavci, celo novinarji, lahko podporniki ali sodelavci oboroženega krila Hamasa. Tukaj je treba biti skrajno previden. Imamo tako selektivne informacije, da nimamo prave predstave. Če gre res za novinarja, v redu, se lahko izraža podpora, če pa bi se izkazalo, da gre za podpornika Hamasa, je pa to seveda zelo velik problem.

Novinarja Luka Svetina in Martin Nahtigal sta bila deležna kritik Mladine in Dnevnika, ker sta poročala iz Izraela ter opravila intervju z udeleženko glasbenega festivala, kjer je Hamas 7. oktobra lani brutalno ubil več kot tisoč ljudi, med njimi tudi otroke, ter zajel več sto talcev. Kritiki jima očitajo, da je bil njun obisk delno financiran s strani Izraela. Kako vi gledate na te napade na novinarja, ki sta opravljala svoje delo na terenu?

Saj niso nič skrivali, da so Izrael obiskali na povabilo države. Delovali so popolnoma transparentno in predstavili vidik tistih, ki so doživeli okruten teroristični napad. Jasno, da Izrael želi pokazati tudi svoj del resnice in ima do tega vso pravico. Kolegi so na popolnoma profesionalen način govorili in predstavljali tisto, kar je posledica dogodkov, ki so se zgodili 7. oktobra in odzvanjajo tudi v današnjem času. Sicer pa medij, ki je v veliki meri zlorabljen prav za potrebe ekstremne levice, res ne more biti nek moralni kriterij za to, kar počnejo drugi kolegi.

Nataša Pirc Musar je za enega od novih ustavnih sodnikov predlagala Primoža Gorkiča. Na prireditvi dražgoške bitke smo ga videli z rdečo zvezdo. Kakšen sodnik bo Gorkič?

Skrajno zaskrbljujoče je, da kdorkoli, posebej na tako vrhunskem mestu, nastopa s katerimikoli totalitarnimi simboli. Rdeča zvezda je povzročila ogromno nedolžnih žrtev in je simbol diktature, ki je trajala do leta ‘90. Diktature, kjer je bilo na desettisoče ljudi ubitih, izgnanih in okradenih na slovenskem ozemlju, še na desettisoče jih je zbežalo v tujino. Kdor je selektiven do totalitarnega zla in ni sposoben obsoditi katerega od totalitarizmov, ki so nas uničevali v 20. stoletju, bo težko pravičen ustavni sodnik.

Kdor je selektiven do totalitarnega zla in ni sposoben obsoditi katerega od totalitarizmov, ki so nas uničevali v 20. stoletju, bo težko pravičen ustavni sodnik.

Jože Dežman je izdal knjigo z naslovom Komunistični strah v gatah. V personalnih mapah članov komunistične partije in potem zveze komunistov je odkril, kaj se je pravzaprav dogajalo.

Kljub humornemu naslovu je knjiga izredno resna in tudi zelo pomembna, ker kaže dejansko, kako prestrašeno je bilo partijsko drobovje. Ja, ljudje so se vključevali v partijo zaradi svojih osebnih koristi, zaradi karierne nuje, tudi prisile. Iz teh partijskih dokumentov je on razbral burno dogajanje, kjer je bilo vse mogoče, le pravih vrednot ni bilo. Imenitna knjiga, če uporabim njegovo izrazoslovje, nov žebelj v krsto zlaganega totalitarnega režima.

(D221: 26-30)