Država mora takoj uvesti pasji davek

Nujno bi morali imeti ministrstvo za pse. Ko je zdajšnji »sončni kralj« nastopil svoj mandat, je izjavil, da eno ali dvoje ali troje ministrstev več pripomore samo k napredku v državi. Ministrstvo za pse bi naslavljalo težave s psi, koordiniralo dejanja z drugimi ministrstvi, se udeleževalo pasjih procesij in obiskovalo države z eksotičnimi pasmami psov. Za vse pse pa naj se po vzoru drugih držav uvede še pasji davek. 

Vstajam sorazmerno zgodaj, navadno pred peto. Všeč mi je pregovor: Dan se išče zjutraj. Na mojo žalost je dan ob mojem vstajanju svetel samo v tem času, sicer pa ga moram začeti s temo. In ker se povzpnem skoraj vsak dan na Sv. Primoža nad Kamnikom, navadno po zajtrku zavijem za urico ali dve v kabinet, kjer napišem kaj krajšega ali pa zastavim novo poglavje. Zjutraj je človek pač svež. 

Kot star radijec, ki je prebil na RTV SLO vse svoje delovno obdobje, se še vedno prebujam ob prvem programu Radia Slovenija. Čez dan pa z veseljem preskočim na Radio Ognjišče ali Radio Veseljak. V zadnjih letih je namreč Prvi izgubil nacionalno podobo in nas že navsezgodaj – posebno nas, starejše – začne prebujati z najbolj kričečo in razbijaško zahodno glasbo. Vmes pa so na Prvem vendarle dobre informacije in zanimive oddaje. 

Duhovna misel

Pred časom sem deset pred šesto z veseljem prisluhnil duhovni misli znanega avtorja, ki se je skorajda razburil nad dekleti in ženskami v zvezi – s psi. Omenil je, da si veliko mlajših žensk namesto otroka raje omisli psa. Osebno menim, da je to po eni strani razumljivo, saj psi ne govorijo, ne tečnarijo in se nasploh vedejo ponižno. Mnogi mladci pa so danes podvrženi predvsem žuranju in ignoriranju nasprotnega spola. Še posebej je to prišlo na dan, ko so antropologi ugotovili, da je spolov kar sto. Vsako jutro ob pogledu v ogledalo izbereš, katerega spola boš tisti dan. 

Pričakoval sem, da bo glede te duhovne misli nastal direndaj. A ker ob 5.50 očitno večina nevladnih organizacij še spi, se ni zgodilo nič. Duhovna misel pa se mi je kljub temu močno zarezala v podzavest in sem o njej premišljeval še vso pot na Sv. Primoža. Avtor ima vsekakor prav: pes je pri mnogih ženskah postal nadomestek za moškega, velikokrat tudi za otroka. Slišati je tudi, da nekatere ženske uporabljajo pse celo za ljubimce, kar pa je že višja stopnja uporabnosti pasje naklonjenosti. 

Dobro jutro, dober dan

Ko se vzpenjam na Sv. Primoža, vedno srečam vsaj ducat podobnih jutranjih gorečnežev. Z večino se že poznamo in z vsakim spregovorim nekaj besed. Bolj ali manj ustaljen planinski pozdrav pa je »Živjo!«, ker mora biti pač tisti, ki gre navsezgodaj v hrib, predvsem živ. Tu in tam naletim na šolnika, ki si predstavlja, da smo tudi vsi starčki še vedno učenci, zato me kot po pravilu pozdravi z »Zdravo«. 

Prav na dan, ko sem poslušal duhovno misel o psih in otrocih, sem srečal mlajšo žensko, ki je imela na vrvici kar tri živahne psičke. Bilo je videti, kot bi jih peljala na Sv. Primoža na pašo, kajti vsi trije so jo vlekli naprej, ona pa se je močno trudila, da bi jim sledila. Ker je prej na tej poti še nisem srečal, sem jo seveda prav prisrčno pozdravil. 

»Dober dan!« sem vzneseno zaklical, nekoliko tudi zato, da bi jo uvedel v naše svetoprimoške navade.  

Ona pa nič.  

»Dober dan!« sem pozdravil še enkrat, ona pa še naprej nič. 

Gospo s psički sem glede na njeno neodzivnost hotel vprašati, ali je sploh hodila v vrtec ali vsaj v prvi razred, saj tam otroke na veliko učijo pozdravljanja. A ker je s psi odbrzela naprej, nisem utegnil niti tega. 

Pes je pri mnogih ženskah postal nadomestek za moškega, velikokrat tudi za otroka. Slišati je, da nekatere ženske uporabljajo pse celo za ljubimce. 

Pač pa sem – ko sem se obrnil in vse štiri ošvrknil z malce zoprnim pogledom – opazil, da je gospa najmanjšega psička vzela v naročje in mu dala – poljubček na smrček. Glede na njen prijeten videz mi je bilo kar žal, da jaz, žal, nisem – psiček. 

Ministrstvo za pse

Potem sem se malce poglobil v pasjelogijo. Da ne bo pomote: pse imam sila rad. Tudi doma smo imeli psa, malega psa čuvaja, ki je odganjal pred kokošnjakom lisice in se spopadal s sosednjimi cucki. Bil je celo tako moderen in moden, da nam je v nasadu malin pojedel veliko zrelih sadežev. Tista Tina, ki predseduje ob predsedniku vlade, bi ga bila torej še posebej vesela. 

Ugotovil sem tudi, da je pes pravzaprav udomačen volk in da ima več kot tri četrtine podobnih lastnosti kot gozdna zverina. Naslikan je že na reliefih. Psi so torej nasploh veliki človeški prijatelji. Tako psi čuvaji kot lovski psi, psi za okras itd. 

Ob tem ugotavljam, da prihaja do večjega razkoraka med psi in ljudmi pravzaprav šele v zadnjih desetletjih. Standard kljub neuspešnim rdečim vladam raste, Slovenci nabavljamo pse veliko bolj množično, kot se rojevajo otroci, psom resnično posvečamo mnogo več pozornosti kot nasprotnemu spolu. 

Ker je na slovenskih tleh registriranih več kot 300.000 psov, ob tem pa je menda še okoli 200.000 nezabeleženih, jih hodi in lula po naši lepi slovenski zemljici okoli pol milijona. To pomeni, da ima vsak četrti državljan Republike Slovenije enega psa. Ker pa je v strnjenih naseljih nemogoče prenočiti vse pse, manko na srečo nadoknadijo taki posamezniki, ki se sprehajajo s tremi, štirimi in več psi. 

Iz tega izvira, da bi morali imeti ministrstvo za pse. Ko je zdajšnji »sončni kralj« nastopil svoj mandat, je izjavil, da eno ali dvoje ali troje ministrstev več pripomore samo k napredku v državi. Zato ne bi bilo usodno, če bi dodali še enega. Ministrstvo za pse bi – kot vlada rada poudarja v drugih resorjih – naslavljalo težave s psi, koordiniralo dejanja z drugimi ministrstvi, se udeleževalo pasjih procesij in obiskovalo države z eksotičnimi pasmami psov. Tako bi postala naša država veliko bolj prepoznavna in morda celo vodilna v odnosu do psov. 

Davek na pse

Glede na to, da bi bilo treba ministrstvo za pse tudi vzdrževati, in glede na bolj ali manj neurejene pomanjkljivosti glede nege, vzgoje in predstavitev pasjih pasem – za to je seveda kriva prejšnja, Janševa vlada – predlagam, da se za vse pse uvede po vzoru drugih držav pasji davek. Recimo sto evrov na mesec. To bi mesečno prineslo v blagajno 50 milijonov, letno pa več kot pol milijarde. Iz tega bi se lahko financiralo ministrstvo za pse in še kak ducat nevladnih organizacij. Ker je nasploh skrb za pse precej podhranjena, bi lahko ustanovili, recimo, nevladno organizacijo Pse v vsako stanovanje, Odnosi psov do mačk, Zakaj pes maha z repkom itn. 

Pasji davek bi prinesel v blagajno več kot pol milijarde na leto. Iz tega bi se lahko financiralo ministrstvo za pse in še kak ducat nevladnih organizacij. 

Glede na to, da tako rekoč na vsakem koraku naletimo na pasje iztrebke, bi bilo treba nujno zaposliti vsaj na vsakih 1.000 psov pobiralce njihovih izločkov, kar bi precej znižalo tudi brezposelnost. Seveda bi šlo za redno zaposlitev, tako da bi v blagajno prišlo tudi več sredstev za zdravstveno in pokojninsko reformo. 

Predlagam tudi, da bi postavili vsaj tri močna podjetja s pasjo hrano, tako da lastnikom psov ne bi bilo treba v tujini kupovati konzerv in prehrambnih dodatkov za pse. Dovolj imamo domačega znanja in pridelkov. 

Glede na to, da se mnogi sprehajajo s tremi, štirimi in celo petimi psi, bi bilo treba takoj uvesti poklic sprehajalca psov, pri tem pa v parlament poslati zakon, da se lahko z enim psom sprehaja samo en človek, kar je veliko bolj humano in psom veliko bolj prijazno. Nevladna organizacija Pasja radost pa naj bi prav v Sloveniji sprožila vseevropsko napredno pobudo o enakopravnosti psov in ljudi. 

Nadalje bi bilo treba uvesti več česalnic pasjih dlak, več manikirnic pasjih krempljev, več prodajaln pasjih delovnih in nedeljskih oblek, pasjih uhanov in tako naprej. Vse to bi bilo seveda treba visoko obdavčiti, kajti vsem je jasno, menda celo predsedniku, da je pes v sodobni družbi luksuz. 

Tako bi država, ki je močno zadolžena in je tako rekoč na psu, čez noč splavala iz dolgov in bi vsem nam zasvetila zlata prihodnost, z njo vred pa neomejena svoboda, ki bi je bili veseli tako psi kot ljudje. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 153, str. 58-59.