[Duhovna misel] Sv. brata Ciril in Metod – sozavetnika Evrope

Duhovna misel za 14. navadno nedeljo: Nedelja sv. bratov Cirila in Metoda

Evropska zavetnika sv. Ciril in Metod sta bila razglašena za sozavetnika Evrope z okrožnico Janeza Pavla II. leta 1985, v času pomembnih zgodovinskih in cerkvenih obletnic. Papež je želel poudariti pomen vzhodnega in zahodnega dela Evrope ter nujnost dialoga med kulturami, narodi in Cerkvami. Njuna dediščina evangelizacije v domačem jeziku ostaja temelj za razumevanje identitete, kulture in bogoslužja slovanskih narodov. Žal so danes ekumenski in mednarodni odnosi pogosto oteženi zaradi vojn, političnih delitev in globalizacijskih pritiskov na jezike in kulture. Zato ostaja spomin na Cirila in Metoda, apostola Slovanov, klic k edinosti, spoštovanju različnosti ter k skupni evropski prihodnosti, utemeljeni na veri in človekovem dostojanstvu.

Na 14. navadno nedeljo med letom obhajamo praznik svetih bratov Cirila in Metoda. Leta 1985 je papež Janez Pavel II. napisal okrožnico Apostola Slovanov, s katero ju je razglasil za sozavetnika Evrope ob že prej razglašenem svetem Benediktu. Dokument je nastal iz več razlogov. Ker je Metod umrl leta 885, smo leta 1985 obhajali 1100-letnico njegove smrti. Leta 880 je papež Janez VIII. potrdil uporabo staroslovanskega jezika pri bogoslužju. Ob tej obletnici se je na otoku Patmos začel tudi obetaven dialog med Katoliško in Pravoslavno cerkvijo. Pred sto leti je papež Leon XIII. za oba brata določil obvezni praznik za vso Cerkev 7. julija, ki je bil pozneje prestavljen na 14. februar, dan smrti svetega Cirila. V Sloveniji ta praznik še vedno obhajamo na prvotni datum.

Leta 1985 je papež Janez Pavel II. napisal okrožnico Apostola Slovanov, s katero ju je razglasil za sozavetnika Evrope ob že prej razglašenem svetem Benediktu.

Papež Janez Pavel II. je čutil posebno dolžnost, da v času evropskega povezovanja zahodni del Evrope spomni na obstoj vzhodnega dela celine, ki ima drugačno kulturo in zgodovino. Zato je večkrat poudarjal, da mora Evropa dihati z obema pljučnima kriloma. V okrožnici sicer izrecno ne omenja družbenopolitičnih razmer osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je tudi sam skupaj s svojimi rojaki boril za svobodo izpod komunistične in sovjetske diktature. Prav tako ne omenja atentata, katerega žrtev je bil in ki je bil načrtovan v Moskvi, atentator pa s kamionom iz Bulgarije preko takratne Jugoslavije transportiran v Rim. Omenja pa, da je prvič v zgodovini sin slovanskega naroda postal Petrov naslednik v Rimu. V tem je videl posebno znamenje Božje previdnosti za prihodnost Evrope in slovanskih narodov.

Pet let po izidu tega dokumenta so komunistični režimi po slovanskih deželah, vključno s Sovjetsko zvezo, začeli padati kakor domine. To je bil čas velikega upanja in zanosa, ko so slovanski narodi tudi po zaslugi Janeza Pavla II. samozavestno stopili na evropski politični oder in začeli soustvarjati novo evropsko stvarnost. Žal se je stanje v Evropi po 40 letih tako spremenilo, da se verjetno Janez Pavel II. obrača v grobu.

Največja in najhujša sprememba je vojna med dvema bratskima narodoma, Rusi in Ukrajinci. Pred tem je bila tudi vojna med Srbi, Hrvati in Bošnjaki. Vojne in z njimi povezane politične danosti v veliki meri vplivajo na možnosti ali nemožnosti dialoga med Cerkvami. Dialog med Moskvo in Rimom je z napadom Rusije na Ukrajino v mrtvem teku. Ekumensko prizadevanje, ki se je tako upajoče razvijalo po drugem vatikanskem koncilu, je na tej relaciji zastalo. Skupna jezikovna, kulturna in verska podlaga, ki je dediščina bratov Cirila in Metoda, ne more obroditi novih sadov. Seveda bo tudi te vojne enkrat konec in takrat bo nastopil čas za spravo in odpuščanje.

Skupna jezikovna, kulturna in verska podlaga, ki je dediščina bratov Cirila in Metoda, ne more obroditi novih sadov.

Slovenci smo bili kljub svojemu slovanskemu izvoru deležni evangelizacije bolj iz Ogleja in Salzburga kakor po liniji bratov Cirila in Metoda. Geografsko smo najzahodnejši Slovani, ki smo tudi najbolj latinizirani. V naši zgodovinski zavesti vloga obeh bratov ni tako močno navzoča kot vzhodno od nas.

Ko gre za vprašanje jezika, kulture in vere, se lahko vidimo v okviru njunega prizadevanja, da se narodom evangeljsko oznanilo približa v njihovem jeziku. Tega se je zelo dobro zavedal tudi škof Slomšek.

Ciril in Metod nista bila Slovana, ampak Grka, ki sta postala misijonarja med slovanskimi ljudstvi. Izhajala sta iz grške in bizantinske kulture. Ko sta zagovarjala uporabo staroslovanščine pri bogoslužju, sta to utemeljevala s trditvijo, da dovoli Bog vzhajati soncu in padati dežju nad vsemi ljudmi brez razlike. Svoje tožnike sta vprašala: »Ali ne dihamo vsi enakega zraka? Ali se ne sramujete, da določate samo tri jezike (hebrejskega, grškega in latinskega), vsem drugim narodom in plemenom pa velevate, naj bodo slepi in gluhi?« V Benetkah je Ciril pred nasprotniki uvajanja slovanskega jezika v bogoslužje argumentiral, da so »v svojih jezikih obhajali bogoslužja že Armenci, Perzijci, Abasgi, Iberci, Sogdijci, Goti, Obri, Turki, Kozari, Arabci, Egipčani, Sirci in mnogi drugi«. Ni redko, da je prav bogoslužni jezik zadnji branik kulture in jezika določenega ljudstva.  

Ciril in Metod nista bila Slovana, ampak Grka, ki sta postala misijonarja med slovanskimi ljudstvi.

Živimo v digitalni dobi, ko je angleščina skupaj s tehnologijo preplavila ves svet. Zdi se, da bodo postopoma manjši jeziki ostali le še folklorni ostanek za nostalgike. Mladina, ki se danes izobražuje, ima več težav z maternim jezikom kot z angleščino. Svoje lokalne in nacionalne pripadnosti ne dojema kot posebno vrednoto, globalne možnosti pa postajajo privlačne za najbolj iznajdljive in nadarjene mlade. Priča smo nekakšnemu jezikovnotehnološkemu talilnemu loncu. Za medsebojno sporazumevanje bodo poskrbeli simultani prevajalniki, motivacija za učenje tujih jezikov bo padla na zelo majhen odstotek zanesenjakov.

Nostalgija po latinščini v bogoslužju, ki je prisotna tudi med slovenskimi verniki, se zdi toliko bolj anahronistična in arhaična. Kulturniški krogi so vse bolj globalistično in nihilistično usmerjeni in se iz vsake narodne identitete dejansko norčujejo. Ali bo različnost jezikov in kultur vzdržala pritisk globalne tehnologije in angleščine, je vprašanje, na katero nihče nima pravega odgovora.

Ali bo različnost jezikov in kultur vzdržala pritisk globalne tehnologije in angleščine, je vprašanje, na katero nihče nima pravega odgovora.

Spomin na brata Cirila in Metoda nima smisla v duhu panslavizma, temveč v duhu spoštovanja človekovega dostojanstva in specifičnih kultur, po katerih se lahko približa duh evangelija. Janez Pavel II. zapiše v zgoraj omenjenem dokumentu o njunem pomenu in vplivu: »S tem, da sta udejanjila svojo lastno karizmo, sta Ciril in Metod odločilno prispevala k izgradnji Evrope ne le v krščanskem verskem občestvu, temveč tudi na področjih njene politične in kulturne povezanosti. Tudi danes ni druge poti, če hočemo premagati napetosti ter v Evropi in v svetu preseči razklanosti in antagonizme, ki grozijo, da bodo povzročili strahotno uničenje življenja in vrednot. Biti kristjan v našem času pomeni delati za občestvo v Cerkvi in v družbi … Ena temeljnih teženj današnjega človeka je namreč prav ta, da bi spet prišlo do edinosti in občestva in da bi mogli na vsem planetu živeti zares človeka vredno življenje.« (AS, 27)

Ciril in Metod sta spoštovala različne jezike in kulture ter hkrati delala za povezavo in edinost v veri. Politične odločitve v njunem in našem času razdvajajo. Spoštovanje človekove osebe in vera v Boga pa povezujeta. Evropska politika se zadnjih dvajset let od teh vrednot oddaljuje in vse bolj stavi na egocentrični individualizem ter na razumevanje blaginje kot uživanja. Rešitev za Evropo so vrednote svetega Benedikta (moli in delaj), bratov Cirila in Metoda (spoštuj drugačnost jezika in kulture ter veruj v enega Boga) ter ustanovnih očetov združene Evrope po drugi svetovni vojni.

Ciril in Metod sta spoštovala različne jezike in kulture ter hkrati delala za povezavo in edinost v veri.