[Duhovna misel] Posebnosti Matejevega pasijona

Duhovna misel za 6. postno nedeljo – Cvetna nedelja (Mt 26, 14-27,66) (Pasijon po Mateju)

Trpljenje po evangelistu Mateju prikazuje Jezusovo smrt kot izpolnitev božje odrešitvene volje in temelje za veroizpoved, ki jo Pavel povzema v 1 Kor 15. Matej predstavlja Jezusa kot Pantokratorja in poudarja razlikovanje med judovstvom in novo Cerkvijo. Judovski proces, v katerem sinedrij obtoži Jezusa bogokletja, in rimski proces pred Pilatom izpostavljata krivdo ljudi ter Pilatovo poskusno nevtralnost. Križanje in dogodki ob njem – pretrgana tempeljska zavesa, tema, odprti grobovi – simbolizirajo uvid v božjo skrivnost odrešenja. Križ postane tako znak škandala, razodetja in upanja na vstajenje ter zmage življenja nad smrtjo. 

Komentar: Posebnosti Matejevega pasijona

Pri komentarju se bomo omejili na tri vidike pasijona: judovski proces, rimski proces in križanje.

Judovski proces je opisan v 26. in 27. poglavju. Visoki sinedrij je bil sestavljen iz 70 predstavnikov in velikega duhovnika, ki je vodil zborovanja. Kraj zasedanja je bila posebna dvorana v templju, imenovana dvorana klesanih kamnov (njeni temelji so danes odkriti in vidni). Proces proti obtoženemu je smel praviloma potekati podnevi, ne ponoči. Oblast visokega sinedrija je bila omejena, saj je imel v Jezusovem času nad njim nadzor predstavnik rimskega imperija, upravitelj Poncij Pilat.

Na vprašanje velikega duhovnika Jezusu, ali je on Mesija, ta ni želel odgovoriti neposredno, ampak posredno: »Ti sam si rekel. Toda povem vam: poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba.« Sledila je odločitev velikega duhovnika: » /…/ pretrgal (je) svoje oblačilo in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje.«

V čem je bilo to bogokletje? Če bi se Jezus skliceval preprosto na Psalm 110, ki govori o ustoličenju kralja Davida, v tem smislu, da je Davidov potomec, ki bo sedel na Božji desnici, bi ga težko obsodili bogokletja. Ker pa je njegov odgovor blizu odlomku iz Danijelove knjige, je bilo to za sinedrij preveč. Rečeno je namreč: »V nočnih videnjih sem gledal: glej, skupaj z oblaki neba je prihajal nekdo kakor sin človekov; dospel je do Staroletnega in privedli so ga predenj. Njemu je bila dana oblast, čast in kraljestvo, in vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu služili.« (Dan 7,13–14). To Danijelovo videnje je Judom govorilo o apokaliptičnem, nebeškem, presežnem Mesiju, ki je na skrivnosten način navzoč v Božji sferi. Da se je Jezus poistovetil s to predstavo odrešenika, je bilo za sinedrij in velikega duhovnika preveč.

Pri Mateju najdemo tudi odlomek o tem, kako se Juda pokesa svojega dejanja in kako so člani sinedrija denar uporabili za nakup njive, ki je postala pokopališče za tujce in se imenuje »njiva krvi«. S tem je rečeno, da je v zemljo zapisano, kako so Judje zavrgli svojega odrešenika. Njiva krvi je vidni simbol te zavrnitve. Morda bi dva tisoč let pozneje lahko rekli, da je sveta dežela res dežela krvi.

Ko pride Jezus pred Pilata, predstavi evangelist Matej rimski proces – presenetljivo z določeno mero popustljivosti do Pilata. Rimljani seveda niso bili nobena prijazna vojska, ampak barbari, ki so podjarmljena ljudstva izsiljevali z davki in nasiljem. Na Bližnjem vzhodu, kjer je obstajala visoka kultura, so marsikaj uničili. Opis Flavija Jožefa o Pilatu govori o njem kot o človeku, ki je bil pripravljen na določen kompromis, vsekakor pa Judov ni maral. Izzival jih je, kjer je le bilo mogoče, hkrati pa se jih je tudi bal.  

Nekaj primerov: v tempelj je uvedel cesarske standarde, česar pred njim ni upal storiti noben drug namestnik. To poseganje v Božjo podobo je izzvalo ljudske proteste, ki so bili krvavo zatrti. Kljub temu je Pilat svoje zahteve pozneje omilil. Tožili so ga v Rim in verjetno tam ni bil na najboljšem glasu. Drug tak primer je njegova odločitev, da ponudi Judom v zameno za Jezusa Baraba. Vedel je, da bodo izbrali Baraba, a jih je kljub temu provociral. Matej ga prav s to potezo postavi v nekoliko pozitivnejšo luč.

Najprej opiše Pilatovo ženo, ki ga je skušala pregovoriti. Naslednja okoliščina, ki zmanjšuje Pilatovo krivdo, je znamenito umivanje rok. To sicer ne pomeni, da ni bil on tisti, ki je odločil o Jezusovi smrti, pomeni pa, da je to vsaj poskušal preprečiti. Hkrati Matej poudari, kako je vse ljudstvo zahtevalo Jezusovo smrt. Umivanje rok je simbolično dejanje, s katerim se človek razglasi za  nedolžnega. Matej skuša pokazati Pilata kot pogana, ki je dvomil o Jezusovi krivdi, medtem ko so ga Judje obsodili.

O križu in križanju se veliko ve, saj je križ simbol krščanstva. Zato osvetlimo nekatere vidike, ki so ob Jezusovi smrti manj znani: zakaj se je pretrgala tempeljska zavesa, zakaj je nastala tema in zakaj naj bi se odpirali grobovi. Pri tem seveda ne gre za zgodovinsko potrjene spremljevalne dogodke ob Jezusovi smrti na križu, ampak za opis globljega pomena tega dogodka.

Zastor v templju je preprečeval pogled v najsvetejše, podobno kot v pravoslavnih cerkvah ikonostas, za katerim duhovnik posveti sveto evharistijo. To, da se vidi v najsvetejši prostor svetišča, pomeni, da imamo po križu uvid v najsvetejšo skrivnost odrešenja, ki se odvija na Kalvariji. Bog, ki je bil skrit in neviden, neupodobljiv in katerega ime se ni smelo izgovarjati, je zdaj viden na križu. Odprla se je tančica njegovega misterija, njegove skrivnosti. Smrt Božjega Sina na križu je škandal in hkrati razodetje.

Tema je simbol Božje sodbe (Am 8,9). Nastopi sredi dneva in s tem želi povedati, da je nastopil trenutek poslednje sodbe.

To, da so se grobovi odprli, je znamenje, da smo rojeni za Boga po preizkušnjah in smrti v tem življenju – po križu na Kalvariji.