Izpoved čutečega psa Fifija – kastracija ga je pahnila v depresijo

Pred časom sem v enem svojih filozofskih razmišljanj o prihodnosti prišla na idejo, da bi se lahko ukvarjala s terapijami z živalmi. Pa sem dobila nasvet, da bi bistveno bolj zaslužila, če bi se ukvarjala s terapijami za živali. Eden boljših nasvetov, priznam. Poznate tisto skoraj ponarodelo pesem Naš kuža je hodil k sosedi v vas?

No sedaj pa pomislite na sosedovega kastriranega Fifija, ki mu je lastnik vzel vsakršen užitek in lahko le sanja o svojih donjuanskih pohodih po sosednjih vaseh. Depresija, vam rečem. Da ne začenjam o napadih tesnobe pri mačkah, ki jim nikoli ne uspe ujeti rdeče pike in izgorelosti zlatih ribic, ki imajo občutek, da se vrtijo v začaranem krogu. Če tukaj ni prostora za cikel terapevtskega zdravljenja…



Zakaj pišem o tem? Ker so živali ta teden postala čuteča bitja in s čustvi pridejo tudi čustvene rane in psihične bolezni, ki se iz tega razvijejo. Sicer se živali čez noč niso čisto nič spremenile, spremenila se je le politična volja poslancev, ki so v četrtek v Državnem zboru potrdili spremembo Stvarnopravnega zakonika, ki po novem določa, da so živali čuteča bitja.

Kar se tiče mene živali tudi so čuteča bitja. Pika, amen. Pred dobrim mescem je naslovnice slovenskih medijev polnila zgodba o planincu, ki je ponesrečen čakal na pomoč, ob njem pa je ves čas ostala pes, drugi pa se je vrnil do avtomobila. Ali pa zgodba o čredi slonov, ki je, zaradi reševanja mladiča iz deroče reke, izgubila šest članov, ki so se pri tem utopili.

Ni dvoma, da živali so čuteča bitja. A tukaj se postavlja svojevrsten paradoks: bolj kot se zavedamo, da živali čutijo, bolj nečuteče je naše ravnanje z njimi.

Ni dvoma, da živali so čuteča bitja. A tukaj se postavlja svojevrsten paradoks: bolj kot se zavedamo, da živali čutijo, bolj nečuteče je naše ravnanje z njimi. Poleg povsem neopravičljivega mučenja in zanemarjanja živali imam v mislih tudi izpade veganov, ki se jim zdi, da imajo krave v hlevu premalo prostora. Težko namreč pišem o sočutju vegana, ki krave sicer ne pomolze ali speče na žaru, jo pa vznemirja s svojo prisotnostjo v hlevu. Sporno se mi zdi tudi drugo obnašanje do naših čutečih živalic: njihovo počlovečenje, oblačenje psičkov v plaščke in krilca, njihovi obiski pasjih spa centrov in podobno. Je takšno obnašanje res v največji dobrobit živali?

Trese se gora, rodila se bo miš

Mnogi bodo rekli, da se s tem, ko živalim dajemo status čutečih bitji, na družbeni ravni zavzemamo za boljšo skrb za živali. Pa je to precej daleč od resnice, saj sprememba Stvarnopravnega zakonika tega ne prinaša. Za dosego tega cilja bi bilo potrebno sprejeti drugačne predpise na drugih področjih. Bi pa zaradi nove zakonske dikcije lahko prišlo do sprememb na drugih pravnih področjih. Tako bi se lahko omejilo možnost izvršbe na (rodovniških) živalih, pri dedovanju pa bi lahko žival podedovala oseba, ki do nje sicer ni pravno upravičena, ampak je žival nanjo navezana.

Nekaj podobnega velja tudi, če bi bila žival del skupnega premoženja zakoncev in bi se ob ločitvi ugotavljalo, kaj je za žival boljše. A je do teh sprememb zakonodaje še daleč, zagotovo pa je sprememba Stvarnopravnega zakonika prvi korak. Kljub vsemu so naša sodišča v svojih odločitvah že upoštevala dejstvo, da ni vseeno komu skupna žival po ločitvi pripada, saj se tudi žival naveže na okolje v katerem živi in osebo, ki zanjo skrbi. Ker tudi žival čuti.

Na drugi strani spremembi nasprotujejo zato, ker sprememba ni jasna glede statusa živali, ki jih redimo za prehrano in ker s spremembo zakona kot družba živali postavljamo sumljivo visoko na lestvico prioritet. Da bodo sedaj hišni ljubljenčki zamenjali otroke. Nastavite še drugo lice: so jih že, s spremembo zakonika ali ne. Če se par s psom predstavlja kot družina, zakonska ureditev res ni tista, ki bo naredila razliko.

Če se par s psom predstavlja kot družina, zakonska ureditev res ni tista, ki bo naredila razliko.

A skrbi so pretirane. Kaj vse naj bi že dokončno pogubilo našo družbo in jo izbrisalo z obličja zemlje in še kar smo tukaj. Nikoli pa ne veš, kdaj bodo ljudje začeli hišne ljubljenčke uveljavljati kot olajšavo pri dohodnini in zanje zahtevali otroški dodatek. Ker skrb za hišnega ljubljenčka v skladu z modnimi trendi 21. stoletja ni poceni.

Zgrešen odnos do živali, ki v mnogih primerih žal postajajo substitut za otroke in družinsko življenje, še ne pomeni, da živali niso čuteča bitja, ki si ne zaslužijo primerne skrbi. Prav je, da za živali, ki smo si jih podredili, primerno skrbimo. Če bo k večji ozaveščeni v zvezi s tem pripomogla tudi nova zakonska dikcija, prav. A nikar ne pozabimo na to, da je človek človek, žival pa žival. Naj tako tudi ostane.

Aja pa še to: če imate doma hišnega ljubljenčka s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ali pa vam je ta ali kak drug zapis na Domovini povzročil kakršnekoli travme, ponujam pro bono terapije. Z, za in brez živali. Kontakt dobite v uredništvu.