Je Katalonija slovenskim vladajočim politikom le španska vas?

Po odzivih političnega vrha zagotovo. Pahor je raje božal konjičke, Cerar pa ogledoval aviončke. In medtem, ko sta se posvečala druženju z volivci, sta skrbno pazila, da se nista dotaknila »drugorazredne« teme - referenduma o neodvisnosti Katalonije.

Situacija na Iberskem polotoku je pozneje eskalirala do te mere, da sta se bila predsednika primorana oglasiti in do katalonskega referenduma zavzeti stališče.. In kakšno je bilo to? Medlo.

Pahor in Cerar sta bila v času slovenske osamosvojitve še mulca, a sta bila oba v središču dogajanja. Pahor kot član skupščine, Cerar kot pisec nove ustave. Očitno premlada, da bi se zavedala, kako pomembna stvar se dogaja. Če bi se tega zavedala, bi brez obotavljanja podprla katalonske težnje po odcepitvi, obsodila policijsko nasilje Špancev in pozvala (predvsem) evropsko in mednarodno javnost, naj podpre Katalonce pri uresničevanju pravice naroda do samoodločbe.

Na njihovem mestu smo bili pred sedemindvajsetimi leti mi, zato ni čudno, da so nas imeli Katalonci za zgled in pričakovali našo podporo, dobili pa niso nič.

Španija je močna in velika, slovenski politiki pa diplomatsko šibki in zato raje tiho gledajo kakšne krivice se dogajajo katalonskemu narodu.

Katalonci, z vami smo! (ali pač ne?)

Pahor je ves čas ponavljal, da kot predsednik ne more zavzeti konkretnega stališča, saj bi vsaka takšna njegova izjava lahko pomenila poseganje v notranjo politiko druge države članice EU. Pa ravno kot predsednik Republike Slovenije, ki je s svojo osamosvojitvijo utirala pot vsem evropskim narodom, ki so želeli lastno državo, bi mogel in moral zavzeti jasno stališče: Katalonci, z vami smo!

Cerar je Katalonce "podprl" s tvitom in jim povedal, da je zaskrbljen ter da spodbuja reševanje spora po mirni, demokratični in pravni poti. Megla tako gosta, da bi jo lahko rezali z nožem. Škoda, da je strokovnjak za ustavno pravo in da je na pravni fakulteti predaval teorijo države.

Oglasil se je tudi Milan Brglez, ki je Katalonce podprl, španskega veleposlanika pa povabil na pogovor. Nihče se ni obregni ob to, da to ni njegova vloga, saj veleposlanike na pogovor vabi zunanje ministrstvo. Je pa izkoristi tišino in s tem nabral nekaj političnih točk. Kako pa se je odzval zunanji minister? Sploh imamo zunanjega ministra ali je Mladika prazna?

Slovensko mlačnost bi mogoče še razumela, če bi šlo za referendum, ki bi potekal mirno. Ko pa gre za volitve in je ranjenih več kot 800 ljudi, za mlačnost ni opravičila. Španija je močna in velika, slovenski politiki pa diplomatsko šibki in zato raje tiho gledajo kakšne krivice se dogajajo katalonskemu narodu. Narod, ki si je v devetdesetih priboril samostojnosti, si ne zasluži takih voditeljev.

A nekaj upanja le ostaja. Če se že politični vrh ni znal pravilno odzvati, so se odzvali ljudje na socialnih omrežjih ter s svojimi objavami podpirali Katalonce.

Našo čast so reševali tudi nekateri ugledni politiki. Med njimi gotovo Dimitrij Rupel, ki je bil s strani katalonske vlade imenovan za vodjo zunanjih opazovalcev volitev. Na isti strani sta se po čudnem naključju znašla tudi Kučan in Janša. Oba sta Katalonce podprla, Kučanovo podporo pa je na spletu delil Julian Assange.

Katalonci so lahko razočarani nad nami, nad predstavniki naše države, ki niso sposobni odgovoriti na preprosto vprašanje. Naj jih potolažim, niso edini. Tudi državljani smo razočarani. Sama sreča, da hitro pozabimo in jim podelimo nov mandat.