Jedrska energija in zemeljski plin kot (začasno) zeleni naložbi

Prav na zadnji dan lanskega leta sta se v evropski energetiki zgodila dva pomembna dogodka, ki bosta nanjo vplivala tudi dolgoročno. Približno ob istem času, kot so v Nemčiji izklapljali iz omrežja tri od preostalih šestih delujočih jedrskih reaktorjev, je bil iz Bruslja poslan težko pričakovani osnutek o kvalifikaciji energetskih naložb. Ta med obrate, ki proizvajajo "zeleno energijo", uvršča tudi nuklearne in plinske elektrarne.

Izjemno kontroverzna (a pričakovana) odločitev je med državami članicami doživela mešane odzive. Najbolj ogorčeno so jo sprejeli na Dunaju in v Berlinu, kjer vodilni politiki kar ne morejo verjeti, da jedrska energija ni dobila velikega in dokončnega NE. Popolnoma obratno razpoloženje pa je bilo že v sosednjih državah. Morebitna drugačna odločitev bi namreč Slovenijo, še bolj pa Francijo potisnila v težak premislek, kako načrtovati svojo energetsko prihodnost. Zdi se namreč, da ti državi drugih alternativ sploh nista razvijali.

Z uporabe jedrske energije imamo dobre izkušnje

Slovenija je v tej igri sicer precej nepomemben igralec, saj lahko vso manjkajočo električno energijo uvozi zgolj po enem 400-kilovoltnem daljnovodu. Toda to lahko stori zgolj v primeru, če jo je v preostalih državah dovolj. V nasprotnem primeru bi nas čakale redukcije. To pa je nekaj, kar se vse  od postavitve Nuklearne elektrarne Krško v Sloveniji ni dogajalo.

Zaradi dobrih izkušenj smo svojo namero o ohranitvi nuklearne elektrarne in izgradnji novega objekta zapisali tudi v Nacionalni energetski in podnebni načrt. Žal pa se je v času razprav izkazalo tudi, da o resnih alternativah niti nismo pripravljeni razmišljati.

Odgovornost za to sicer nosita tako stroka kot javnost. Prva zato, ker dejansko ne želi razmišljati o možnostih energetskih alternativ in se veliko raje opira na stare preizkušene opcije. Saj morda te so boljša izbira. Toda kljub temu je treba budno spremljati tudi razvoj novih tehnologij in postavljati tudi takšne objekte. Če ne zaradi drugega zato, da se o njih nekaj naučimo.

Da imamo v Sloveniji trenutno le dve vetrni elektrarni, pa ni zasluga le stroke, temveč tudi javnosti, ki zna, mnogokrat precej nespametno, otežiti skoraj vsako umeščanje energetskega objekta v prostor.

Energetske potrebe se bodo še povečevale

Velika iluzija je, da lahko zahodna civilizacija svojo odvisnost od električne energije zmanjša. Prav nasprotno, elektrifikacija prometa in ogrevanje s pomočjo električnih črpalk prej pomeni, da bomo potrebovali tudi do dvakrat večjo proizvodnjo električne energije.

Da tolikšne količine ne moremo zagotoviti s hkratnim zapiranjem termoelektrarn in jedrskih elektrarn, je v tem trenutku jasno tudi največjim optimistom.

Nemški Zeleni postavljeni na hladno

Zdi se, da so do tega spoznanja prišli tudi v novi nemški vladi. Sodeč po koalicijski pogodbi bi namreč Nemčija morala opustiti rabo jedrske energije do konca letošnjega leta in si prizadevati, da to storijo tudi preostale evropske države.

Toda po objavi Kvalifikacije energetskih naložb je grozilnih tonov iz Berlina čedalje manj. Odločnost, s katero je novi nemški kancler Olaf Scholz iz vrst SPD postavil na hladno svojo koalicijsko partnerico, pa daje slutiti, da sta največji evropski gospodarstvi sklenili kompromisni dogovor in vzajemno podprli tako francosko zanašanje na jedrsko energijo kot nemško na zemeljski plin.

Marsikomu je pri tem tudi odleglo, saj se je izkazalo, da stranka Zelenih vendarle nima takšne moči, da bi po vstopu v novo nemško vlado lahko diktirala pretirane ekološke cilje.

V Evropi ta hip ne znamo postaviti jedrske elektrarne za manj kot 10 milijard evrov.

Nobena od alternativ ni brez pomanjkljivosti

Očitno je torej, da bosta največji gospodarski sili vztrajali vsaka pri svojem. Nemčija se bo skušala še bolj nasloniti na obnovljive vire. Ko pa vetra ali sonca ne bo, bodo elektriko pridobivali iz zemeljskega plina, bioplinov in sintetičnih plinov, kar naj bi povzročalo za polovico manjše izpuste kot zgolj izraba zemeljskega plina.

Nasprotno od tega bodo v Franciji raje razvijali jedrske reaktorje nove generacije, ki naj bi bili varnejši in cenejši. S tem bi imela Francija v primerjavi z Nemčijo bistveno stabilnejše vire ter postala nekakšen garant elektroenergetske stabilnosti za celotno Evropo tudi takrat, ko vetra in sonca ne bo.

NEK II ne bo poceni

Evropska komisija sicer poudarja, da morajo države pred gradnjo dodatnih kapacitet rešiti problem visoko radioaktivnih jedrskih odpadkov. To je področje, ki so ga doslej skoraj vse države, lastnice takšnih objektov, doslej zanemarjale. Med drugim tudi zato, ker jih med obratovanjem ne nastane tako veliko. Zato se lahko dolga desetletja skladiščijo v samih elektrarnah.

Precej večja težava ostaja cena. V Evropi ta hip ne znamo postaviti jedrske elektrarne za manj kot 10 milijard evrov. To je zlasti za Slovenijo izjemno visok znesek. Ta bi lahko postal še zlasti visok v primeru, če bi projekt morda nasedel.

Zato bi bilo morda varneje, da v državi kljub napovedim infrastrukturnega ministra Vrtovca, da bi lahko novi blok NEK imeli že do zaprtja TEŠ 6 leta 2033, raje ustavimo s hitenjem in počakamo na odločitve večjih igralcev. Le to namreč naše odločitve ne bo podražilo, temveč prej obratno.