Kako daleč je džihadistična infiltracija v Evropi

Pred nekaj dnevi se je zgodil teroristični napad na avstralsko judovsko skupnost, ki je praznovala hanuko na plaži Bondi v Sydneyju. Napad je terjal 16 žrtev in štirideset ranjenih, najmlajša žrtev je imela deset let, najstarejša pa 87 let; to je bil mož, ki je preživel holokavst, ubila pa ga je krogla islamističnega morilca ob praznovanju praznika na plaži. Zakaj avstralska vlada ni naredila več za preprečitev napada, medtem ko so jo celo izraelske obveščevalne službe opozarjale na možnost napada na judovski praznik, in zakaj je ignorirala večletne opozorilne znake?

Kje je zatajila avstralska vlada?

V oči bode dejstvo, da je avstralska protiteroristična policija storilca Sajida in Naveeda Akrama že obravnavala pred šestimi leti, ko so v hišni preiskavi našli propagandni material Islamske države. Obiskovala sta tudi lokalno mošejo, ki je bila vir sovraštva in ekstremizma. Ne le to, Sajid Akram je imel celo dovoljenje za orožje in se je nedvomno vsaj deloma vojaško uril, kajti njegove strelske sposobnosti so presegle povprečnega civilista. Z repetirko sta ustrelila v povprečju štiri strele na 5,2 sekunde, kar je na ravni vojske. Oba sta se pred napadom, tako kažejo podatki, urila na Filipinih, ki imajo dolgo zgodovino islamskega ekstremizma in terorističnih organizacij. Medtem ko je skrajno leva vlada Albaneseja učinkovita pri pregonu tistih, ki uporabijo napačne zaimke proti transspolni skupnosti, mirno dopusti, da simpatizerja Islamske države izven nadzora obiskujeta ekstremistične mošeje, imata dovoljenje za nošnjo orožja, se urita na Filipinih in sodelujeta v pohodih, kjer mahata z džihadističnimi praporji.

Avstralske oblasti niso ukrenile ničesar, ampak so v zadnjih dveh letih aktivno tolerirale ulični ekstremistični aktivizem v podporo Gazi, ki sta se ga udeleževala tudi napadalca. Pohodi s člani Muslimanske bratovščine, Hizb-u-Tahrirja in drugimi islamskimi ekstremisti, kjer mahajo z džihadističnimi prapori in kričijo antisemitska gesla ter vihtijo zastave Hezbolaha, so pot v katastrofo, kajti islamisti bodo razumeli, da imajo podporo ne le dela političnih elit, ampak tudi ljudstva. Vsi tisti študenti in aktivisti, ki se takšnim paradam uličnega huliganizma pridružujejo, se morajo zavedati, da dajejo islamskim ekstremistom zagon. Naslednja tarča je namreč lahko božični bazar.

Z repetirko sta ustrelila v povprečju štiri strele na 5,2 sekunde, kar je na ravni vojske.

Polom integracije

Največji trojanski konj so nenadzorovane migracije, ki jih Evropa dopušča že leta. Evropske politične elite so varnostno ogrozile Evropo za volilne glasove. Pomešano z ideologijo dela političnih strank in s popuščanjem aktivistom v nevladnih organizacijah, ki jih večinoma vodita fanatizem ter nihilizem do lastne evropske identitete, so enostavno prepustili celotno celino migrantskemu kaosu, kjer si države podajajo migrante med seboj, kar ustvarja celo napetost med članicami. V Evropo so vstopili milijoni iz kriznih žarišč, kjer so se borile vojske in milice, mnoge povezane ravno z džihadističnimi gibanji. Državni organi niso mogli preveriti na stotisoče migrantov, ki so zapolnili evropska geta, njihove integracije pa niso prevzele lokalne institucije, ki se ozirajo na evropske kulturne in politične vrednote. To vlogo so si zadale ravno organizacije, ki izhajajo iz miljejev, od koder prihajajo migranti, torej iz avtoritarnih in avtokratskih režimov ter kulturnih okolij, ki ne razumejo svobode gibanja, govora, pravic žensk ter medverske tolerance na enak način, kot jih razumemo v Evropi. Naj opozorim, da tukaj ni mišljena kulturna obogatitev, ki se tiče glasbe, oblačil, hrane, jezika, ampak gre za razumevanje politične in družbene kulture in norm, kot jih imamo v Evropi. Evropske države novih migracijskih tokov niso zmogle integrirati, lahko rečemo, da je šlo za popoln polom, kar se tiče integracije. Danes že politične elite javno ugotavljajo fiasko ideje o multikulturnosti.

V Evropi je nezaposlenost med muslimani relativno visoka, razlog pa je kombinacija slabe integracije, bogate socialne politike in vpliva getoizacije, kjer prevladujejo skrajne islamistične strukture, od mošej do kulturnih organizacij. Muslimanska bratovščina je svojo izkušnjo iz Egipta prenesla tudi na druge države, sprva na tiste na Arabskem polotoku in kasneje še v Evropo. Njen modus operandi so povzele tudi druge organizacije, kot so Hizb-u-Tahrir, Hamas ali Islamski džihad. Omenjene ekstremistične organizacije imajo za cilj dolgoročno islamizacijo Evrope, krinka pa so institucije, ki načeloma delujejo kot študentska društva, dobrodelne organizacije in kulturni centri. Sprva gre za relativno nedolžno delovanje, kjer se počasi infiltrirajo v druge institucije, kot so univerze ali državni organi, kjer na primer ponudijo pomoč pri novih prišlekih. Na površini ponudijo integracijo, do katere pa nikoli ne pride, kajti dejansko pride le do teokratske oziroma islamistične integracije.

Hizb-u-Tahrir, Hamas ali Islamski džihad imajo za cilj islamizacijo Evrope, krinka pa so institucije, ki delujejo kot študentska društva, dobrodelne organizacije in kulturni centri.

Te skrajne organizacije vodijo molitve, poskrbijo za verske materiale, ustanavljajo šeriatska sodišča pod krinko mediacije in ne nazadnje izvajajo pravila, kot veleva šeriatsko pravo. Zato je v EU veliko neregistriranih porok med muslimanskimi pari, ker so dejansko registrirane po vzporednem pravu. Toda islamistične organizacije gredo še dlje – počasi začnejo propagirati ideje tudi med ostalimi študenti in kulturnimi organizacijami, povezovati pa se začnejo še s političnimi strankami, kjer bodo našle naklonjenost. Zato smo lahko videli harmonično fuzijo med protesti za Gazo, ko so skupaj protestirali skrajni islamisti, študenti in člani raznih političnih organizacij. Omenjene organizacije, ki v osnovi predstavljajo zatiralsko kulturo in so totalen antipod zahodnim ustavnim demokracijam, so tako postale resni igralci v evropskem političnem prostoru s kampanjami proti islamofobiji, kjer bi de facto radi prepovedali svobodo govora in tako uvedli blasfemijo. Ne le to, s kampanjo 'Svoboda je v hidžabu' so orwellovsko spremenili pomen svobode, kjer je zatiralski hidžab nenadoma postal pojem svobode, v kampanjo pa so se vključile celo znane osebnosti in politične voditeljice, ko so si v podporo ovijale ruto. Primer takšnih organizacij sta Federation of Islamic Organizations in Europe (FIOE) in Forum of European Muslim Youth and Student Organizations (FEMYSO). O tem je letos francoska vlada v maju izdala skrb vzbujajoče poročilo (The Muslim Brotherhood and Political Islam in France), pred desetimi leti je enaka opozorila dala v javnost tudi britanska vlada (Muslim Brotherhood Review: Main Findings), toda danes kaže, da omenjenih opozoril niso upoštevali. Samo v Franciji Muslimanska bratovščina nadzira skoraj 500 mošej, institucij, organizacij in šol, kjer so obveščevalni organi ugotovili namen popolne islamizacije družbe. Ta številka ne upošteva drugih skrajnih organizacij. V Nemčiji je šlo vse skupaj tako daleč, da so islamistični protestniki aprila letos javno demonstrirali v podporo uvedbi kalifata – to je nesprejemljivo in predstavlja rušenje državne ureditve.

Politika trojanskega konja, kjer džihadistične organizacije infiltrirajo svoje člane v družbo, ki jo nameravajo načeti, prevzeti in osvojiti, ni le nasilna, torej s terorističnimi napadi, kar sicer odvrača lokalno prebivalstvo. Poznamo še druge džihadistične taktike: 'džihad bil-mel' je bojevanje s premoženjem, kjer poskušajo kupiti nasprotnika (kot na primer Katar, ki na veliko kupuje zahodne institucije in politike) ali pa neposredno financirajo terorizem; 'džihad bil-kalem' je knjižni džihad; 'džihad bil-lisen' je džihad z besedo, torej propagando in pridiganjem; 'waled al-džihad' pa je bojevanje z rojevanjem čim več otrok, kar sčasoma islamizira lokalno prebivalstvo. Zato se ne gre čuditi, da želi v Franciji 46 odstotkov na tujem rojenih muslimanov uvesti šeriatsko pravo. Enako željo ima celo 18 odstotkov v Franciji rojenih muslimanov, brez integracije pa bo to število le še večje.

V Franciji želi 46 odstotkov na tujem rojenih muslimanov uvesti šeriatsko pravo. Enako željo ima celo 18 odstotkov v Franciji rojenih muslimanov.

Islamska država provinca Korasan

Islamska država provinca Korasan (ISKP) je danes najbolj propulzivna provinca Islamske države poleg province v centralni Afriki. Njihovi začetki segajo v obdobje širitve provinc (wilayat) po letu 2015, ki jih vodi guverner (wali). Njihove ambicije so sprva segale v območje trikotnika Afganistan-Pakistan-Turkmenistan-Uzbekistan-Iran, danes pa so znani po svojih celicah tudi v Evropi. Zanimivo je, da je ISKP internacionalizirala svoje delovanje, potem ko so v Afganistanu oblast prevzeli talibani, ki so njihovi rivali. To je prisililo ISKP v podtalno delovanje ter širitev ozemlja, sprva v Indijo, Rusijo in na Maldive, kasneje pa na ostale kontinente. V EU je prvi poskus napadov prišel v aprilu 2020, ko je celica ISKP, ki jo je vodilo pet Tadžikov v povezavi z rusko vejo Islamske države v Siriji, načrtovalo napade na baze Nata in na kritika islama iz Irana. Ruski operativec Islamske države s psevdonimom Abu Fatima je redno komuniciral s celico v Evropi in z afganistanskim pridigarjem, ki je preko kriptirane aplikacije Zello dajal navodila za izvedbo napadov, kar je uspelo obveščevalnim agencijam preprečiti.

Posamezni člani islamističnih celic pridejo v Evropo kot migranti na čolnih ali kot migranti brez dokumentov. Večina pristane v evropskih getih, kjer jih pod okrilje vzamejo islamske dobrodelne in kulturne organizacije. Tam v večini primerov najdejo primerno osnovo za širjenje skrajno islamistične ideologije, širjenje materiala, pridiganje v mošejah in pomoč na domu. Razvejane mreže takšnih celic delujejo kot mafijske organizacije, ki poskrbijo za svoje. Tako je delovala Muslimanska bratovščina v Egiptu, ki je z lokalnimi pisarnami poskrbela za neplačane račune lokalcev, urejala spore med družinami in širila njihov koncept vere. Enako deluje Islamska država. Koliko članov Islamske države in simpatizerjev je trenutno v Evropi, je težko oceniti, glede na število organizacij in ekstremnih protestnikov pa ta številka verjetno ni majhna.

Posamezni člani islamističnih celic pridejo v Evropo kot migranti na čolnih ali kot migranti brez dokumentov.

ISKP stavi predvsem na zelo mlade pripadnike. Leta 2022 je 18-letni ruski državljan iz Bremenhavna načrtoval napad na policijo, medtem ko je 16-letni državljan Kosova načrtoval bombni napad. Oba napada so obveščevalne agencije preprečile, ugotovili pa so, da je skrajni islamizem izjemno privlačen za najstnike. Ti najstniki se zelo verjetno urijo na neznanih lokacijah in so v rednih stikih z matično pisarno ISKP v Afganistanu in drugimi provincami, na primer v Siriji. Tako so v zadnjih letih evropske agencije preprečile več napadov na božične sejme, zabaviščne parke, liberalne mošeje, kölnsko katedralo in katedralo sv. Štefana na Dunaju, švedski parlament itd.

Bolj zaskrbljujoče pa je, da se danes IS ne oglašuje več kot nekoč, z izjemo revije 'Glas Korasana', ki ga izdaja glavna medijska agencija ISKP v Afganistanu, al-Aza’im Media Foundation. V tem primeru so upoštevali nasvet Al Kaide, ki je kritizirala njihovo javno izpostavljenost ter marketinško kampanjo ne le o vsakem napadu, ampak tudi o samem delovanju Islamske države. Al Kaida je imela prav, ko je IS pred desetimi leti opozorila, da bo ravno lastna reklama njihov padec, kajti s svojimi dejanji si niso le naprtili šoka in jeze Zahoda, ampak tudi muslimanskih držav. Toda ravno ta izpostavljenost je zahodnim in bližnjevzhodnim obveščevalnim agencijam omogočala pregled in večjo informiranost o delovanju IS. Zakaj se je IS potuhnila in zakaj z veliko vnetostjo več ne reklamira svoje širitve in napadov, je le v domeni njihovih vodij. Ali gre za šibkost kot posledico islamistične konkurence ali pa zatišje pred viharjem, bomo videli v prihodnosti. Vsekakor je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da so evropske obveščevalne agencije, ki so bile do zdaj relativno uspešne pri preprečevanju terorističnih napadov, izboljšale in zaostrile svoje delovanje.

Skrajni islamizem je izjemno privlačen za najstnike.

Članstvo ISKP se tudi razlikuje od tradicionalne nacionalne sestave Islamske države. Nekoč so prevladovali Sirci, Iračani, Maročani in Egipčani, danes pa glavni del članstva sestavlja rusko govoreča diaspora, torej državljani Rusije, Tadžikistana, Dagestana, Kirgizistana in Čečenije. Ti člani imajo bogate izkušnje iz sirske vojne, kajti samo v Siriji se je za IS bojevalo od 5.000 do 7.000 Rusov. To predstavlja popolnoma nov segment migracije za evropske varnostne agencije, ki so v preteklih letih več časa posvetile migraciji iz Levanta in Afrike.

Druga težava varnostnih agencij so nove tehnologije, ki jih ISKP uporablja. V organizaciji uporabljajo umetno inteligenco za manipulacijo lokalnega prebivalstva v Evropi, torej za lažno propagando in grožnje. Za lastni propagandni material pa je umetna inteligenca izjemen pripomoček za hitro prevajanje propagandnega in učnega materiala v več jezikov, ki se ga da hitro distribuirati med zainteresirano prebivalstvo. Pričakovati je, da bodo ISKP in ostale džihadistične organizacije uporabile tudi druge moderne pripomočke, kot so droni. Jasno je, da opazujejo, kaj se dogaja v Ukrajini, in le vprašanje časa je, kdaj bo kakšna organizacija dobila idejo za napad z droni na letališče, bazo ali celo na kakšen božični sejem. Droni so v takšnih primerih neopazni, aktivira ga lahko že osamljen najstnik iz geta, takšni napadi pa bi nedvomno nagnali strah v kosti evropskega prebivalstva.

Nekoč so prevladovali Sirci, Iračani, Maročani in Egipčani, danes pa glavni del članstva ISKP sestavlja rusko govoreča diaspora, torej državljani Rusije, Tadžikistana, Dagestana, Kirgizistana in Čečenije.

Kakšne ukrepe mora sprejeti Evropa

Evropa ne daje prostora muslimankam, zmernim muslimanom, bivšim muslimanom in tistim muslimanom, ki jih je vera preganjala zaradi blasfemije, onečaščenja družine in drugih prvin islamske vere. Ti ljudje so velikokrat pribežali v EU po zaščito, zdaj pa se morajo zaradi ekstremistov skrivati in bati za svoja življenja. Države morajo opolnomočiti ženske, ki po preselitvi ostanejo brezpravne, tako kot v domačih državah – ob ločitvah ne uživajo pravic zahodnjakinj, družine jih zaradi onečaščenja tudi ubijejo, deklice pa so prisiljene v življenje, ki ne dovoli svobodnih prijateljstev, ljubezni in izbire kariere. Varnostni organi morajo zapreti vse institucije, ki učijo skrajni islamizem, kajti konec koncev – ali bi dopustili 500 nacističnih institucij v Franciji? Priti mora do razbitja muslimanskih getov, večje zaposlitve in reintegracije v evropske liberalne in ustavne vrednote ter do absolutne zaščite žensk, zmernih muslimanov in bivših muslimanov.

Umetna inteligenca je izjemen pripomoček za hitro prevajanje propagandnega in učnega materiala v več jezikov, ki se ga da hitro distribuirati med zainteresirano prebivalstvo.

Popolnoma človeško in dostojanstveno je sprejeti ljudi, ki jih prežene vojna. To je dostojanstveno, humano in moralno. Nikakor pa to ne more potekati na način, ki je nepregleden, dopušča manipulacije azilantskih sistemov in celo goljufije, laganje ter teroristična in kazniva dejanja. V takšnih primerih bi morali organi reagirati z izgonom in prepovedjo vrnitve, vzeti vse biometrične vzorce, vključno z DNK, ter preprečiti, da bi se ti ljudje kadarkoli vrnili v Evropo. Če jim v matični državi grozi pregon, to ne sme biti razlog za preprečitev vrnitve, kajti ogrozitev evropskega prebivalstva mora biti nesprejemljiva, ne glede na to, ali gre za posilstvo, terorizem ali umor. Nujno je treba že danes vzpostaviti večji nadzor na mejah, ki bo dal tudi organizacijam, ki te ljudi  transportirajo za denar, vedeti, da Evropa svojo varnost jemlje resno. Evropska unija mora enkrat za vselej stopiti skupaj z enotno zunanjo politiko in prevzeti odgovornost za svojo varnost. Povišanje obrambnih proračunov je korak naprej, toda večno zanašanje na ZDA se mora končati, Evropa pa naj dokončno uredi status skupne obrambe in varovanja zunanjih meja. Sicer bo Evropa resnično postala le še muzejska celina, obskurna in v kleščah drugih velesil ter notranjega razkroja.

Priti mora do razbitja muslimanskih getov, večje zaposlitve in reintegracije v evropske liberalne in ustavne vrednote ter do absolutne zaščite žensk, zmernih muslimanov in bivših muslimanov.

(D232: 28-31)