[Duhovna misel] Ubogi niso reklama za revščino

Duhovna misel za praznik vseh svetih

Prvi blagor »blagor ubogim v duhu« ne poveličuje materialne revščine, temveč poudarja človekovo notranjo svobodo, pravičnost in odprtost za Boga. Uboštvo v duhu pomeni preprostost in skromnost srca ter nenavezanost na materialne dobrine, ki človeku ne smejo postati najvišja vrednota. Materialno bogastvo samo po sebi ni moralno sporno, saj je njegova vrednost odvisna od človekovega odnosa do njega in njegove uporabe. Krščanski pogled na dobrine zahteva pravično delitev, socialno odgovornost in prizadevanje za odpravljanje revščine, ne pa njenega poveličevanja. Blagri nas tako usmerjajo k življenjskim držam, ki v luči večnega življenja vodijo v Božje kraljestvo in trajno povezanost z Bogom.

Komentar: Ubogi niso reklama za revščino

Prvi blagor se začne z besedami: »Blagor ubogim v duhu.« Poleg socialnega pomena besede ubog, s katerim lahko označujemo osebe brez sredstev za življenje, osebe, ki so odvisne od drugih, brezpravne, nesvobodne in tiste, ki živijo v revščini, gre tudi za religiozno-teološki pomen tega pojma. Ubog je pošten, spodoben in pobožen človek, ki živi pravično, vendar pod jarmom bogatih, vplivnih in oblastnih ljudi. V sodobnem svetu spadajo mednje tudi ljudje, ki so izključeni iz gospodarskih in finančnih razmer, ki peščici zagotavljajo čezmerno blaginjo.

Socialna revščina sama po sebi ni opredeljena kot blagoslovljena. Dejansko je nekaj slabega. A hkrati predpostavlja, da imamo do bogastva pravilen odnos, da ga ne absolutiziramo in ne stremimo za njim, temveč da smo v odnosu do bogastva svobodni in neodvisni od njega.

Ubog je, kdor živi pošteno, ravna pravično in ostaja odprt za Boga. Nepravičnost in sklepanje kompromisov na račun pravičnosti nista združljiva z Božjo voljo. Zato govorimo o duhu ubogih in o ubogih v duhu. Slednji izraz je bil običajen v Jezusovem času, kar potrjujejo tudi Kumranski rokopisi. Ubogi v duhu niso tisti, ki so kakorkoli prizadeti kot intelektualna in duhovna bitja. Uboštvo, ki ga Jezus blagruje, je preprostost oziroma skromnost srca kot nasprotje napuhu in samozadostnosti. Gre za držo globoke povezanosti med človekom in Bogom ter za človekovo hrepenenje po Bogu. To je človekova moralna drža v odnosu do drugih in do Boga.

Ubog je, kdor živi pošteno, ravna pravično in ostaja odprt za Boga.

Ta blagor lahko torej razumemo kot notranjo svobodo v odnosu do vseh stvari, s katerimi razpolagamo in jih posedujemo. O tem govori apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom: »Odslej naj bodo tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli, tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili, tisti, ki kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva. Hočem, da bi bili vi brez skrbi.« (1 Kor 7,29–32)

Pavel dejansko priporoča nenavezanost na vse, tako na osebe kot na stvari; na vse, kar je končno in minljivo. Edino neuničljivo bogastvo je navezanost na Boga in zaupanje v njegovo darežljivost. To, kar ostane, je ljubezen, vse drugo mine in preide.

V prvem blagru je torej izražena notranja povezanost med uboštvom in sposobnostjo, da vstopimo v Božje kraljestvo. Ubogi se ne zanaša nase, na svoje moči in sposobnosti. Ubogi ve, da vse, kar je in ima, je prejel oz. prejema od Boga.

Socialna in duhovna razsežnost pojma ubog omogočata aktualizacijo tega blagra tako v primeru socialnega uboštva kot v primeru družbe blagostanja, ki trpi zaradi duhovnega uboštva.

Vsi blagri nas usmerjajo k določenim življenjskim držam na tem svetu, ki so v luči večnega življenja edine smiselne in modre.

Materialno ubogi so lahko tudi ljudje, ki mislijo, da jim ni treba živeti od svojega dela in vsakdanjega truda. Po drugi strani pa je lahko nekdo materialno bogat, vendar od svojega bogastva ni odvisen, se nanj ne navezuje, ker ve, da to ni odločilno za njegovo življenje.

Socialna revščina tudi ni nekaj, za kar bi si morali prizadevati in se truditi. Ravno nasprotno: prizadevati si moramo, da bi čim več ljudi živelo v socialno in materialno varnih okoliščinah. Revščina je prej vredna obsojanja kot prizadevanja zanjo. Blagri ne odklanjajo posedovanja materialnih dobrin. Te so same po sebi moralno nevtralne, njihova moralna vrednost je odvisna od tega, kaj ljudje z njimi počnemo. Seveda so dobrine tega sveta namenjene vsem ljudem in ne samo izbranim. Izhajajoč iz teologije stvarjenja je treba dobrine pravično deliti med vse ljudi. Na tej osnovi je že v prvi krščanski skupnosti veljalo pravilo, da je posedovanje dobrin povezano s socialnimi obveznostmi; to se je izražalo v karitativni dejavnosti in službi diakonov. Vsekakor ni v duhu blagrov, da bi stremeli k vedno večjemu imetju in razkošju.

Vsi blagri nas usmerjajo k določenim življenjskim držam na tem svetu, ki so v luči večnega življenja edine smiselne in modre. Zato jih vedno beremo na praznik vseh svetih, za katere verjamemo, da so združeni z Bogom, ker so si prizadevali živeti po blagrih.