Kako naj se v sedanjih razmerah znajdemo kristjani?

Z Danielom se v Stari zavezi začenja nova literarna zvrst; iz njegove preroške knjige je današnje prvo berilo. Novost te literarne vrste pride do veljave v času, ko je preroško navdihnjenje polagoma prehajalo v zaton. Zadnji izraelski prerok je bil Malahija, ki je deloval med leti 480–460 pr. Kr. Izraelci so odsotnost prerokov v stoletjih, ki so sledila, močno pogrešali, kar je nakazal psalmist z besedami: »Ne vidimo več svojih znamenj, ni več nobenega preroka, nihče med nami ne ve doklej« (Ps 74,9).

A ne le da ni bilo več prerokov, prišlo je do nečesa še bolj usodnega, do velikih zgodovinskih sprememb, ki so uveljavile novo civilizacijsko paradigmo, o kateri isti psalmist zapiše: »Doklej, o Bog, (te) bo nasprotnik zasramoval, bo mar sovražnik sramotil tvoje ime za vedno?« Kdo je ta nasprotnik, ki zasramuje Izraelovega Boga, skupaj z njim pa vse ljudstvo, ki vanj veruje? Kako naj ljudstvo te preizkušnje sprejme in kaj sploh lahko stori?

Na to vprašanje si bomo najprej odgovorili s kratkim pogledom na zgodovinsko ozadje, ki je odločilno vplivalo na psalmista in avtorja Danielove knjige, ki je nastajala v prvi polovici 2. stol. pr. Kr. Prelom sega v leto 333 pr. Kr., ko je triindvajsetletni Aleksander Makedonski pri Isu (Iskenderun, blizu meje s Sirijo), na območju prehoda Male Azije na Bližnji vzhod, z združenimi grškimi vojskami premagal perzijskega kralja Dareja III. in prodrl do meje z Indijo.

Deset let pozneje, leta 323 pr. Kr., ko še ni dopolnil 33 let, je Aleksander Veliki umrl. Velikanski imperij so si razdelili njegovi generali, imenovani diadohi. Ptolomej I. je zasedel Egipt. Vse do leta 30 pr. Kr., ko je Egipt po samomoru kraljice Kleopatre in njenega ljubimca Antonija, rimskega konzula, postal rimska provinca, so bili grški Ptolomejci egiptovski faraoni. Od Ptolomeja I., od leta 323–197 pr. Kr., je bila Palestina skupaj z Jeruzalemom pod egiptovsko nadoblastjo. Ptolomejci so v vseh svojih podrejenih deželah uvajali helenizem, preseljevali Jude v Egipt, kar je slabilo judovsko nacionalno bit, predvsem pa judovsko religijo, vendar pri tem niso bili tako agresivni kot Selevkidi.

Selevk, diadoh Aleksandra Velikega, je leta 323 pr. Kr. zasedel Sirijo in osnoval selevkidsko dinastijo. Leta 197 pr. Kr. je egiptovski vojskovodja Skopo izgubil vojno s selevkidskim kraljem Antiohom III. Po tej zmagi Selevkidi Egiptu iztrgajo tudi Palestino. Selevkidi, ki so bili kot Ptolomejci grškega porekla, so Palestino nasilno helenizirali. Z Antiohom IV. Epifanom, vladal je med leti 175–164 pr. Kr., doseže helenizacija Svete deleže svoj žalostni vrhunec. O tem težkem obdobju za Jude nadrobno pripoveduje Prva knjiga Makabejcev.

V začetku tega kratkega zgodovinskega pregleda sem omenil, da se je v tem času spremenila civilizacijska paradigma. Nekdanje imperialne sile, ki so kolonizirale Palestino pred prihodom Selevkidov, so Judom navadno pustile kulturno in versko avtonomijo in jo celo podpirale ter jim omogočale vsaj delno upravno neodvisnost. To velja zlasti za Perzijce, ki so pod vodstvom svojega kralja Kira porazili Babilonce in leta 538 pr. Kr. Judom omogočili vrnitev iz babilonskega izgnanstva.

S svojo duhovnostjo se je Marija umeščala v izročilo Danielove knjige, ki je knjiga tolažbe. Oznanja nam, naj nas vse to, kar doživljamo, ne iztiri in ne razburja, kajti Bog bdi nad človeško zgodovino.

Antioh IV., kralj Selevkidov, je med leti 167–164 pr. Kr. krvavo preganjal pravoverne Jude. Grki so v Palestini ustanavljali gimnazije, ki so bile prostor indoktrinacije grških vrednot in omalovaževanja judovskega duhovnega in kulturnega izročila. Grščina postane uradni jezik. Vrhunec sramotenja in poniževanja Judov se zgodi leta 167 pr. Kr., ko Antioh IV. Epifan jeruzalemski tempelj, najsvetejši kraj za Jude, spremeni v Zevsov tempelj.

Na te boleče dogodke nas spominja psalmist, ki smo ga omenjali v uvodu. Zaradi strahu, da bodo grški Selevkidi judovstvo izbrisali, se Judje, kljub ekonomski in vojaški šibkosti, v tajnosti odločijo za upor. Že istega leta, ko je bil oskrunjen jeruzalemski tempelj, se pri Modinu sirska selevkidska vojska spopade z upornimi Judi, ki jim poveljuje Matatija iz rodu Makabejcev. V enem od spopadov je bil Matija naslednje leto ubit. Poveljstvo uporniške judovske vojske prevzame Matatijev brat Juda. Do leta 160 pr. Kr. uspe Juda Makabejec poraziti tri selevkidske generale. Po teh uspehih zavlada Judom domača dinastija Makabejcev, imenovana Hasmonejci. Dinastija je zaradi notranjih družinskih spopadov v naslednjih desetletjih vse bolj slabela, kar je leta 63 pr. Kr. privedlo do tega, da je Pompej, rimski konzul, zavzel Jeruzalem, s čemer je bilo konec judovske neodvisnosti.

Med selevkidsko helenizacijo, ki je imela za posledico nekakšno antično globalizacijo, internacionalizacijo in multikulturnost Palestine, ter v času vladavine Hasmonejcev, se je judovska družba notranje razklala. Na eni strani so bili judovski kozmopoliti, odprti za grške vrednote, na drugi strani pa njihovi srditi nasprotniki, zeloti, judovski nacionalisti. Ob robu teh dveh blokov so se pojavljale ekstremistične sekte in skupine, predvsem dualistične. Najbolj znana med njimi je bila skupnost esenov ob Mrtvem morju, ki je zaradi pričakovanja skorajšnjega konca sveta pozivala k strogemu izpolnjevanju postave. Onstran vseh teh političnih, družbenih in verskih delitev pa so bili pobožni Judje, ki so ohranjali izročilo prerokov in živeli v pričakovanju prihoda Mesija; mednje štejemo tudi Marijo, Jezusovo mater, Janeza Krstnika in druge.

V tem obdobje judovske družbe, v katerem je nastajala Danielova knjiga, lahko vidimo vzporednico s sedanjimi razmerami na Slovenskem. Vdor tujih ideologij v slovensko družbo pred in med drugo svetovno vojno ter epidemija, ki se je začela zunaj naše države, je v zadnjem letu in pol na novo razklala tudi nas. Vsi skupaj smo potegnjeni v vrtinec spopada med levim globalističnim in desnim nacionalističnim blokom.

Ob njima se porajajo skupine anticepilcev in glasnikov zarot; znotraj cerkvenega občestva pa skupine nasprotnikov drugega vatikanskega koncila, papeža Frančiška, zagovornikov tridentinskega koncila in latinskega bogoslužja, teološki redukcionisti, fundamentalisti, raznorazni radikalci itd.

Skupna značilnost teh krogov je slabitev avtoritete papeža in škofov ter ustvarjanje zametkov nekakšne vzporedne cerkve. V duhovnem neredu vsak vleče na svoje in se zapira v svoje interpretacije politike, družbe, kulture in vere. To, kar vidimo, nas spominja na splošen razkroj družbe in propad avtoritet v 16. stol., kar je privedlo do reformacije, sto let pozneje pa do tridesetletne vojne; le da je bil takrat skupni zunanji sovražnik evropskih narodov turški imperij, danes pa je to virus, ki meče s tečajev ekonomijo in posledično vse segmente družbe.

Kako naj se v sedanjih razmerah znajdemo kristjani? Povsem tako, kot se je nekoč na zapleteno stanje odzivala Marija, Jezusova mati. Stala je zunaj vse spopadov. Bog je bil njeno sidrišče, moč in upanje. O njej je njena teta Elizabeta rekla: »Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45). Marija pa je na te besede odgovorila: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Velike reči mi je storil Vsemogočni. Moč je skazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli« (prim. Lk 1,46–56).

Marija se je podobno kot nekoč Sokrat zavedela, da je proti silam teme začasno nemočna; da ne razume, kaj kdo od vodilnih igralcev tedanjega sveta hoče; da ne pozna načrtov rimske okupacijske uprave, ne igre Heroda, ne taktike sinedrija, saducejev in farizejev. Vedela pa je, kaj je njena neposredna dolžnost – služiti življenju, otroku in možu in zaupati Bogu, da je On gospodar zgodovine.

S svojo duhovnostjo se je Marija umeščala v izročilo Danielove knjige, ki je knjiga tolažbe. Oznanja nam, naj nas vse to, kar doživljamo, ne iztiri in ne razburja, kajti Bog bdi nad človeško zgodovino. V njegovi oblasti so vsa kraljestva na zemlji, ki z vojsko prihajajo in po vojaških porazih odhajajo. Kraljestva in tisti, ki jih upravljajo, niso edina resničnost, kot si domišljajo. Ob njih lahko kot Marija v Svetem Duhu živimo vzporedni svet, kjer se ne prerekamo za drobtinice oblasti in časti, ampak porabljamo svoje moči za tistega, ki je krona stvarstva, za konkretnega človeka v njegovih eksistencialnih potrebah. Tudi nam nihče ne more vzeti veselja nad vsem lepim v umetnosti in naravi. To so naši zavetni prostori, ki jih ne more nadzirati nobena oblast. Kadar tako upamo in ravnamo, prejemamo luč, tolažbo in moč.