Ko otrok želi spremeniti spol (4. del): Dr. Herman Vukušić o medicinskem zločinu nad mladimi

Dr. Herman Vukušić je specialist psihiatrije. Deluje v KBC Zagreb, kjer obravnava ljudi, ki se soočajo s psihično travmo, posttravmatsko stresno motnjo in posledicami težkih duševnih obremenitev, ter jim pomaga tudi s psihoterapijo. Sam se odločno vključuje v razprave in se bori proti medicinski tranziciji mladoletnikov. Postal je zagovornik otrok, ki so obravnavani zaradi spolne disforije.

Dr. Vukušić aktivno posega tudi v razprave v hrvaškem saboru in opozarja na zaviralce pubertete, hormone in druge medicinske posege pri otrocih. Zavzema se za psihološko in psihiatrično obravnavo, daljše spremljanje otroka ter za veliko previdnost pred začetkom medicinskih posegov.

Opaža, da se število primerov spolne disforije pri otrocih povečuje. Pri epidemiji spolne disforije opozarja, da se je precej povečalo število mladostnikov, predvsem deklet, ki iščejo pomoč v zvezi s svojo spolno identiteto. Meni, da mora medicina najprej preiskati, kaj se skriva za otrokovo stisko, preden začne spreminjati njegovo telo.

Medicina mora najprej preiskati, kaj se skriva za otrokovo stisko, preden začne spreminjati njegovo telo.

Sprememba spola kot odgovor na drugo stisko

Dr. Herman Vukušić povezuje povečanje števila mladostnikov, ki iščejo spremembo spola, z značilnostmi tega obdobja. Posebej opaža, da so to predvsem dekleta v adolescenci. To je čas izjemne ranljivosti, ko se dekleta spreminjajo v ženske in oblikujejo svojo identiteto. Odnos do lastnega telesa, spolnosti in sebe se tedaj radikalno spreminja.

Vukušić opozarja na ranljiva dekleta, ki so že prej trpela za depresivnostjo, se samopoškodovala, imela samomorilne misli ali druge psihične težave. Ta dekleta so še posebej dovzetna za idejo, da bi sprememba spola rešila njihove težave. »Na prvi pogled se to otroku zdi prava rešitev,« pojasnjuje.

Ključno vlogo vidi v družbenih omrežjih. Mladostnica, ki se je počutila zavrnjeno, nezadovoljno s telesom in manjvredno, z novo identiteto dobi priznanje, všečke in občutek pripadnosti. To je po njegovih besedah velik psihodinamski motivator. Zato govori o »socialnem kontagiju« oziroma »družbeni okužbi«. Prepričan je, da se identitetni vzorec pri mladih širi prek vrstniške skupine, popularne kulture in spleta.

Precej neizprosen je pri odzivu medicine. »Gre za psevdoreligijo, za kult,« pravi in očita, da temelji na »psevdoznanstvenih pravljicah«. Kritizira predvsem model, v katerem naj bi bilo otrokovo izjavo o spolni identiteti treba potrditi, dvom zdravnika pa bi bil razumljen kot zavračanje otroka. V tem vidi največjo težavo in grožnjo za otroka. Po njegovem se pri takšnem pristopu ne preučuje dovolj, zakaj otrok zavrača svoje telo. Kaj se je dogajalo pred tem? Je bil depresiven? Se je samopoškodoval? Je imel težave z vrstniki, telesno samopodobo ali druge psihiatrične težave? Vukušić gre zelo daleč in trdi, da ima »99 odstotkov teh otrok v ozadju neko drugo zgodbo«. Otroci v tem obdobju doživljajo veliko konfliktov, sprememb in stisk, kar je povod za hitre rešitve. Vukušić trdi, da se pri nekaterih obravnavah strokovnjaki v te otrokove težave ne spuščajo dovolj globoko in ponudijo postopek, ki otroka še bolj zaznamuje.

Njegova pozicija je jasna: rodno afirmativna obravnava mladostniku ne zagotavlja nujno rešitve za temeljno stisko. Dekle, ki je depresivno, osamljeno, se samopoškoduje in težko sprejema svoje telo, s spremembo imena, hormonov in telesnih značilnosti ne rešuje izvora te bolečine. Telo se lahko spremeni, psihični problem, ki je spodbudil iskanje pomoči, pa lahko ostane nerešen.

Po njegovih besedah medicina otroka lahko prenaglo pripelje do hormonskega zdravljenja, namesto da bi si vzela čas za psihoterapijo, psihiatrično obravnavo in globlje razumevanje otrokove zgodbe. Kadar se otroka pod pritiskom sili v rodno afirmativno terapijo, kot da je to edina možnost, Vukušić uporabi najostrejšo besedo: »medicinski zločin«. Njegov protest se ne ustavlja pri zaviralcih pubertete ali hormonih. Bistven problem vidi v tem, da se od otrokovega trenutnega razumevanja sebe preide neposredno k medicinski intervenciji, namesto da bi najprej razumeli, kaj se za tem skriva.

Pri nekaterih obravnavah se strokovnjaki v otrokove težave ne spuščajo dovolj globoko in ponudijo postopek, ki otroka še bolj zaznamuje.

Otrok se odloči, toda ne razume posledic

Pri tranziciji mladoletnikov opozarja na njihovo starost. Otrok namreč v tem obdobju po mnenju Vukušića še ne razume, da bo lahko vse življenje nosil telesne in psihične posledice posegov. Otrok verjame, da je to rešitev zanj, in zaupa medicini. Mladostnik to odločitev pri sebi začuti kot dokončno. Vendar se njegovo telo še ni nehalo razvijati, rasti in oblikovati. Prav tako se spreminja odnos do spolnosti, plodnosti, starševstva in lastnega telesa. Vukušić zato opozarja, da otrok ne odloča samo o tem, kako želi biti videti danes, ampak tudi o posledicah, katerih pomen bo morda v celoti razumel šele kot odrasel človek.

Med postopki, na katere opozarja, so zaviralci pubertete. Njihov namen je zavreti pubertetni razvoj. Vukušić takšno poseganje v normalen razvoj otroka označuje za eksperimentiranje. Med posledicami posebej izpostavlja izgubo kostne gostote ter težave z rastjo in razvojem. Tako se posega tudi v plodnost. Opozarja na sterilnost in opozarja, da lahko hormonski posegi vplivajo na otrokovo prihodnjo možnost biološkega starševstva. Prav tu vidi enega največjih problemov zgodnje odločitve: otrok po njegovem še ne more vedeti, kako pomembna mu bo možnost imeti lastne biološke otroke čez deset ali dvajset let.

Med posledicami navaja tudi anorgazmijo. Opozarja torej, da medicinski posegi ne posegajo samo v zunanji videz telesa, ampak lahko po njegovih besedah vplivajo tudi na prihodnjo spolno funkcijo človeka. Manj znana posledica, na katero opozarja Vukušić, je cerebralni psevdotumor oziroma idiopatska intrakranialna hipertenzija. Gre za povišan tlak v lobanji brez možganskega tumorja, ki lahko povzroča glavobole, motnje vida in v težjih primerih poškoduje vid.

Opozarja tudi na povečano pojavnost raka ščitnice. Leta 2024 jo je v intervjuju za Hino navedel med negativnimi posledicami hormonskega zdravljenja, ki se po njegovih besedah vse pogosteje omenjajo.

Pri kirurških posegih je sprememba še globlja. Odstranitev dojk ali reproduktivnih organov je stalna. Izvornega telesnega stanja ni mogoče povrniti. Vukušić opozarja, da lahko mlad človek pozneje živi s posledicami odločitve, ki jo je sprejel v obdobju, ko njegova osebnost in odnos do lastnega telesa še nista bila dokončno oblikovana.

Zaradi vseh teh posledic Vukušić mlade, ki so vključeni v takšno zdravljenje, provokativno imenuje »evropski poskusni zajčki«. Njegov očitek je, da medicina posega v razvijajoče se telo, čeprav vseh dolgoročnih posledic po njegovem še ne pozna. Ne more zanesljivo predvideti, kakšni bodo čez več desetletij otrokova plodnost, spolna funkcija, telesni razvoj ali druga zdravstvena tveganja.

Otrok ne odloča samo o tem, kako želi biti videti danes, ampak tudi o posledicah, katerih pomen bo morda v celoti razumel šele kot odrasel človek.

Aktivisti in ideologija v medicini

Vukušić izpostavlja, da sistem po njegovem ne deluje v dobro otrok. V njem vidi aktivistični pogled na spol. Zahteva, da se iz medicine izločijo aktivisti in ideologija. Kritizira predvsem pristop, pri katerem naj bi otrokovo izjavo, da je drugega spola, čim prej potrdili in tej izjavi prilagodili tudi medicinsko obravnavo. Po njegovem določene predpostavke o spolu postajajo tako močne, da jih medicina ne preverja več dovolj kritično. Na standarde na tem področju vpliva tudi organizacija WPATH (World Professional Association for Transgender Health). Vukušić nekaterim strokovnjakom očita, da so njene smernice sprejeli brez zadostne kritične presoje in jih predstavljali skoraj kot »medicinsko Sveto pismo«. Prav ta odnos je eden od razlogov, zaradi katerih že več let govori o »psevdoreligiji«, »kultu« in »dogmi rodno afirmativne terapije«. WPATH po njegovem podpira rodno afirmativni pristop, hormonsko zaviranje pubertete in medicinsko tranzicijo mladih, medtem ko naj bi bilo poglobljenemu raziskovanju psihičnih težav namenjene premalo pozornosti. Vukušić trdi tudi, da so se novejše smernice WPATH na Hrvaškem prek »agresivnih transaktivističnih kanalov« poskušale uveljaviti kot obvezujoče, in to brez dovolj široke strokovne razprave.

Po njegovem lahko tako odgovor postane znan že pred dovolj temeljitim pregledom otroka. Če otrok izraža željo po drugem spolu, Vukušić opozarja na primere, pri katerih naj bi se ga prehitro usmerilo v afirmativno obravnavo. Tak pristop razume kot nasprotje klasični medicini, kjer mora biti mogoče diagnozo preveriti, zavrniti ali spremeniti. Sam bije tudi bitko proti listi strokovnjakov za delo s transspolnimi osebami. Navaja, da jo je več članov zapustilo, problematizira povezave posameznih strokovnjakov z aktivističnim okoljem ter trdi, da zunaj uradne liste z ljudmi delajo tudi osebe, katerih položaj ni ustrezno urejen. Junija 2026 je razmere opisal kot »pravni kaos«, ki ga spremljajo »ideološko indoktrinirane smernice« in »vpliv aktivistov na medicino«.

Njegov spor z WPATH je letos dobil novo razsežnost. Ameriška Zvezna komisija za trgovino je junija skupaj s štirimi zveznimi državami proti organizaciji vložila tožbo zaradi domnevno zavajajočih in nezadostno podprtih trditev o zdravljenju otrok. Postopek še ni končan in očitki niso sodno potrjeni. Vukušić je dogajanje izpostavil kot dodaten razlog za kritiko smernic, ki so jih po njegovem dolga leta predstavljali kot skoraj nedotakljivo strokovno avtoriteto.

Vukušić: novejše smernice WPATH so se prek »agresivnih transaktivističnih kanalov« poskušale uveljaviti kot obvezujoče, in to brez široke strokovne razprave.

(D270: 54-55)