Štiriindvajsetkrat na ptujskem festivalu
Vsako jesen vedno zadiši tudi po prvem festivalu narodno-zabavne glasbe pri nas, po ptujskem festivalu. Nekdaj je potekal malo pozneje, zdaj malo prej, vsekakor pa se že od leta 1969 na jesen kot jata ptic zbirajo v tem prelepem štajerskem mestecu muzikanti in godejo, da se kar kadi od njih.
Če skozi okno pogledamo v preteklost, ugotovimo, da nekdaj skorajda ni bilo tovrstnega tekmovanja glasbenih skupin, če tam ni bilo Ansambla Zeme. Čeprav se Zemetovi glasbeniki niso nikdar silili v ospredje, so na Ptuju nastopili kar štiriindvajsetkrat, ob tem pa nehote postali neke vrste zaščitni znak festivala.
Oče Franci
Glavni motor oziroma duša te skupine je bil neutrudni Franci Zeme, eden tistih harmonikarjev in avtorjev domačih viž, ki je bil med občinstvom zaradi svoje prirojene pristnosti in neponarejenosti med najbolj priljubljenimi muzikanti. Po značaju je bil skromen, neposreden, zadovoljen je bil z vsako najmanjšo pozornostjo.
Rodil se je leta 1941 na Teharjah pri Celju v delavski družini. Oče Franc je bil zaposlen na žagi, mati Ana je bila gospodinja, sicer pa je veliko pomagala pri delu na sosednjih kmetijah. Imel je še sestro Marijo-Ano in starejšega brata Ivana.
Starša sta rada prepevala v cerkvenem pevskem zboru, za harmoniko pa je Francija navdušil stric Jože, imenovan tudi Pepi, ki mu je po pričevanju mamine sestre kupil pri družini Knez prvo harmoniko. Svojo prvo harmoniko pa si je sam kupil pri 18 letih, in sicer z denarjem, ki ga je zaslužil z zbiranjem starega železa. Osnovno šolo je obiskoval v Štorah, izučil se je za zidarja.
Franci Zeme je na začetku kratek čas delal v Cinkarni Celje, zatem v LIK Savinja, potem pa do upokojitve leta 1999 v centralnem skladišču Petrola v Celju.
Najlepše je doma
Svoj prvi trio je ustanovil leta 1963. Igrali so predvsem narodne pesmi, znali pa so zaigrati tudi več maršev in koračnic. Odnos do glasbe se je spremenil, ko se je na Radiu Ljubljana pojavil Ansambel Lojzeta Slaka, saj je bila to prav tista glasba, ki mu je bila najbolj blizu. Poleg Slaka je oboževal tudi Avsenike in harmonikarja Avgusta Stanka, pozneje pa mu je bil všeč tudi Ansambel Franca Miheliča. Zanimivo je, da sta pozneje pet let igrala pri Miheliču oba njegova sinova (Bojan in Andrej). Prvi ima v žepu diplomo akademije za glasbo, drugi je dokončal srednjo glasbeno šolo. Oče pa je bil samouk. Očetova glasbena tradicija se nadaljuje tudi z Ansamblom Zeme, v katerem sodelujejo trije Zemeti: poleg obeh sinov še Bojanova žena Danijela Pečnik Zeme.
Franci Zeme je ustvaril približno 80 skladb. Med svoje največje uspešnice je štel skladbe Najlepše je doma (F. Zeme, I. Malavašič), V glasbi naši je lepo (F. Zeme), Slovo (F. Zeme, F. Zeme), Sinko sprašuje (M. Adamič, F. Zeme) in Za mir na svetu (F. Zeme, F. Zeme). Nekaj skladb je napisal tudi za druge glasbene skupine, predvsem za Ansambel Cvet iz Radeč in Objem iz Vojnika.
Za Zemetove skladbe je značilno, da so preproste in spevne ter da si jih poslušalec lahko takoj zažvižga. Zato ni bilo nenavadno, da je občinstvo njegove stvaritve sprejelo z odprtim srcem, strokovne komisije pa so jih prevečkrat spregledale. Znan je bil tudi po tem, da je rad nastopil v dobrodelne namene, še posebno rad je s harmoniko obiskoval domove za starejše občane.
Na Ptuju je bil velik ljubljenec občinstva, zato se je še toliko raje vračal med svoje oboževalce. Sicer pa je dosegel svoj največji uspeh na števerjanskem festivalu, kjer je postal leta 1985 absolutni zmagovalec. Umrl je 14. junija 2018 v Vojniku, kjer je tudi pokopan.
Na Ptuju je bil Franci Zeme velik ljubljenec občinstva, zato se je še toliko raje vračal med svoje oboževalce.
Najprej z Avsenikom
Zanimivo se zdi, da je Franci Zeme najprej veliko igral – podobno kot bližnji rojak Viki Ašič – Avsenikove viže. Pozneje pa je tudi njegovo srce in dušo prerasel Lojze Slak. Pri tem sta imeli pomembno vlogo dve radijski oddaji Radia Ljubljana: Za našo vas ter Četrtkov večer domačih pesmi in napevov. Slednja oddaja je imela v času največje priljubljenosti celo do 90.000 stalnih oziroma občasnih poslušalcev. Kmetje so zaradi nje prej hodili s polja, obrtniki so prej zapirali delavnice, ženske so prej prenehale prati perilo.
Po Francijevem mnenju je bil med radijskimi strički, ki so raztegovali meh v škatlici na kredenci, med posamezniki najboljši Avgust Stanko. »Ne prej ne pozneje ni bilo tako dobrega harmonikarja!«
Res pa je, da je bil Avgust Stanko nenadkriljiv mojster na kromatični harmoniki, Franci Zeme pa eden večjih mojstrov z diatonično harmoniko. Ob tem je pred mnogo leti še dodal: »Ko se je na Radiu Ljubljana prvič zaslišala frajtonarica, se mi je zazdelo, da se mi je odprl nov svet. Do tedaj smo bili vsi prepričani, da ta preprosti ljudski meh ne sodi na radio, Lojze Slak pa je ovrgel vsak pomislek že s prvimi skladbami. Nikoli ne bom pozabil njegove čudovite Okrogle polke.«
Ne glede na to, kakšno vlogo je v nekdanji skupni državi Jugoslaviji opravljala tako imenovana JLA (Jugoslovanska ljudska armada), ki se je ob osamosvojitvi Slovenije izkazala sila slabo, je vendarle treba priznati, da skorajda ni bilo Slovenca, ki je znal igrati na ta ali oni instrument in ne bi prišel ponj od vojakov domov, potem pa tam razveseljeval tako svoje bližnje kot daljne rojake.
Franci Zeme je vojaški rok služil daleč stran od Slovenije, v Kičevu v Makedoniji, danes imenovani Severna Makedonija. Prav zaradi harmonike je imel Franci na služenje vojaškega roka lepe spomine.
»Ko so oficirji izvedeli, da sem doma že igral na harmoniko, sem dobil dopust in sem šel ponjo. Potem sem v Kičevu veliko igral nanjo. Bili so lepi večeri, ko smo skupaj s Slovenci kar sredi bazena – v katerem seveda ni bilo vode – na veliko prepevali. Peli smo predvsem slovenske ljudske pesmi. Narodno-zabavnih na diatonični harmoniki tedaj še ni bilo slišati po radiu.« Odprlo se je šele s Slakom, nadaljevalo pa z mnogimi drugimi podobnimi glasbenimi skupinami.
Sinova Bojan in Andrej
Na svoja sinova je bil Franci Zeme zelo ponosen. Sam se ni mogel glasbeno izobraziti, sta pa to možnost z ženo Faniko z velikim veseljem nudila svojima sinovoma. O sinovih mi je pred leti navdušeno razlagal: »Šele ob njuni pomoči sem spoznal, kako lepo zazveni diatonična harmonika tudi v kvintetu. Če ne bi imel sinov, sam ne bi nikoli prišel do tega spoznanja. Nasploh lahko rečem, da sta moja sinova zelo glasbeno nadarjena. Bojan je brez težav opravil študij na akademiji za glasbo, Andrej pa srednjo glasbeno šolo. Oba sta se že kot otroka ves čas udeleževala naših vaj kot opazovalca, tako da sta oba takoj znala zaigrati vse, kar smo vadili.«
Leta 1990 je Ansambel Francija Zemeta praznoval srebrni jubilej. Tedaj so Franci in njegovi muzikanti doživeli svoj vrhunec slave. »Po tem koncertu sem nameraval prenehati z igranjem in namesto sebe stalno vključiti mladega harmonikarja Vikija Ašiča, ansambel pa naj bi se preimenoval v Ansambel bratov Zeme – torej po mojih sinovih – vendar je Viki Ašič igral le eno leto, sinova pa sta leta 1991 odšla igrat k Ansamblu Franca Miheliča. Sam pa sem nadaljeval svojo prvinsko pot, pot ljudskega godca.« Franci Zeme je zagotovo ena od nepozabnih godčevskih in muzikantskih legend, zapisana mnogim globoko v srce.
Franci Zeme je zagotovo ena od nepozabnih godčevskih in muzikantskih legend, zapisana mnogim globoko v srce.
(D278, 58-59)
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.