Komendski lonec z grozdi
Slovenski etnografski muzej bo 19. novembra v Ljubljani odprl razstavo komendske lončenine. Na ogled bodo izdelki iz muzejske zbirke in zasebne zbirke lončarja Urbana Magušarja.
Na loncu z dvema velikima ročajema so naslikani grozdi. Fotografija je iz razstavnega kataloga Lončarstvo na Slovenskem, ki je izšel leta 1968. Pod njo piše, da so lonec izdelali v Komendi sredi 19. stoletja. Namenjen je bil shranjevanju masti.
Trije lonci na podstrešju
Med raziskovanjem v Idriji je muzejska ekipa na podstrešju nekega rudarja našla tri komendske lonce za mast. Kustosinja Ljudmila Bras je najdbo zabeležila v pregledu obrtnih zbirk. Po njeni oceni so bili lonci nekoliko starejši od modelov za krstno pogačo, ki jih je ekipa našla v Malih Lipljenih. Komendski lončarji so takšne modele izdelovali že sredi 19. stoletja. Leto najdbe in ime rudarja ostajata neznana. V zapisu tudi ni podatka, ki bi katerega od treh loncev povezal s fotografijo lonca z grozdi.
Muzej je komendske izdelke dobival tudi na sejmih. Na ljubljanskem velesejmu je leta 1930 kupil skledice, vrče za vodo, modele za potice in glinene igrače. Pri razstavi leta 1968 so sodelovali še drugi muzeji. Pod fotografijo lonca z grozdi ni navedeno, iz katere zbirke je.
Od gline do posode
Julijana Drolc je imela štirinajst let, ko je očetu in bratu nosila vodo v Bukovško gmajno. Tam sta kopala glino. Pazila sta, da vanjo ni padla niti iglica. Med potjo je voda pljuskala iz vedra in Julijani je zmrznil predpasnik. Ob okrogli peči v lončarskem podjetju je bilo toplo. Tam so se zbirali vaščani. Odrasli so se pogovarjali, otroci pa poslušali. Lončarji so mastnejšo glino iz okolice Repenj mešali s pustejšo, ki so jo kopali pri Mostah. Z lesenimi bati so jo zbili v kepe, jih s starimi srpi razrezali na rezine ter iz gline pobrali pesek in koščke lesa. Navlaženo glino so doma pregnetli z nogami. V zadrugi so za to že imeli stroj.
Po podatkih, ki jih je zbral Jože Karlovšek, je bilo leta 1885 v komendski okolici 74 lončarjev. Na Mlaki jih je bilo trideset, v Podborštu dvaindvajset. Na gričih med Komendo in Križem je bilo malo ravne zemlje za obdelovanje. V nižini so imeli glino, v gozdovih drva. Z izdelovanjem posode so družine dopolnjevale zaslužek s kmetije.
Posodo so poslikavale ženske. V Komendi so temu pravili pisanje skled, je zapisala Ljudmila Bras. Uporabljale so pike, vijuge in valovnice, na trebušaste vrče in lonce za mast pa so slikale rastlinske motive. V katalog je Brasova vključila tudi fotografijo podborške koze za mast iz osemdesetih let 19. stoletja. Posoda ima dva ročaja in stoji na treh kratkih nogah.
Na Primorsko so vozili predvsem črepnje za peko kruha na odprtem ognjišču, v Istro pa sklede. Po prvi svetovni vojni je z razmahom industrijsko izdelane posode prodaja lončenine upadla. Leta 1929 so lončarji na Mlaki ustanovili zadrugo, da bi lažje prodajali svoje izdelke.
Od komendskega vajenca do zbiratelja
Urban Magušar je v komendsko zadrugo prišel kot vajenec konec sedemdesetih let. Pred tem je delal kot gledališki kipar. V pogovoru, o katerem je leta 2020 poročal Loški glas, se je spomnil mojstra Janeza Kepica. Po njegovih besedah je Kepic v eni izmeni izdelal tudi po 250 majolik. Magušar si želi, da bi glineno posodo spet pogosteje uporabljali doma.
Ob razstavi leta 1968 je Ljudmila Bras zapisala, da bi stare lončarske oblike lahko dale zamisli sodobnim oblikovalcem. Na razstavi Zasvojen z glino: Dediščina v dialogu, ki jo je Magušar pripravil s kustosinjo Tanjo Roženbergar, bodo ob starejši lončenini na ogled njegova skodelica Magušarca in skice. Slovenski etnografski muzej hrani 150 kosov komendske lončenine in zapise o njeni izdelavi ter uporabi. Razstava bo na ogled do 30. marca 2027.
V delavnicah na Komendskem
Ko se je v Podborštu podrla okrogla peč za žganje lončenine, jo je Janez Lončar znova sezidal iz istih opek. Za obnovo je porabil skoraj 250 ur. Po podatkih muzeja peč še deluje. Na domačiji, kjer sta živela lončar Ciril Štebe in njegova žena Minka, je Lončar leta 2009 odprl muzej. Tam bodo v soboto, 28. novembra, ob 15. uri prvič predstavili knjigo Jožefa Pavliča Lončarstvo v Komendi. Na Gmajnici potičnice in pekače še izdeluje Sabina Kremžar Pančur. Kot je povedala za Slovenske novice, je v delavnici očeta Franca Kremžarja sprva čistila. Prvo majoliko je naredila pri šestnajstih. Med pripravami na razstavo je Tanji Roženbergar pokazala svoje in očetove izdelke. Muzeju je podarila pekač, izdelan po starem.
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.