Logarjevo vrvohodstvo po Virantovi tanki, načeti, sredinski politični liniji

''Danes smo na začetku nečesa velikega''. S tem naslovom je Anže Logar v suspenzu držal slovensko javnost po koncu predsedniške tekme v drugem krogu predsedniških volitev, ko je v dvoboju s favorizirano Natašo Pirc Musar presegel vsa pričakovanja. Od usodnega 13. novembra lani so minevali meseci, slovenska javnost pa bo na Logarjev vnovični javni angažma morala (po)čakati vse do naslednjega tedna, ko naj bi z nekaj izbranimi somišljeniki ustanovil društvo.

Kar same po sebi se tako že ponujajo primerjave Logarjeve politične zgodbe, ki v marsičem spominja na zgodbo Gregorja Viranta, vprašanje pa je, ali je njen končni rezultat v povsem spremenjenih družbenopolitičnih razmerah lahko drugačen ter za Slovenijo končno pomeni spremembo na bolje?

Vzporednic med Logarjem ter Virantom je veliko. Oba sta se karierno kalila znotraj oz. v bližini Slovenske demokratske stranke, oba sta pripadala njenemu bolj libertarnemu krilu, oba sta do neke mere s svojimi javnimi nastopi požela veliko javnega odobravanja preko sredine. To je morda še bolj veljalo za Gregorja Viranta, ki se je leta 2011 lahko učinkoviteje branil očitkov, da je ''Janšev'', kot to danes velja za Anžeta Logarja, katerega volilno tekmo so v primerjavi z njegovim libertarnim predhodnikom izpred 12 let slovenski mainstream mediji sprejeli z bistveno večjo nenaklonjenostjo ter skepso.

Oba, tako Viranta kot Logarja, druži tudi to, da sta sčasoma želela razviti, recimo temu, pomladno-sredinsko opcijo izven ''objema'' največje slovenske desnosredinske stranke, ob čemer je prvi to izvedel ter ob združeni sovražni kanonadi levih ter desnih (pre)hitro pogorel, drugi pa se tega šele loteva počasi, s previdnimi koraki. In če je Virantov eksperiment pred volitvami 2011 iz resetatorskega gibanja kaj hitro prerasel v novo stranko, se Anže Logar svojega političnega projekta loteva počasneje, bolj premišljeno ter zaenkrat ostaja ''le'' pri napovedanem društvu.

Začetni pristop pa ni edina razlika, ki razdružuje oba "enfant terribla" slovenske liberalno-sredinske scene. Medtem ko je Gregor Virant s svojo zvezdniško klasično liberalno ekipo na predvolilno sceno stopil z odločnimi idejami, da je po polomu slovenskega gradualizma potrebno presekati s tranzicijskimi neosocialističnimi pristopi, Anže Logar vstopa v politični ring, ki je po desetletju populizmov klasičnemu liberalizmu že tako nenaklonjene Slovence še bolj potisnil v sfero preferenc za social(istič)ni intervencionizem na državnih seskih. Ne pozabimo tudi, da smo danes v situaciji, ko številni volivci predvsem iz osrčja države še po več kot desetletju za svoje zgode in nezgode krivijo "Janšev" reformni ZUJF.

Dejstvo je, da ob primerjavi slovenske politične scene z ostalimi postsocialističnimi državami vidimo ogromen zgodovinski manko gospodarstvu naklonjenih idej. Tu na koncu niti ne gre za poimenovanje, ali se nekomu reče klasični liberalec, sredinski liberalec, libertarec, ekonomski liberalec; Slovenec je do svobodne osebne pobude vedno bil skeptičen. Svoboda v postelji – to ja, napredni Slovenci nočejo, da jim kdorkoli gleda v spalnice. Svoboda v denarnici – to pa raje ne, tu si napredni Slovenci pridržujejo pravico, da sosedu v denarnico ne samo gledajo, ampak iz nje še kaj izmaknejo. Nič čudnega, da je na Slovenskem po osamosvojitvi naravnost cvetel lažni ''rdečeburžoazni'' liberalizem tipa LDS ter Zares – socialno-liberalnih, kjer se je liberalnost vedno znova zaključila pri splavu ter biomedicinski oploditvi. Slovenska kulturno-vojniška liberalnost tako še danes zmore iti le do vprašanja evtanazije.

Zdi se, da Slovenec vrhunskih mladih, obetajočih, sposobnih politikov v svoji ideološki slepoti ni vreden.

Če so zavrgli Viranta, zakaj ne bi Logarja?

Še težjo nalogo bo Anže Logar v primerjavi s svojim predhodnikom imel glede na porazno ter zastrupljeno javno vzdušje. Zdi se, da Slovenec vrhunskih mladih, obetajočih, sposobnih politikov v svoji ideološki slepoti ni vreden. Slovenski volivec je namreč sposoben gladko zavreči osebno uglajenega, bogato izkušenega političnega operativca z Ustavnega sodišča, številnih ministrstev in bivšega ministra, doktorja pravnih znanosti, nekdanjega državnega prvaka v francoščini, politično vzhajajočo zvezdo Gregorja Viranta, ter na njegovem mestu izbrati komunistične politične agitatorje v stranki Levica, še prej pa "Vi nid mor tajm" rešitev v obliki Alenke Bratušek, komedijanta Marjana Šarca, ki komentira "zacvikane žičke", ter vedno znova plejado povsem politično neprimernih ter neizkušenih novih obrazov.

Ali bo v histeričnem vzdušju iskanja tistih, ki so ''Janševi'', taisti volivec prepoznal potencial v Anžetu Logarju, mladem politiku, ki lahko s svojimi bogatimi izkušnjami na vseh ravneh političnega življenja, od bogate kariere v Državnem zboru do vodenja Ministrstva za zunanje zadeve ter Urada Vlade RS za komuniciranje, kjer je na obeh kariernih "postankih" deloval v okviru edinih slovenskih predsedovanj Svetu EU, ter z izjemnim mednarodnim ugledom – je namreč prejemnik dveh državnih tujih odlikovanj – bo Slovenec zmožen oceniti, da je tak politični potencial vredno v interesu celotne države izkoristiti tudi na najvišji politični ravni?

Iz tega vidika je torej Logarjevo previdno tipanje terena povsem logično. Antijanša moment je v kombinaciji z vedno bolj zastrupljenimi ideološkimi izpadi edino gorivo, na katerega trenutna vlada lahko igra in na katerega lahko kljub vsemu na žalost še vedno zmaga. In nedvomno bi Logarjev jasni vstop na sceno podporniki levice z največjim veseljem izkoristili za njegovo diskreditiranje, še preden bi se iz vsega skupaj sploh lahko izcimila ena sama uradna izjava na listu A4 formata.

Bo Logar segel čez sredino?

Po drugi strani pa se zdi, da bo Logar za uspeh za razliko od Viranta primoran bistveno globlje poseči čez sredino. Če to najprej pomeni povabilo na odkrite in poglobljene pogovore v okviru društva, s takšnim pristopom ni nič narobe. Logar preprosto mora nagovoriti tudi številne volivce vedno novega levosredinskega obraza, ki svoj sredinski glas v končni fazi nesejo stranki Levica, a ki so v resnici po prepričanjih ljudje, ki želijo biti sami gospodarji svoje usode, svojega premoženja, svojih življenjskih načrtov ter idej ter živeti v moderni državi Zahodnega in ne Venezuelskega tipa. Je pa res, da mu izjemen odstotek na predsedniških volitvah, ki presega tudi največji domet Viranta pred volitvami 2011, daje lepe možnosti.

Trenutna realnost slovenske zaostrene politične situacije se bo tako nazadnje pokazala tudi v reakcijah na napovedano politično avtonomno (re)aktiviranje Anžeta Logarja. Virant je s svojo ekipo uspel čez sredino jasno seči le s prof. Markom Pavliho, pri Anžetu Logarju pa se napovedujejo številna imena izven klasičnega miljeja SDS, s potencialom tudi čez sredino z nagovarjanjem zmerne leve sredine. Od tega, kako široko polje bo preko svojega društva v politični naboj uspel zbrati Logar, bodo odvisni tudi napadi nanj, a vsaj na desnem polu so ti vsaj v začetku presenetljivo neobstoječi, še posebej če jih primerjamo s samotorpediranjem Virantovega projekta izpred več kot desetletja.

Ob vseh političnih piarovskih kvazi ''društvenih'' pobudah na slovenski levici in ob trenutnem političnem mrtvilu na širši desni sredini je nujno potrebno, da nekdo zopet programsko razgiba trenutno ozračje, ki spominja bolj na zatohla svinčena sedemdeseta. Glede na to, da so Gregorja Viranta slovenski volivci po njegovi domači politični avanturi nehvaležno ''spodili'' na visoko mesto v OECD-ju, za katerega je bil očitno dovolj dober, lahko le upamo, da se kaj takšnega ne bo zgodilo Anžetu Logarju.

Nedvomno bodo semena novega sredinskega pluralnega projekta klila v bistveno slabši zemlji, kot jo je ob zakoličenju svojega sredinskega vrtička imela Državljanska lista. Da bo obrodil tako zaželene sadove, bo nov politični projekt nedvomno potreboval veliko mero optimizma, predanosti in poguma.