Smrt bi najraje skrili pred očmi: spor o hospicu odpira vprašanje našega odnosa do umiranja

Človek se rodi in doživi svojo edinstveno pot. Toda na koncu vsi pridemo do istega cilja – življenje se konča. Smrt je del življenja, vendar jo sodobna družba pogosto umika tja, kjer je ni treba gledati. V bolnišnice, domove in za zaprta vrata. O njej neradi govorimo in še težje jo sprejmemo v svoji neposredni bližini.

Smrt je del življenja, čeprav jo želimo umakniti izpred oči

Prav del razprave zaradi načrtovane hiše hospica v Bresternici je pokazal, kako močan je lahko naš strah pred smrtjo, čeprav je ta del vsakega človeškega življenja. Pokazal je tudi, kako hitro lahko razumevanje sočutja postane težje, ko bolezen in umiranje prideta preblizu našega doma.

Hospic potrebujejo ljudje. Ne statistika, ne občina in ne država. Potrebuje ga človek z napredovalo neozdravljivo boleznijo v zadnjem obdobju življenja, ki še vedno potrebuje dostojanstvo, lajšanje bolečin, bližino in mir. Potrebujejo ga tudi svojci, ki se pogosto znajdejo sami pred vprašanjem, kako spremljati svojega bližnjega v njegovem zadnjem obdobju življenja.

Hospic potrebujejo ljudje. Ne statistika, ne občina in ne država.

V Sloveniji je le ena stacionarna hiša hospica, potrebe pa so precej večje. Varuhinja človekovih pravic navaja, da bi jih Slovenija po strokovnih ocenah potrebovala najmanj šest. Kljub temu so se ob načrtu za novo hišo v Bresternici pojavili pomisleki glede prometa, velikosti objekta in posega v prostor. Del razprave pa se je dotaknil tudi bližine umiranja ter reševalnih in pogrebnih vozil.

Hospic da, vendar ne pred našimi očmi

V Bresternici pri Mariboru v prihodnjih letih načrtujejo regijsko hišo hospica. Objekt še ni pred gradnjo, saj občina ureja prostorske in zemljiškopravne pogoje. Toda že sama namera je med prebivalci odprla burno razpravo.

Krajani poudarjajo, da hospicu kot takemu ne nasprotujejo. Opozarjajo predvsem na lokacijo, velikost predvidenega objekta, promet, dostop in izgubo zelene površine v stanovanjskem okolju.

Takšni pomisleki so legitimni, saj imajo domačini pravico sodelovati pri prostorskih odločitvah in vedeti, kaj se načrtuje v njihovem okolju. Toda razprava se ni ustavila samo pri tem. V javnosti so se pojavili tudi pomisleki zaradi bližine umirajočih, reševalnih in celo pogrebnih vozil. Tu pa vprašanje ni več zgolj prostorsko.

Hospic ni mrtvašnica. Ni prostor, kamor se človeka odloži, ker zanj ni mogoče storiti ničesar več. Namenjen je ljudem z napredovalo neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja in njihovim družinam. Zunanji svet lahko tam za trenutek obstane. Družina se lahko zbere ob človeku, si poda zadnje dotike in ustvari spomine, ki ostanejo samo njim.

Hospic ni mrtvašnica. Ni prostor, kamor se človeka odloži, ker zanj ni mogoče storiti ničesar več. Namenjen je ljudem z napredovalo neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja in njihovim družinam.

Hospic omogoča lajšanje bolečine, strahu in duševne stiske ter človeku zagotavlja dostojanstveno zadnje obdobje življenja. Svojcem pa pomaga, da se z najtežjimi trenutki ne soočajo sami.

Zato je protislovno, ko družba na eni strani govori o dostojanstvu človeka, sočutju in skrbi za najranljivejše, na drugi pa postane bližina kraja, kjer ljudje umirajo, razlog za nelagodje. Umirajoči človek s svojo prisotnostjo ne zmanjšuje kakovosti soseske. Je njen član tako kot otrok, bolnik, starejši ali človek z invalidnostjo.

Ko postane problem že pogled na smrt

Krajani Bresternice poudarjajo, da sami hiši hospica ne nasprotujejo. Predsednik Krajevne skupnosti Bresternica - Gaj Primož Hedl je za Maribor24 povedal: »Vsi podpirajo projekt, ampak smatrajo, da prostor za kaj takšnega ni primeren.« Po njegovem je predvideni objekt prevelik za spalno naselje, občina pa naj bi imela tudi druga zemljišča, na katerih bi bilo mogoče iskati ustreznejšo rešitev.

Takšno stališče je mogoče razumeti. Nihče ne želi, da občina mimo prebivalcev spreminja značaj njihovega okolja. Po poročanju Večera in Žurnala24 za predlagano lokacijo poteka tudi postopek lokacijske preveritve. Prebivalci imajo zato pravico zahtevati odgovore glede velikosti objekta, prometa, dostopov in posega v zeleno površino.

Toda nekateri prebivalci so navedli tudi drugačne razloge. Po poročanju Večera so se posamezni prisotni spraševali, ali bodo iz svojih domov gledali prihode pogrebnih vozil in kako bo bližina umiranja vplivala na življenje v soseski.

Takšen argument nima več veliko skupnega z urbanizmom.

Pogrebno vozilo ni razlog, zaradi katerega bi morala družba umirajočega človeka odmakniti nekam na rob mesta. Tudi bolezen ne postane manj resnična, če jo skrijemo za dovolj oddaljene zidove. Človek, ki umira, ni moteč element stanovanjskega okolja.

Morda nas hospic v bližini doma vznemiri prav zato, ker nas spominja na nekaj, čemur se ne more izogniti nihče. Smrt takrat ni več oddaljena ideja, ampak postane vidna in resnična.

Varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek je ob dogodkih v Bresternici opozorila prav na razliko med upravičenimi prostorskimi vprašanji in pomisleki, ki izhajajo iz strahu pred bolnimi, umiranjem ali pogrebnimi vozili. Njeno sporočilo je bilo jasno: »Umiranje in smrt spadata v skupnost, saj sta del nje, ker sta del življenja.«

 Simona Drenik Bavdek: »Umiranje in smrt spadata v skupnost, saj sta del nje, ker sta del življenja.«

Te besede zadenejo v jedro spora. Hospic je lahko podpirati načeloma. Težje ga je sprejeti, ko postane konkreten – ko stoji v naši bližini, ko skozi njegova vrata prihajajo težko bolni ljudje in ko nekateri med njimi tam tudi umrejo.

Toda če zahtevamo, naj se takšne ustanove umaknejo iz stanovanjskih okolij predvsem zato, da smrti ne bi bilo treba gledati, potem pravzaprav ne odmikamo stavbe. Odmikamo ljudi.

To so bolniki, ki morda nimajo več veliko časa. Nekdo je bil še pred nekaj meseci zdrav. Nekdo je mama, oče, mož, žena, brat ali prijatelj. Njihovo življenje zaradi neozdravljive bolezni ni izgubilo vrednosti. Še vedno potrebujejo dotik, pogovor, pomoč pri bolečini in občutek, da niso postali breme, ki ga mora družba skriti pred očmi.