Milanu Kučanu se godi krivica
S časovne razdalje se marsikaj bolj jasno vidi. Ob letošnji obletnici samostojne države Slovenije je bilo razkritega posebej veliko o dogajanju v takratnem času, tudi skozi cikel intervjujev 35 let Slovenije v Domovini. Gotovo se bo v prihodnosti izvedelo še kaj.
Ob minulem praznovanju je (ponovno) bodla v oči razklanost slovenske politike in posledično tudi naroda. Ena stran ima več ljubezni do slovenstva; do slovenske kulture, jezika, simbolov in naroda, do poznavanja resnične zgodovine. Tu je čutiti tudi več sproščenosti in več zaupanja v prihodnost.
Druga stran je navidezno bolj odprta, toda to je zlagano, zato ta stran slovenstvo pravzaprav duši – daje prednost drugim kulturam, narodom, zunanjim vplivom ter taji vse, kar je slovensko. V obnašanju te strani vidimo več namrgodenosti, očitanja, prikrivanja, sebičnosti, sprenevedanja in dvojnih meril. Nekateri ljudje to prepoznajo, zato smo bili priča žvižganju ob nagovoru predsednice države, ki bi dala moč civilni družbi, toda ne kakršnikoli; nič ni namreč rekla, ko je Golob javno naznanjal čiščenje janšistov ...
Od kod ta razklanost? To ločevanje? Obe strani za to krivita druga drugo. A obe ne moreta imeti prav. Kot se vedno bolj kaže, je izvorni razlog zelo preprost: v samem bistvu so bili – in so še – cilji različni.
Ko je dr. Andrej Fink v Domovini odgovarjal na vprašanje o tem, kako je slovenska skupnost v Argentini preživela, je povedal, da so marsikdaj imeli različna mnenja o politiki, kulturi in še čem, toda v bistvenem so bili složni. Složni so bili v tem, da želijo slovenstvo ohraniti, da so to vrednote, ki jih želijo živeti in predati prihodnjim rodovom.
V bistvenem smo bili složni - kljub različnim mnenjem o politiki, kulturi ... - zato se je dalo ustvariti vse to (Argentinski čudež) ...👉Andrej Fink in Marcos Fink na @Domovina_je👇https://t.co/2eSbWbZf9B pic.twitter.com/FQGe7MHbZh
— Domovina (@Domovina_je) June 29, 2026
V samostojno Slovenijo nismo vsi vstopili z isto željo in namenom; v temelju nismo bili zares složni. Nekateri so imeli drugačne namene, ki so jih pod pritiskom časa, ko so padali komunistični režimi po Evropi, za kratek čas skrili. Kakšne namene so imeli resnični osamosvojitelji, je jasno: samostojno in demokratično Republiko Slovenijo. Kakšne namene je imela komunistična stran, tudi postaja vedno bolj jasno.
Jelko Kacin je v intervjuju z dr. Jožetom Možino na RTV pripovedoval o možnosti, da je imel Milan Kučan ob vedno bolj šibki moči Miloševića željo reševati Jugoslavijo, s tem pa seveda žrtvovati Slovenijo. In tako mu Slovenija zares ni mogla biti intimna opcija in mu še danes ni. Presenetljivo in zelo jasno smo iz oddaje Marcel izvedeli, da se gospod Kučan nima za osamosvojitelja. Kar sedmim zaporednim vprašanjem, ali se ima za osamosvojitelja, se je izmaknil in ni rekel 'da'. Torej se nima za osebo, ki si je želela in v kritičnih časih delovala v smeri samostojne Slovenije.
Milan Kučan ima težave z odgovorom na jasno vprašanje: >Ali se ima za osamosvojitelja (🇸🇮)?<
— Ahorn (@Ahorn89027074) June 23, 2026
Ne čudi me njegov odziv, glede na to, da samostojna Slovenija nikdar ni bila njegova intimna opcija ter, da ni osamosvojitelj ampak predvsem tranzicijski levičarski OSVOJITELJ-Slovenije. pic.twitter.com/5QeG839OV2
Da je to res, izkazuje tudi sam – tudi z rdečo zvezdo na praznovanju samostojne države Slovenije, ki je pred 35 leti ravno to agresorsko rdečo zvezdo premagala. Še danes se klanja – in ni edini – tej rdeči zvezdi, pod katero je JLA napadla Slovenijo, jo uničevala in ubijala.
Zakaj torej gospodu Kučanu v šolskih učbenikih in v večinskih medijih delajo krivico in ga proti njegovi prepričanosti imenujejo osamosvojitelja? Zakaj se v šolah otroci in mladi že 35 let učijo laži o tem, da je bil on najpomembnejši osamosvojitelj? Koliko otrok se je v tem obdobju učilo laži in jih moralo ponavljati kot sveto resnico!? Glede na zadnja, povsem nedvoumna razkritja je skrajni čas, da se vse učbenike popravi. Da se človeku končno neha delati krivica in da se otrokom ter vsem neha vsiljevati laž.
Slovenstvo je na resni preizkušnji. Slovenski narod je zrasel na kulturi in se stoletja na kulturi gradil. Pričakovano bi bilo, da bi z osamosvojitvijo slovenska kultura zaživela, se odprla brezmejni ustvarjalnosti na vseh področjih. Pa se ni.
Dr. Jožef Muhovič je v Domovininem podkastu povedal pomembno in pretresljivo stvar, da je bilo slovenstvo pred državnostjo bolj živo in intenzivno kot zdaj. Kako to, da sta šli slovenska kultura v najširšem pomenu in narodna zavest po osamosvojitvi navzdol? Kako to, da je razrezati zastavo ali dojiti psa vrhunski umetniški dosežek, kaj res plemenitega in ustvarjalnega pa je zasramovano?
Zelo preprosto: ker slovenstvo ni bila intimna opcija tistih, ki so pisali učbenike, ki so financirali kulturne projekte, ki so pripravljali kulturne dogodke in podeljevali nagrade, ki so načrtovali in izvajali programe za integracijo, sprejem migrantov, študentov iz tujine, ki so ustvarjali (javni) televizijski in radijski program in še kaj. Ne velja za vse, vedno so izjeme – a to, česa je bilo več, zelo jasno vidimo po rezultatih. Slovenstvo je pomaknjeno v ozadje, poudarjana je naša majhnost, zato naj bi bili vsem uslužni ter se prišlekom prilagajali in jim preko vedno večjih davčnih obremenitev financirali uničevanje naše kulture ...
Pred nekaj dnevi je Alojz Kovšca v podkastu Domovine odločno povedal: »Če je nekdo prizadet, ker izpostavljamo svoje slovenstvo, nima kaj iskati med nami ...« Te besede marsikomu zvenijo trdo, morda se komu zdijo celo izključevalne ali žaljive. Toda dejstvo je, da če želi neka skupnost obstati, mora imeti trdno jedro, ki ima v osnovi isti cilj. In pri tem se mora varovati pred zunanjimi vplivi, ki doseganje tega cilja ogrožajo. To velja tako za družine, za manjše in večje skupine kot tudi za narod.
Kot pravi Kovšca, je domoljubje čist občutek ljubezni do domovine, naroda, jezika, kulture. Pri tem ne gre za to, ali je nekdo majhen ali velik – gre za trdne korenine, ljubeč odnos do svojega, pokončnost in jasen pogled naprej.
Če želiš nekje ostati, se moraš prilagoditi - zakaj sicer rineš v to kulturo, če ti ni sprejemljiva? Domoljubje ni šovinizem, je čist občutek ljubezni do domovine, naroda, jezika, kulture. Če je nekdo prizadet, ker izpostavljamo svoje slovenstvo, nima kaj iskati med nami ...… pic.twitter.com/1Tua491FEf
— Domovina (@Domovina_je) June 28, 2026
(D258, 3)
6 komentarjev
Igor Ferluga
Osamosvojitveni zunanji minister dr. Rupel je na Siolu, katerega urednikovanje je menda spet prevzel odlicni Peter Jančič, objavil izredno poveden komentar, v katerem poudarja, da se zgodba potrditve slovenske drzavnosti ne konča 25. junija 1991, niti 10 dni kasneje ob koncu vojaskih bojev, niti ne ob odhodu JLA, ampak sele ob koncu leta 91 oz januarja 92, ko si nepreklicno sledijo odlocilna drzavna priznanja. Razlaga, kako so na to odlocilno prispevali dogodki v tedanji se Sovjetski zvezi oz. Jelcinov prevzem oblasti tam. Nihce, vsaj po mojem vedenju, ni tega sosledja tako jasno obrazlozil. In mislim, da ima Dimitrij Rupel tu povsem prav.
https://siol.net/mnenja/kolumne/dimitrij-rupel-brioni-moskva-bruselj-pred-35-leti-695342
Andrej Muren
Bistvena točka razkola med Slovenci je v njihovem odnosu do slovenstva. Levemu delu je slovenstvo odveč, zdi se mu zastarelo, ga ovira pri olenjenju države in neomejenem vladanju.
Zato pri na oba pola ne prideta skupaj, niti ne bosta prišla, dokler se levi pol ne bo odpovedal protinarodni politiki. Lahko se ne strinjamo po katerei poti bomo šli naprej, toda enotni bi morali biti v krepitvi slovenstva. Če pa tega ni, tedaj se naš narod deli na Slovence in Protislovence. Družina in hiša, ki sta v sebi sprti, sta zapisani propadu - to opozarja že sv. pismo. Naši levaki pa bi še kar naprej nekaj tumbali o odmiranju države in naroda. Sami pa pri tem nočejo dati "dobrega" zgleda.
Igor Ferluga
Pač nisem Kučanov politicni fan, ampak kljub vsemu: bil je kot nekdanji nadarjeni in preračunljivi rezimski aparatčik potegnjen v dogodke prelomnega časa kot eden tedaj vodilnih slovenskih politikov in ne glede na to, kaj so bili njegovi intimni pogledi in želje, je na koncu vendarle soprispeval, da je Slovenija 1992 izsla iz razburkanih dogajanj z relativno malo zrtvami kot mednarodno priznana neodvisna drzava. Kar je epohalni dosezek slovenstva. Torej je objektivno Kučan vendarle eden zasluznih osamosvojiteljev in to je ena redkih zadev, ki bi jih v politicnem smislu sam izrekel njemu v prid.
Dvomljivec
Kučan je komunist že od samega rojstva, čeprav se tega takrat ni zavedal. Če mali Milan nebi postal komunist, bi bil eden izmed socialnih podpirancev, saj ima dve levi roki, kar pomeni, da si s poštenim delom, torej z ustvarjanjem nove vrednosti nebi in nikoli tudi ni zaslužil niti dinarja, tolarja ali evra. Nekateri kapitalisti so zares neprijazni do svojih delavcev in jih grdo izkoriščajo, a v Evropi večinsko kapitalisti - podjetniki dobro vedo, da brez dobro plačane in zadovoljne delovne sile ni napredka in rasti v podjetju. Kaj pa komunisti, ja ti pa lažejo, kradejo, in se imajo za neko progresivno prvorazredno nadgradnjo, čeprav so najbolj umazan del družbe, ki stalno neti razdor med prebivalstvom, če je potrebno tudi zanetijo revolucijo in ubijajo. Fuj ! za takšne kot so Kučan, Tuerk, Štrukelj in podobne komunajzarske kreature in bolezenske klice slovenske družbe, ki letno prejemajo tudi do 120.000 € davkoplačevalskega denarja za dve levi roki in hujskanje ljudi.
Ljubljana
Mnozicno moramo pozvat normalne ljudi k DRZI UPORA ZOPER VSEOBSEZEN UDAR NA ZIVLJENJE V SLOVENIJI, KAR RDECA MAFIJA IZVAJA VSAJ ZE OD LETA 2020 DALJE !!
Ljubljana
Huda, zelo huda krivica , se dogaja vsem normalnim v Slo, ker moramo ziveti v drzavi s toliko levimi.laznivci, psihopati in barabami.
Posebej izpostavljam kucanov krog zurnalistov in omracenih poslancev.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.