Dr. Andrej Fink in Marcos Fink: Želim si, da bi Slovenija končno postala normalna država

Intervju: Dr. Andrej Fink in Marcos Fink, zavedna Slovenca

V Argentini se je po koncu druge svetovne vojne zgodil edinstven kulturni in družbeni pojav, ki ga je pokojni literarni zgodovinar in filozof Taras Kermauner leta 1992 poimenoval »slovenski čudež v Argentini«. Brata Fink vsak na svojem področju utelešata vrhunske dosežke in globoko domoljubje slovenske diaspore. Gostili smo ju v sklopu oddaj 35 let Slovenije in se podali na potovanje od vetrinjske kalvarije do ustavnopravnih temeljev slovenske države ter razmišljanja o prihodnosti naše skupne domovine.

Kako doživljata 35-letnico Slovenije ob zavedanju, da je vajina življenjska in družinska zgodba tako usodno prepletena z bojem za preživetje slovenskega naroda v Argentini in širše?

Marcos Fink: To doživljam z neizmernim, globokim in čistim veseljem. Doma smo od očeta ves čas poslušali in videli, kako neutrudno piše, razmišlja in sanja o tem, da bi bilo lepo in prav, da bi Slovenija nekoč postala samostojna in svobodna država. V naši skupnosti tam doli v Argentini so bili nekateri drugi včasih precej skeptični glede realnih možnosti za uresničitev teh sanj. Oče pa je bil trdno zasidran v tisti skupini intelektualcev, ki so to možnost ves čas neomajno zagovarjali in pripravljali teren. Ko se je zgodovina končno obrnila tako, da so se te sanje uresničile, smo to vsi doživljali kot en neizmerno velik blagoslov, kot velikanski trenutek milosti. Seveda pa je zdaj na vseh nas, da iz te naše države nekaj naredimo. Vsi vemo, kako pomembno je zdaj postaviti Slovenijo v mednarodnem smislu na pravi ekran, da jo bodo vsi videli v njeni polni luči.

Dr. Andrej Fink: Oče je bil res v tisti skupini slovenskih izobražencev, ki so dolga leta, pravzaprav celo svoje življenje v emigraciji propagirali to idejo, pisali o tem in trdno verjeli v slovensko samostojnost. Če bi nas takrat kdo vprašal, ali natančno vemo, kdaj in kako se bo to resnično zgodilo, bi morali biti pošteni in priznati, da tega nihče ni mogel natančno vedeti. Vendar pa se je leta 1991, pravzaprav že nekaj let prej, začelo močno svitati. Ko danes gledamo nazaj na tisto obdobje, vidimo, da so bili dogodki, kot je bila 57. številka Nove revije, neizogibni zgodovinski mejniki. Rad uporabljam to primerjavo v kakšnih drugih življenjskih okoliščinah: včasih se v življenju dogajajo stvari, ki se zdijo kot posamezna, nepovezana naključja, nekakšni sluti. Potem pa se zgodi drugo naključje, pa tretje, pa četrto ... In ko se na koncu ozreš nazaj, ugotoviš, da to sploh niso bila naključja, ampak cela, jasno začrtana pot, ki se je nekje in nekoč morala začeti. In ta pot se je začela že zelo daleč nazaj. Sam imam doma izjemno dragocen, skorajda svet spis z naslovom Slovenska državna misel, ki je bil kot ciklostirano predavanje izdan že v Italiji leta 1947. Napisal ga je duhovnik in veliki zgodovinar dr. France Dolinar pod psevdonimom Peter Levičnik. Takrat je bilo namreč zaradi varnosti nemogoče in nevarno operirati z lastnimi imeni, čeprav si bil že zunaj domovine.

Vaš oče, dr. Božidar Fink, je bil leta 1945 mlad pravnik in častnik v domobranskem pravništvu. Kako se je vaša družina izognila strašni usodi Vetrinja, ko so zavezniki zahrbtno vrnili tisoče slovenskih fantov v roke partizanskih klavcev?

Marcos Fink: To je ena najbolj pretresljivih zgodb naše družine, ki jo moramo vedno znova pripovedovati, da se ne pozabi. Ko je prišla odločitev, da je treba zapustiti dom, so bile to dobesedno ure. Za očeta vem, da je na mizi pustil še topel obrok. Pri mamini družini, pri Kovačevih, je bilo to nekoliko drugače. Vsa družina ni šla v begunstvo, naša mama Valentina pa je šla. Njena teta Mici ji je takrat dejala: »Nič, vsaj za ene dva, tri tedne bom pripravila en nahrbtniček, pa malo hrane in malo obleke, tako da boste imele za sproti, potem se boste pa vrnili.« Nihče si ni mogel predstavljati, da se tistih štirinajst dni nikoli ne bo končalo in da se bo spremenilo v celo življenje.

Tri sestre – mama Valentina, teta Marjana in teta Katica – so tako odšle in se znašle v Vetrinju, skupaj z vso Finkovo družino. In tam, v Vetrinju, se je zgodil usodni trenutek. Oče je zbolel za izjemno hudo, smrtonosno obliko griže in je nemočen ležal v baraki. Ko so Angleži začeli organizirati tiste transporte, s katerimi so pod pretvezo, da jih peljejo v Italijo, fante pošiljali v Podrožco in naprej v smrt, je oče želel iti z njimi, saj so šli vsi njegovi soborci in prijatelji. Njegov dobri prijatelj Lovro Jan pa ga je pogledal in mu odločno rekel: »Ti pa ne boš šel nikamor! Poglej se, v kakšnem stanju si.« In tako je oče zaradi te bolezni in prijateljeve trdne odločitve ostal v baraki. Ko so čez nekaj dni izvedeli, kakšna grozljiva usoda je doletela tiste fante, da so bili vsi pobiti, je oče to svoje preživetje razumel kot milost. Kot pravnik se je zavezal, da bo od tistega trenutka naprej njihov glasnik. To je bila njegova življenjska in moralna dolžnost, ki jo je opravljal z največjo možno intelektualno poštenostjo. Od tam se je nato začelo preseljevanje iz Vetrinja v druga taborišča: Monigo, Servigliano, Bagnoli in Senigallio, kjer sta se najina starša avgusta 1946 tudi poročila.

Oče se je kot pravnik zavezal, da bo glasnik vseh, ki so bili pobiti.

Kako je mogoče, da je skupnost, ki je štela od 7.000 do 8.000 političnih beguncev sredi tujega okolja, brez državne podpore, zgradila družbeno strukturo, ki je ohranila pristen slovenski jezik?

Marcos Fink: Taras Kermauner je bil resnično fasciniran, ko je obiskal našo skupnost v Argentini in nato izdal svojo knjigo pod tem naslovom. Vendar kot večkrat poudarja moj brat Andrej, beseda »čudež« morda ni najbolj posrečena, če jo razumemo kot nekaj, kar se je zgodilo samo od sebe, brez truda. To je bil namreč sad neizmernega, vsakodnevnega, trdega dela naših staršev in starih staršev. Argentina je bila takrat izjemno empatična država do migrantov iz Evrope. Medtem ko so druge razvite države, kot so ZDA, Avstralija ali Kanada, iskale predvsem mlade, samske in fizično močne delavce, invalide in starejše pa so brez milosti zavračale, je Argentina po posredovanju našega izjemnega duhovnika, misijonarja Janeza Hladnika sprejela cele družine. Naš dedek je bil ob prihodu star že okoli 55 let, pa so ga sprejeli. In ker so v Argentino odšle celotne družine, se je slovenski jezik ohranil na povsem naraven način. Očetje in mame so morali takoj v službo, da so zaslužili za golo preživetje. Kdo pa je ostal doma z otroki? Stari očetje in stare mame! In v kakšnem jeziku so se pogovarjali z nami? Izključno v slovenščini, saj špansko sploh še niso znali! To se mi zdi zelo pomembno izpostaviti. V Argentino je šel lep profil celotne Slovenije vseh socialnih kategorij.

Druge razvite države so iskale predvsem mlade, samske in fizično močne delavce, Argentina pa je po posredovanju misijonarja Janeza Hladnika sprejela cele družine.

Dr. Andrej Fink: Točno tako. To ni bil čudež v smislu, da se je zgodil izven naravnih poti. To je bil sad tisočerih žuljev. Dinamika je bila preprosta: mama kuha kosilo, ti kot desetleten otrok stojiš zraven in na glas bereš v slovenščini. Mama posluša in korigira vsako besedo, ki je nisi pravilno izgovoril, ali pa ti razloži pomen, če vprašaš. To so bili vsakodnevni procesi v tisočih družinah. Naši pisatelji, ljudje, naši učitelji in učiteljice, ki so popolnoma zastonj, brez enega samcatega centa, učili slovenske otroke slovensko literaturo, zgodovino in zemljepis v slovenskih šolah ob sobotah. To je bilo trdo delo, neprespane nočne ure. Tem ljudem sem neizmerno hvaležen. To je največji dokaz, da so bili Slovenci v Argentini zvesti svoji identiteti.

Neverjetna organiziranost, ki resnično jemlje dih. Že v taboriščih ste znali postaviti šolski sistem na noge.

Dr. Andrej Fink: Res je. Že v taboriščih v Avstriji in Italiji so naši ljudje znali organizirati šolstvo. Begunske gimnazije, kot je bila tista v Spittalu ob Dravi ali pa v Italiji, so imele popolnoma enak učni načrt, kot je bil prej v Sloveniji. Profesorji in ravnatelji, ki so opravljali to delo že doma, so tam preprosto nadaljevali. Te gimnazije so delovale v barakah, v najbolj revnih in nemogočih okoliščinah. Pa vendar je univerza v Gradcu brez težav nostrificirala te mature in sprejemala taboriščne otroke neposredno na študij. Iz teh begunskih barak so izšli izjemni zdravniki, znanstveniki in strokovnjaki. Samo za ilustracijo: svetovno znani hematolog dr. Ciril Rozman, ki je kasneje v Španiji opravil prvo presaditev kostnega mozga in s tem rešil življenje slavnemu tenoristu Joséju Carrerasu, je izšel prav iz te begunsko-taboriščne skupnosti. On je šel skozi to kalvarijo, skozi to osnovno šolo v barakah, in postal svetovna medicinska avtoriteta. To so zgodbe, ki dokazujejo našo vitalnost.

Marcos, vaša osebna življenjska pot je prav tako polna neverjetnih zasukov. Kako se je zgodil preskok v operne vode?

Marcos Fink: Vedno sem si želel biti družinski oče, to je bil moj dolgoročni cilj. Danes sem dedek petim vnukom in sem neizmerno hvaležen svoji ženi, ki mi je vedno stala ob strani. V Argentini namreč samo s petjem nisi mogel preživeti družine. Lahko si bil enkrat zgoraj, drugič povsem na dnu, ni bilo kontinuitete. V centru Buenos Airesa je sicer prekrasen Teatro Colón, najlepši teater na svetu z odlično akustiko, kjer sem večkrat pel v oratorijih, a to ni bilo dovolj za preživetje. Zato sem si izbral študij, ki je imel najmanj matematike in največ opravka z živimi bitji – agronomijo ter specializacijo iz agrarne entomologije. Na buenosaireški fakulteti za agronomijo, kjer sem diplomiral, sem se vključil v katedro za agrarno zoologijo in v 17 letih lepo napredoval. Zadnja štiri leta sem pa prevzel še mesto direktorja za podiplomske študije. Skoraj osem let sem istočasno pel pri argentinskem polifonskem zboru in v drugih manjših pevskih formacijah. V meni je ves čas utripala glasba. V slovenski skupnosti smo peli vsi. Naš oče je imel izjemno lep glas, tako kot vsi drugi v ožji in širši družini. Najina sestra Bernarda, mezzosopranistka, pa je zgradila svetovno pevsko kariero.

Ko sem pri štiridesetih letih prejel ponudbo za Salzburg, mi je žena pomagala z odločitvijo. To je bil velik premik. Žena mi je takrat rekla: »Marcos, 40 let imaš, zdaj je zadnji moment, da spremeniš pot, kasneje bo prepozno.« Tako sem dokončno pustil mesto na fakulteti, zapustil agronomijo, kar me je po svoje zelo bolelo, in se z družino podal v Salzburg z dvoletno pogodbo. Začel sem iz nič, se učil opernih vlog v nemščini, francoščini in italijanščini. Spomnim se, kako sem se vloge Leporella v Mozartovem Don Giovanniju v Landestheatru učil dobesedno kot papagaj, saj takrat sploh še nisem dobro govoril nemško. A slovenska trdna volja in ljubezen do glasbe sta me pripeljali do tega, da sem lahko nastopal na največjih odrih in s sestro Bernardo posnel za francosko založbo Harmonia mundi album Slovenija, s katerim sva slovenski samospev ponesla v svet.

Andrej, vi pa ste šli po poti ustavnega prava in mednarodnih odnosov. Zelo malo Slovencev ve, da ste ustavne člene za bodočo samostojno Slovenijo v Argentini začeli pisati že leta 1985. Kako je sploh prišlo do tega?

Dr. Andrej Fink: Mene je vedno, bodisi eksplicitno ali implicitno, vodilo slovenstvo. Vedel sem, od kod prihajam in kaj sem, in to je pogojevalo vse moje delovanje, iskanje in pisanje. Čeprav sem živel zunaj in sem si mislil, da bom celo življenje preživel tam in tam tudi umrl, sem vedno razmišljal: Kaj bi bilo lahko zanimivo za Slovenijo? Vse nas je globoko bolela krivica nepravične, enopartijske oblasti v domovini.

Ko smo v sredini 80. let videli, da se v domovini začenjajo kazati prvi znaki političnega vrenja, smo leta 1985 v Buenos Airesu ustanovili majhno skupino petih ali šestih intelektualcev. Moj oče dr. Božidar Fink je bil takrat že blizu svojih sedemdesetih let, jaz pa sem bil kot mlad profesor primerjalnega ustavnega prava na buenosaireški državni in katoliški univerzi poln energije in teoretičnega znanja. Začeli smo se redno sestajati in dobesedno pisati osnutek bodoče slovenske ustave. To ni bil hobi, ampak izjemno resno, strokovno delo. Razpravljali smo o tem, ali naj ima Slovenija dvodomni ali enodomni parlament, kakšne naj bodo temeljne človekove pravice v dogmatičnem delu in kako določiti organski del, torej strukturo oblasti. Oče je te materiale pošiljal v domovino, kjer so bili nekateri predlogi kasneje dejansko upoštevani pri pisanju uradne slovenske ustave, čeprav je šlo zaradi različnih domačih vplivov marsikaj tudi mimo. Komunicirali smo predvsem z ljudmi podobnih nazorov v domovini, denimo z dr. Francetom Bučarjem, ki je bil takrat izjemno aktiven.

Mene je vedno, bodisi eksplicitno ali implicitno, vodilo slovenstvo.

Potem je prišel tisti zgodovinski junij 1991 ter znameniti stavek Milana Kučana: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Kako sta to doživljala?

Marcos Fink: Jaz sem bil takrat že zaposlen v salzburškem gledališču in sem si rekel: »Jaz hočem biti v Ljubljani. To je zgodovinski trenutek, ki ga nočem zamuditi!« Prišel sem z družino v Ljubljano in se spomnim, kot bi bilo včeraj, tistega trenutka, ko je jugoslovanski MiG v nizkem letu preletel mesto in nas vse presenetil. Naslednji dan pa se je že začela vojna. Ker smo imeli z družino že kupljene letalske vozovnice za Kanado, smo se nato spet vrnili v Salzburg. Glede stavka g. Kučana pa moram biti povsem odkrit. Ko sem zvedel, da je predsedstvo tik pred tem podpisalo razorožitev Teritorialne obrambe Slovenije, sem bil brez besed. Edini od vseh petih članov predsedstva, ki razorožitve ni podpisal, je bil Ivan Oman, ki se je z moško držo in s svojo zdravo, kmečko logiko spraševal, s čim se bomo branili. Kučanov stavek zame v tistem kontekstu pomeni: »Fantje in dekleta, vi kar sanjajte, saj vemo, da bodo jutri prišli tanki in bo nov dan.« On je vedel, kaj se pripravlja, zato je govoril o sanjah, da je marsikoga zavedel.

Dr. Andrej Fink: Jaz sem bil takrat v Ljubljani kot delegat ustanovnega srečanja Svetovnega slovenskega kongresa, ki se je začelo 23. junija v Cankarjevem domu. Prišli smo delegati s celega sveta. Nihče ni pričakoval, da bo takrat izglasovana in deklarirana slovenska samostojnost. Ko se je to zgodilo, ko so začeli tuliti alarmi, ko so tanki zapeljali na ceste in so nas preletavali migi, smo to doživljali z izjemnim čustvenim nabojem.

Gledal sem slovensko zastavo z rdečo zvezdo, ko je šla dol, in našo novo, čisto slovensko trobojnico, ko se je dvigala proti nebu. To je bilo nekaj nepozabnega! Glede tistega stavka o sanjah pa se z leti vedno bolj jasno kaže njegova resnična narava. Sporočilo je bilo jasno: »Vi kar sanjajte, realna politika pa gre po povsem drugih, naših poteh.« To je bila spretna igra besed, ki jo je vsak razumel po svoje, realnost v ozadju pa je bila povsem drugačna.

Vaš oče dr. Božidar Fink je bil imenovan za prvega uradnega predstavnika Republike Slovenije v Argentini. To delo je opravljal več kot tri leta, »ad honorem« in »pro bono«. Kako je potekal ta boj?

Dr. Andrej Fink: Oče je to delo opravljal z največjim veseljem in ponosom, saj je delal za domovino, kot je to počel že vse svoje življenje. Malo pred smrtjo se je enkrat globoko zamislil in mi rekel, da je bilo to obdobje, ko je bil predstavnik samostojne Slovenije, eden najsrečnejših trenutkov v njegovem življenju. Sam sem mu kot strokovnjak za mednarodne odnose pri tem pomagal. Že pred junijem 1991 sem na lastno pest hodil na argentinsko zunanje ministrstvo, se pogovarjal s kariernimi diplomati in jim pojasnjeval slovenski osamosvojitveni proces. Ko pa je Slovenija razglasila samostojnost, se je začelo uradno lobiranje. Argentina in Čile sta se dogovorila, da bosta ukrepala usklajeno. V Čilu je bila namreč izjemno močna in vplivna hrvaška skupnost, ki je lobirala za Hrvaško, v Argentini pa smo mi močno pritiskali za priznanje Slovenije. In tako sta se državi dogovorili, da bosta 16. januarja 1992, točno ob 12. uri opoldne, hkrati in usklajeno razglasili uradno priznanje obeh novih držav. To je bil v diplomaciji izjemen uspeh, ki je sprožil plaz priznanj po celotni Južni Ameriki. V enem ali dveh mesecih so nam nato sledile vse druge države na celini.

Kako slovenska diaspora v Argentini živi danes?

Marcos Fink: To je zelo zanimiv in kompleksen proces. Seveda se z vsako novo generacijo nekaj malega izgubi na tisti prvinski ravni jezika, kar je popolnoma normalno in neizogibno. Vendar pa tisto, kar ostaja, predstavlja izjemno visoko kakovost, ki je dobro seme za naprej. Danes slovenska država preko Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu sofinancira projekte, kar je bilo pred osamosvojitvijo popolnoma nepredstavljivo. A naša diaspora je bila dolga desetletja navajena vse delati zastonj, iz čistega domoljubja, ne za denar. Učiteljice so učile slovenski jezik ob sobotah, ne da bi prejele en sam cent, in ko je prišla možnost državnega financiranja, so se nekateri spraševali, ali s tem ne bodo izgubili svoje svobode pri razvijanju tistih vrednot, ki so nam jih zapustili starši.

Zanimivo je opazovati, kako slovenski društveni domovi na periferiji Buenos Airesa delujejo danes. Tam imamo šest zelo aktivnih društev. Mnogi starši, ki so že iz mešanih zakonov in morda sami ne govorijo več popolne slovenščine, še vedno pošiljajo svoje otroke v te domove. Zakaj? Ker ti domovi nudijo izjemno bogato, varno in zdravo okolje, ne glede na narodnost. Tam se otroci družijo, igrajo, pojejo slovenske pesmi, tam se ohranja tista žlahtna slovenska kulturna tradicija. Čeprav je slovenska kulinarika težka za argentinsko podnebje – predstavljajte si, da jeste potico pri 35 stopinjah vlažne vročine za božič, ko imamo ob jaslicah nastavljen bombaž, ki predstavlja sneg (smeh) – se te tradicije še vedno trmasto držimo. Zakon in družina sta vedno nad narodnostjo, kot pravijo tudi teologi. A slovenske vrednote imajo to moč, da pritegnejo in oplemenitijo vsakogar, ki pride v stik z njimi.

Slovenske vrednote imajo to moč, da pritegnejo in oplemenitijo vsakogar, ki pride v stik z njimi.

Oba danes živita in delujeta v Sloveniji. Kaj bi položila na srce vsem Slovencem?

Marcos Fink: Jaz bi si najbolj od vsega želel, da bi se Slovenija razvijala tako, da bi bili vsi njeni prebivalci resnično ponosni člani tega državnega naroda. Vsak dan moramo graditi to lepo skupnost, saj smo vsi soodgovorni državljani in bratje v istem domu. Domovina je naš skupni dom. Moramo jo braniti pred vsemi nevarnostmi, med katerimi je danes največja ravno izguba moralnih vrednot. Veliko je dobrega, a ko gledam mlade, me izjemno skrbi prekomerno uživanje alkohola in droge, ki prodirajo v naš prostor. To so resni problemi, pred katerimi ne smemo zapirati oči. Zavedati se moramo, da imamo ob sebi sodržavljana, človeka iste domovine, iste matere, in da moramo drug za drugega skrbeti z vso odgovornostjo. In biti srčno hvaležni vsem tistim, ki so darovali svoje življenje za slovensko samostojnost in demokracijo.

Dr. Andrej Fink: Jaz pa si želim le eno: da bi Slovenija končno postala ena normalna država. Svoboden, suveren narod v normalni evropski državi. 35 let je v zgodovinskem merilu izjemno kratka doba, skorajda trenutek. V teh 35 letih smo v marsičem močno zašli. Čas je, da se prečistimo, da se spremenimo in da postanemo odprti drug do drugega. Da nismo nenehno sumničavi, da ne gledamo drug drugega postrani skozi stare totalitarne kalupe in ideološke klišeje. Kulturno smo tega več kot sposobni. In ker smo sposobni, je to tudi naša ustavna in zgodovinska dolžnost.

(D257: 20-23)