Minister Rončević razkril 133-milijonsko finančno vrzel. Bo kdo odgovarjal?

Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino so po pregledu finančnega stanja ugotovili, da do konca letošnjega leta primanjkuje približno 133 milijonov evrov za izpolnjevanje zakonskih obveznosti. Gre za enega največjih finančnih primanjkljajev, ki jih je po menjavi oblasti razkrilo katero izmed ministrstev. Minister Borut Rončević je razmere označil za alarmantne in opozoril, da ne gre za sredstva za nove razvojne projekte, temveč za denar, brez katerega država ne more izpolniti že prevzetih obveznosti.

Po podatkih ministrstva največja finančna vrzel nastaja na področju osnovnega in srednjega šolstva, kjer manjka 111,6 milijona evrov, dodatnih 21,3 milijona evrov pa na področju visokega šolstva in znanosti. Od tega približno 20 milijonov evrov primanjkuje za zakonsko določeno financiranje visokega šolstva, preostanek pa za raziskovalno infrastrukturo FAIR.

Gre za denar, brez katerega država ne more izpolniti že prevzetih obveznosti.

Denar manjka za zakonske obveznosti

Na ministrstvu poudarjajo, da niso govorili o novih investicijah ali političnih prioritetah nove vlade. Primanjkuje denarja za obveznosti, ki jih država po zakonih mora financirati.

»Stanje je alarmantno. To niso sredstva za nove projekte ali dodatne ambicije ministrstva. Ugotovljeni primanjkljaj je resen in zaskrbljujoč,« je ob predstavitvi finančnega pregleda poudaril minister Borut Rončević.

Na ministrstvu so že izvedli notranje prerazporeditve in racionalizacijo porabe ter uspeli zagotoviti približno 20 milijonov evrov za najnujnejše potrebe. Kljub temu ostaja približno 113 milijonov evrov nepokrite finančne vrzeli, ki je brez rebalansa državnega proračuna ali dodatnih proračunskih sredstev ni mogoče odpraviti.

Še eno ministrstvo z velikim primanjkljajem

Primer ministrstva za izobraževanje ni osamljen. V zadnjih tednih je nova vlada po prevzemu resorjev razkrila vrsto podobnih primerov.

Na ministrstvu za zdravje so ob primopredaji ugotovili približno 200 milijonov evrov razlike med prevzetimi obveznostmi in zagotovljenimi sredstvi. Na ministrstvu za kulturo je bilo ugotovljenih skoraj 9 milijonov evrov manjkajočih sredstev, tudi druga ministrstva pa poročajo o večdesetmilijonskih finančnih vrzelih.

Skupni seštevek doslej razkritih primanjkljajev že presega več sto milijonov evrov, kar kaže, da ne gre za posamezne administrativne napake, temveč za sistemski problem načrtovanja državnega proračuna.

Kdo bo prevzel odgovornost?

Ob vsakem novem razkritju se odpira isto vprašanje: kdo bo politično in morebiti tudi osebno odgovarjal za nastalo stanje?

Če se izkaže, da so bila ministrstva financirana pod dejanskimi potrebami ali da so bile prevzete obveznosti večje od zagotovljenih sredstev, gre za vprašanje odgovornosti prejšnje izvršilne oblasti. Proračun je namreč temeljni finančni načrt države, ki mora zagotavljati sredstva za zakonsko določene naloge.

Odgovornost za pripravo državnega proračuna je bila v času nastanka teh finančnih načrtov na vladi pod vodstvom Roberta Goloba, posameznih resornih ministrih in Ministrstvu za finance, ki usklajuje proračunske postavke. Ali je šlo za napačne ocene, podcenjevanje izdatkov ali zavestno prelaganje finančnih bremen na naslednjo vlado, bo mogoče dokončno ugotoviti šele po podrobnih revizijah in pregledih.

Ali je šlo za zavestno prelaganje finančnih bremen na naslednjo vlado?

Politična razsežnost finančne slike

Nova razkritja dodatno postavljajo pod vprašaj finančno upravljanje države v zadnjih letih. Če se skoraj vsak teden razkrije novo ministrstvo z večdeset- ali celo večstomilijonskim primanjkljajem, se zastavlja vprašanje, ali je bila javnosti predstavljena realna slika javnih financ.

V demokratični državi politična odgovornost ne more obstati zgolj pri ugotovitvi, da denarja ni. Davkoplačevalci upravičeno pričakujejo odgovor, kako je mogoče, da so bila sprejeta finančna in proračunska izhodišča, ki ne zagotavljajo niti financiranja zakonskih obveznosti države.

Če bodo revizije potrdile, da so bili primanjkljaji posledica napačnega ali neodgovornega proračunskega načrtovanja, bo vprašanje odgovornosti nekdanjih nosilcev oblasti postalo neizogibno. V nasprotnem primeru bi breme napačnih odločitev ponovno nosili predvsem davkoplačevalci ter ustanove s področja šolstva, znanosti in visokega izobraževanja, ki so od stabilnega financiranja neposredno odvisne. Takšen razplet bi pomenil, da politične posledice za odločevalce ne bi bilo, finančne posledice pa bi nosili državljani.