[Duhovna misel] Pogoji za obstoj skupnosti

Duhovna misel za 25. nedeljo med letom: Mt, 18, 15–18

Današnji evangelij govori o tem, kako naj Jezusovi učenci živijo v skupnosti, ki temelji na odgovornosti, skrbi za šibke in medsebojnem odpuščanju. Jezus opozarja, da lahko pohujšanje »malih« resno ogrozi njihovo vero in s tem tudi življenje skupnosti. Ko pride do greha ali konflikta, evangelij predlaga postopno reševanje: najprej pogovor na štiri oči, nato vključitev prič in nazadnje skupnosti. Zavezovanje in razvezovanje kažeta na potrebo po redu, odgovornosti in pravilih, molitev pa spremlja prizadevanje za spravo. Temeljni pogoj za obstoj vsake skupnosti je pripravljenost na nenehno, brezpogojno odpuščanje.

Komentar: Pogoji za obstoj skupnosti

Odlomek današnjega evangelija je kratek izsek iz poglavja, v katerem govori evangelist Matej o tem, kako naj se Jezusov učenec ali učenka obnaša v cerkveni skupnosti. Poglavje se začne z vprašanjem, kdo je največji v nebeškem kraljestvu; nadaljuje se s skušnjavami, ki vodijo v greh pohujšanja malih. Sledi prilika o izgubljeni ovci, ki je dokaj znana; za tem pa današnji odlomek o tem, kako naj posvarimo svojega bližnjega. Poglavje se zaključi s pozivom k skupni molitvi in s priliko o služabniku, ki ni hotel odpustiti.

Dve pretekli nedelji smo brali o Petrovi veroizpovedi in o tem, kako ga Jezus imenuje Skala, ter o pooblastilu, da bo tisto, kar zaveže na zemlji, zavezano v nebesih. Primerjava za vstop v Božje kraljestvo z otrokom na začetku osemnajstega poglavja, nas želi spomniti, da je otrok zaupljivo bitje. Prav zaupljivost do Boga Očeta je pogoj za vstop v njegovo kraljestvo. V judovski kulturi in tudi sicer so bili otroci v službi odraslih, njim na razpolago. Božje kraljestvo ni za tiste, ki se imajo za pomembne, velike, vsemogočne, ki so polni sami sebe in ki jim na pamet ne pade, da bi komurkoli služili, razen sebi.

Prav zaupljivost do Boga Očeta je pogoj za vstop v njegovo kraljestvo. 

Poleg besede otrok je uporabljena tudi beseda mali; njim posveti Jezus posebno pozornost. S tem poimenovanjem so mišljene osebe, ki so šele prihajale v skupnost, vanjo še niso bile dovolj vključene in ker so bile premalo poučene, so se šele pripravljale na vstop v krščansko skupnost. Kdor je s svojim vedenjem pohujšal ljudi, ki so začeli verovati v Jezusa, si zasluži, da se mu mlinski kamen obesi okoli vratu. Škandali so vedno bili, tako v svetu kakor v Cerkvi, in ljudje, ki nimajo trdne vere, ki komaj stopajo na pot vere, so ti »mali«, ki jih pohujšanje lahko odvrne od njihove poti iskanja. 

Skupnost – Cerkev je odgovorna za te ljudi, zanje ustrezno skrbi, zato se ponovi misel o zavezanosti in razvezanosti. Jezus je hotel postaviti temelje Cerkve, skupnosti svojih učencev in učenk. Ni hotel samo duhovnega gibanja brez organiziranosti, struktur in institucije. Nekateri razlagalci Svetega pisma menijo, da je Matejev evangelij, evangelij Cerkve. Matej se močno zaveda Jezusove zgodovinske navzočnosti. V njegovem imenu se zbirajo verniki, zato mora imeti takšna skupnost določena pravila notranjih razmerij in tudi v odnosu do zunanjega sveta.  

Ena od temeljnih drž je, da si odpuščamo in skrbimo za najšibkejše.

Ena od temeljnih drž je, da si odpuščajo in skrbijo za najšibkejše – male. Ker prihaja v vsaki skupnosti, tudi cerkveni, do različnih situacij in odklonov, predlaga evangelist Matej metodo, korake, s pomočjo katerih naj bi se odpravilo grešno stanje posameznika in s tem tudi pohujšanje v skupnosti, še posebej tistih, ki se ji približujejo in se vanjo želijo vključiti.

Pri vprašanju prestopka ali greha v skupnosti je v ospredju to, kar skupnost ogroža. Težave, ki bi motile življenje skupnosti, so lahko povod za pogovor na štiri oči. Tak postopek so poznali že Judje: če je nekdo škodoval skupnosti, so ga bratje v veri opozorili. Ne gre za vprašanje katerega koli greha, ampak za tistega, ki je nevaren za skupnost, ki ruši skupnost.

Kdor je prizadet zaradi greha druge osebe, naj stopi z njo v razgovor. Ko se dve osebi, ki sta prišli v konflikt, med seboj poslušata in slišita, sta naredila korak, ki se od njiju pričakuje. Če imamo kaj zoper drugo osebo, ne bi smeli govoriti o njej vsem drugim, samo z njo ne. Če se tak človek zapre vase in se ni pripravljen pogovarjati, pomeni, da je pretrgal stik z okoljem in se vedno bolj zapira v svoj svet predsodkov in zamer.

Ko se dve osebi, ki sta prišli v konflikt, med seboj poslušata in slišita, sta naredila korak, ki se od njiju pričakuje. 

Če pogovor na štiri oči ne obrodi sadov, je priporočen naslednji korak: k sodelovanju pokličemo eno ali dve priči. To že nakazuje pravne postopke in potrebo po razsodišču; ta se prej ali slej pokaže kot nuja v vsaki skupnosti.

Zavezovanje in razvezovanje kažeta na določen red in disciplino v skupnosti, ki si mora postavljati pravila svojega delovanja in tudi načina vstopanja v skupnost. Vprašanje zavezovanja in odvezovanja nas tudi spomni na zakrament sprave.

Za tem odlomkom sledi navodilo o molitvi: tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, je Bog med njimi. Vprašanje opominjanja ali svarjenja bližnjega je postavljeno v kontekst molitve. Skupnost naj z molitvijo spremlja tako proces stopanja v krščansko občestvo kakor proces iskanja sprave oziroma opominjanja svojega bližnjega.

Ob tem se zastavlja vprašanje spovedne prakse v Katoliški Cerkvi, ki je padla v globoko krizo. Izrazito individualistični pristop brez podpore skupnosti ne deluje več. Tudi spovedovanje med sveto mašo ni dobra praksa. Uvajanje spokornih bogoslužij pred velikimi prazniki se je skorajda izgubilo. Priprava otrok na zakrament sprave bi morala nujno potekati tako, da tisti, ki čakajo, da pridejo na vrsto, skupaj z voditeljem molijo za tistega, ki pristopa k zakramentu.

Da bi krščanska skupnost lahko živela in obstala, je nujno potrebno odpuščanje. Pri Judih je bilo običajno, da se osebi, ki je koga prizadela, odpusti dvakrat do trikrat. Jezus ne postavi nobene meje odpuščanju, ampak ga razume kot proces, ki nima meja, ki je brezpogojen in popoln. Nobena skupnost, ne družinska ne cerkvena in tudi ne svetna, ne more obstati brez stalne pripravljenosti, da si njeni člani odpuščajo.

Da bi krščanska skupnost lahko živela in obstala, je nujno potrebno odpuščanje.