Najboljši in najslabši sosed

Časi, ko smo pod geslom »Najboljši sosed« prepoznali Mercator, se bližajo koncu. Vedno bolj se zdi, da postaja najslabši sosed. Vendar, če drugih trgovskih sosedov nimaš v radiju 10 minutnega sprehoda, je pač kljub temu najboljši, saj drugih ni.

Pa si poglejmo nekaj izrazov dobrohotne naklonjenosti našega soseda, kamor hodimo na drage obiske.

Trenutno smo prav prijazno povabljeni na 40% znižan sladoled. Odlično, le čemu bi se pritoževal? Vendar, v kakšni drugi trgovini stane podobno okusen sladoled pri polni ceni toliko kot v Mercatorju s popustom. Torej, hvala lepa za takšno sosedsko ljubeznivost in določanje kdaj naj jem sladoled ter kdaj ne.

Zbiramo lahko tudi pike, ki nam ob določenem številu prinesejo bajne ugodnosti. Zopet, lepa sosedska gesta, ki pa nas zgolj zavaja k temu, da kupimo čim več. Nekoč smo dobili pike na vsakih pet zapravljenih evrov, danes jih dobimo kar za vsak evro: da bi le čim več pokupili.

Če se potem marsikatero od živil pokvari, toliko bolje, med nami in cenjenim sosedom se že najde kakšen zabojnik za smeti, tako da do tja ne smrdi, pa še vrniti se je treba nazaj med nakupovalne police.

Karl Marx ni ravno moj najljubši mislec, vendar je odlično zadel, ko se je pritoževal nad tem, kako sistem vsiljuje posameznikom kaj vse potrebujejo, kaj vse morajo kupiti.

Karl Marx je imel vsaj nekaj prav

Upokojenci so posebej dobrodušno povabljeni ob četrtkih, vsi pa se lahko oglasimo čez vikend, v malo večjih prodajalnah tudi ob nedeljah. En izdelek je namreč kar četrtino cenejši, kar se zdi vredno izkoristiti, pa čeprav se to ob nakupu desetih izdelkov pravzaprav skoraj nič ne pozna – za razliko od na splošno visokih cen, ki se zelo hitro seštevajo. (Po možnosti potem bona s super edinstveno ugodnostjo  čitalec niti ne zazna ...)

Kaj ne vidimo, da gre za umetne potrebe? Karl Marx ni ravno moj najljubši mislec, vendar je odlično zadel, ko se je pritoževal nad tem, kako sistem vsiljuje posameznikom kaj vse potrebujejo, kaj vse morajo kupiti.

V Jugoslaviji so to vzeli malo preveč zares in zaradi tega marsičesa ni bilo mogoče dobiti. (To je bil ideološki razlog in ne nezmožnost države, ki ne bi bila sposobna na svoj trg spraviti manjkajočih produktov, ki jih je bilo za mejo v tolikšnem številu.)

Vendar, vprašajmo se: ali je res ravno teh 14 dni potrebno bolj pogosto jesti sladoled? Ali upokojenci ravno ob četrtkih tako radi delajo zaloge?

Ne bodimo preveč naivno revolucionarni: iz sistema ne moremo kar izstopiti – to je morda recept Združene levice za v parlament, življenjsko pa ni ravno.

V trgovino je pač treba, tako je družba danes urejena. Morda nekoč ne bo več tako, vendar ne hlastajmo preveč živčno po teh idealih. Za začetek rajši kupujmo tam, kjer ponujajo manj posebnih ugodnosti.

Ravno takšne vedno znova ponavljajoče »izredne« akcije so namreč pokazatelj stalnega izžemanja. Trgovine, ki zavestno ne uporabljajo raznih kartic ugodnosti, zbiranja pik, mega popustov (razen na sezonske pridelke) so v resnici boljše sosede.

Tržnica in lokalni proizvajalci so pa še boljši, vendar običajno niso ravno najcenejši.

Kakorkoli že, z vsakim (ne)nakupom prispevamo k boljši ali slabši razdelitvi dobrin na svetu. Vsak nakup je vreden premisleka. Torej, kdo je dober in kdo slab sosed?