Neobstoječo storitev preplačujemo v višini več kot 370 milijonov evrov

Na GZS ocenjujejo, da zbrani prispevki iz naslova dolgotrajne oskrbe presegajo potreben znesek odhodka za zagotavljanje te pravice. Predlagajo, da se prispevna stopnja vsaj prepolovi, ali pa da se zmanjšajo prispevne stopnje po Zakonu o prispevkih za socialno varnost. Po oceni GZS bi lahko bilo neupravičeno prekomerno zbranih sredstev več kot 370 milijonov evrov – iz naslova treh storitev (doplačilo za institucionalno oskrbo, denarni prejemek in oskrbovalec družinskega člana) in prenosa bremena proračuna iz naslova socialnega varstva na novo prispevno stopnjo.

Na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) je glavni izvršni direktor Mitja Gorenšček že pred časom opozarjal, da je prispevek za dolgotrajno oskrbo previsok oz. da bo prišlo do presežka sredstev, za katera pravzaprav ne vemo, kam bodo šla. Opravljena namreč ni bila nobena študija, ki bi pokazala, kakšen je dejanski stroškovni obseg za storitev, ki niti še ni na voljo. Poleg tega že zdaj vidimo, da se namenski denar porablja za storitve, ki v prvi fazi oz. ob sprejemanju zakona niti niso bile predvidene.

Kot smo pisali nedolgo nazaj, se je od 1. julija do konca oktobra v posebno blagajno za dolgotrajno oskrbo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) nabralo 162,3 milijona evra. Od tega je šlo kar 73,2 milijona evrov za plačilo dodatka za pomoč in postrežbo, kar je sicer že stara pravica, ki se je plačevala v okviru prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po domače povedano, za isto storitev državljani in podjetja plačujemo dvakrat.

Da se je breme te storitve preneslo še na ZZZS, so poskrbeli z novelo Zakona o dolgotrajni oskrbi, ob sprejemanju zakona to ni bilo predvideno. Ne le, da ni bilo predvideno, govorilo se je o nekakšnem petem stebru sistema socialne varnosti oziroma socialnega zavarovanja, iz namenske blagajne pa naj bi se plačevalo le za nove storitve. Novela zakona med drugim v 69. členu določa, da ZZZS iz zbranih prispevkov obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo povrne ZPIZ-u sredstva za dodatek za pomoč in postrežbo – v letu 2025 največ v višini do 112,2 milijona evrov.

Kot opozarjajo na GZS, se uvaja nova kategorija, t. i. 'denarni prejemek', kar je 'dodatku za pomoč in postrežbo' soroden produkt in bi se tudi v nadaljevanju lahko financiral s sredstvi, ki se po stari regulativi zbirajo na ZPIZ. Odhodek je v naslednjem letu v ta namen načrtovan v višini 43 milijonov evrov. Dvojno plačevanje pa seveda ne pomeni, da bomo dobili kaj več storitve – plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo tudi še ne pomeni, da je posameznik dejansko upravičen do pravic iz dolgotrajne oskrbe, o upravičenosti namreč odločajo centri za socialno delo na podlagi vloge. Poleg tega zaradi prenosa bremen »starih pravic« na ZZZS projekcije zdravstvene zavarovalnice tudi kažejo, da bo v blagajni za dolgotrajno oskrbo že prihodnje leto zmanjkalo denarja.

Kot je opozoril Gorenšček, bi morala višina že obstoječih prispevkov iz naslova socialnih zavarovanj, ki so do 1. julija financirala potrebe po oskrbi, pokrivati vse že do tedaj znane storitve, ali pa bi se morala stara prispevna stopnja ustrezno zmanjšati. Finančna struktura financiranja potrebne oskrbe po Zakonu o socialnem varstvu je bila sestavljena iz prispevkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), prispevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS (ZZZS), proračuna Republike Slovenije in občin ter prispevkov oskrbovancev. Ta sredstva so zadoščala za 'stari obseg pravic'. Iz novega vira pa bi se morale financirati zgolj nove storitve ter storitve za upokojence in doplačilo v domovih za ostarele, kot je bilo predvideno na začetku. 

Prispevek na oskrbovanca bi moral znašati dobrih 1.660, ne pa 500 evrov

GZS kalkulaciji pristojnega ministrstva oporeka v štirih točkah in kot prvo izpostavlja, da je ocena 'doplačila za institucionalno oskrbo' po kalkulaciji ministrstva previsoka. Pri slednji naj bi država doplačala razliko med najnižjo pokojnino za polno delovno dobo (781 €) in povprečno komercialno ceno oskrbe v institucionalnem varstvu (okoli 1.300 €), torej približno 500 evrov na oskrbovanca. »V Sloveniji je približno 20 tisoč postelj v domovih, od tega je zasedenih dobrih 18 tisoč. To pomeni, da znaša največji možni strošek doplačil okoli 120 milijonov evrov letno, ne pa 299,5 milijona evrov, kot je navedeno v kalkulaciji ministrstva,« je opozoril Gorenšček. Razlika v tem primeru znaša 179,5 milijona evra. Če bi država za namene doplačila za institucionalno oskrbo porabila 299,5 milijona evrov, bi bil prispevek na oskrbovanca dobrih 1.660 evrov. To pa je veliko več, kot znaša celoten strošek bivanja oskrbovanca v domu starejših občanov.

Dvojno financiranje v višini 41,5 milijona evrov

Gorenšček je bil kritičen tudi do predvidene nove finančne postavke za 'oskrbovalca družinskega člana', kjer gre za preimenovanje in nadgradnjo obstoječega produkta – 'družinskega pomočnika', urejenega po Zakonu o socialnem varstvu. »Če govorimo o financiranju nadgrajene storitve 'družinskega pomočnika' v novo storitev 'oskrbovalca družinskega člana', je vrednost te nadgradnje ocenjena iz dosedanjih 41,5 milijonov evrov na novo vrednost 51,5 milijona evrov, kar znese dodatnih 10 milijonov evrov. Torej gre v tem primeru za dvojno financiranje v višini 41,5 milijona evrov.«

»Iz kalkulacije ministrstva je razvidno tisto, na kar smo vseskozi opozarjali«

Kot je Gorenšček povedal novinarjem, so kalkulacijo ministrstva, ki ga vodi Simon Maljevac oz. pregled prihodkov in odhodkov dolgotrajne oskrbe, ki bi upravičencem praviloma morala omogočiti večje število in višjo kakovost teh storitev, dobili pred dobrim mesecem. Hkrati so prosili za termin, da bi se pogovorili in dobili dodatna pojasnila na njihova zgoraj opisana oporekanja. Prosili so tudi za pisna pojasnila, a do danes tega niso dobili. »Želeli smo dati ministrstvu priložnost, da pojasni zadeve, morda najde rešitve za posamezna odstopanja,« je pojasnil in dodal, da na ministrstvu tega časa niso izkoristili. Poudaril je, da je iz kalkulacije ministrstva razvidno tisto, na kar so vseskozi opozarjali.

»Gospodarstvo podpira ureditev dolgotrajne oskrbe in skrb za vse, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo. Ne more pa se strinjati z načinom, kako je država to naredila,« je zatrdil Gorenšček. Očitno se na Maljevčevem ministrstvu izogibajo neprijetnim vprašanjem – kot smo slišali, prav tako ne odgovarjajo na vprašanja določenih novinarjev RTVS.

Na GZS predlagajo, da se prispevna stopnja vsaj prepolovi, ali pa da se zmanjšajo prispevne stopnje po Zakonu o prispevkih za socialno varnost. Hkrati zahtevajo realno sliko vseh trenutnih upravičencev dolgotrajne oskrbe, jasno časovnico začetka izvajanja storitev ter pregledne in transparentne porabe sredstev, namenjenih za izvajanje dolgotrajne oskrbe – iz vseh virov financiranja na različnih zakonskih podlagah.

Razkorak med plačevanjem prispevka in pričakovano storitvijo

»Čeprav zavarovanec plačuje prispevek, se lahko zgodi, da storitev v praksi zaradi omejenih kapacitet ali pomanjkanja kadra ni takoj ali včasih sploh ni dostopna. To ustvarja razkorak med formalno pravico in dejansko izvedbo pravice do storitev v praksi. V primeru zavrnitve pravice ali napačne ocene upravičenosti lahko zavarovanec uveljavlja pritožbo (zoper izdano odločbo pristojnega centra za socialno delo) pri ministrstvu za solidarno prihodnost. Zoper dokončne odločitve ministrstva pa lahko zavarovana oseba uveljavlja sodno varstvo pred sodiščem, pristojnim za socialne spore, ki presoja zakonitost odločbe. Vendar pa sodna odločba ne more samodejno ustvariti prostih kapacitete oz. vse tisto, na kar opozarja stroka. Ugotovi zgolj pravilno uporabo zakonskih kriterijev,« je izpostavila direktorica Inštituta za dolgotrajno oskrbo Alenka Oven, ki je opozorila na izrazito pomanjkanje kadra in prostih kapacitet na tem področju – kar povzroča nezadovoljstvo in tudi hude stiske.

Pojasnila je, da dolgotrajna oskrba v Sloveniji predstavlja novo obliko socialnega zavarovanja. Prispevek, ki ga zavarovanec plačuje, ustvarja pravno upravičenost do storitve, če posameznik izpolnjuje zakonske kriterije – in sicer dolžino zavarovanja, stalno prebivališče in razvrstitev v eno od petih kategorij oskrbe. Vendar pa pravica do storitve ni absolutna, dejanska uresničitev storitve je pogojena ne le z oceno upravičenosti, ampak tudi z razpoložljivostjo kapacitet in ustrezno strokovno usposobljenim kadrom.

Direktorica Inštituta za dolgotrajno oskrbo je poudarila, da je potrebno zavedanje, da je dolgotrajna oskrba medgeneracijski in družbeni problem – ni le stvar starostnikov, ampak vseh nas, ki smo na trgu dela ali pa nanj šele vstopamo. Zato je tudi iz gospodarskega vidika dolgotrajna oskrba še kako pomembna. Posebno problematiko bi tako lahko predstavljalo urejanje oskrbe družinskega člana. Če bo opravljal oskrbo 4. in 5. kategorije zavarovanca, mu pripada 1,2-kratnik oziroma 1,8-kratnik minimalne plače – kar pa seveda lahko povzroči, da tisti z minimalno plačo iz drugih sektorjev bežijo v sistem dolgotrajne oskrbe. To po besedah Ovnove dolgoročno vpliva na trg dela, povzroča pomanjkanje kadra v drugih panogah ter povečuje socialno in tržno napetost. Ob tem pa se poraja še vprašanje, kako te posameznike – ko enkrat ne bo več potrebno izvajanje dolgotrajne oskrbe – vrniti nazaj na trg dela. 

Zakonodajalec mora poskrbeti, da se pravice zavarovancev dejansko uresničijo

Po besedah Ovnove je ključnega pomena, da zakonodajalec in izvajalci hkrati zagotavljajo zadostne kapacitete, ustrezno kadrovsko pokritost in transparentne pogoje za izvajalce storitev dolgotrajne oskrbe, da se pravice zavarovancev dejansko uresničijo, ohrani socialna pravičnost in zaupanje v sistem obveznega socialnega zavarovanja.

Če država ne zagotovi kapacitet in pravic dolgotrajne oskrbe, gre za sistemsko pomanjkljivost, ki lahko ogrozi socialno pravičnost in zaupanje v sistem, kot ga opažamo že v zdravstvenem sistemu – kjer ni dostopnosti do zdravstvenih storitev. »Vlada mora nujno zagotoviti, da dolgotrajna oskrba postane čimprej realno izvedljiva, s čimer bo državljanom povrnila pravno varnost in zaupanje v sistem socialne države,« je poudarila. Po njenih besedah je tudi pomembno, kako oz. kakšne kriterije bomo zagotavljali kot država, da bo oskrba uporabnikov, ki potrebujejo domačo oskrbo primerna, kakovostna in varna.

Še bolj pomembno je, ali bo država imela nadzor nad izvajanjem oskrbe v domačem okolju. Hkrati bi s tem preprečili zlorabe uveljavljanja te pravice ter preprečimo morebitno nasilje nad osebami potrebnimi oskrbe.