O 2. svetovni vojni s študenti iz Nemčije, Italije, Francije in Švice: kaj so se učili in kaj jim je pomembno.

Danes Slovenija obeležuje dan upora proti okupatorju in pričenja se sezona »romanja« po spominski poti okoli Ljubljane, ki ljubljanskim šolarjem ne uide. Tekači pa nas na dogodke iz druge svetovne s sponzorskimi majicami s simbolom poti ob žici spominjajo skozi vso leto.

Zanimalo nas je, kaj se o drugi svetovni vojni učijo v drugih državah, kaj šolarjem najbolj ostane? Pri tem smo se v Berlinu pogovarjali s študenti iz Nemčije, Francije, Italije in Švice.

Francija: predaja Judov Nemcem

»2. svetovna vojna je pri nas najbolj znani del zgodovine,« pravi Tom, študent zgodovine iz Francije. »Šolarji, ki drugače ne vedo skoraj ničesar o zgodovini, jim je znano vsaj kaj iz 2. svetovne vojne. Verjetno tudi zaradi kopice filmov in knjig,« ter pristavlja, da so splošno poznani glavni akterji, kot sta Charles de Gaulle ali Winston Churchill.

»Sicer pa se ne osredotočamo na vojno samo, temveč na holokavst,« dodaja, »Za nas ostaja moralni problem, saj je Francija veliko Judov predala Nemcem. Sicer so pri nas ljudje, ki pravijo, da Francija za to ni odgovorna, da je bila to zgolj vlada in ne cela Francija. Seveda pri nas problem ni bil tako velik kot v Nemčiji, vendar ni bilo lahko sprejeti vlogo Francije v tem kontekstu.«

Nemci z močnim občutkom krivde veliko o holokavstu, manj o frontah

»O drugi svetovni vojni smo v šoli govorili štiri semestre,« pravi Berlinčan Calyxx, študent ekonomije in politologije. »Bil je zelo nemški pogled na stvar, z močnim občutkom krivde.«

»Prvič smo jo omenjali, ko sem imel kakšnih 12, 13 let, ter potem ponovno, ko sem imel 16, 17 in 18 let. Velik poudarek je bil na holokavstu in vsem slabem, kar se je zgodilo. Že v šestem razredu smo obiskali koncentracijsko taborišče, velik poudarek je bil tudi na industrializaciji genocida. Nasploh smo obiskali več muzejev o holokavstu. Seveda smo brali Ano Frank, vsakega Nemca ki poznam je v šoli enkrat bral Ano Frank.«

»Bistveno manj je bilo o drugem dogajanju v drugi svetovni vojni, kot denimo Nemci na vzhodni fronti,« je po premisleku dejal.

»Govorili smo tudi veliko o tem, kako je Hitler prišel na oblast, o socialno-ekonomski situaciji v Nemčiji pred drugo svetovno vojno. Celo pri biologiji smo nekaj tednov posvetili ideji demonizacije judovstva. Morda je bilo to bolj specifično za mojo šolo, ker se je učiteljica zares zanimala za to temo,« je dodal.

»Po pravici povedano sem zadovoljen z učnim načrtom, ki smo ga imeli,« je odgovoril na vprašanje, ali se strinja s takšnim pristopom. »Morda je bilo moteče edino to, da je bilo o tem veliko govora in da se je tema ponavljala, čeprav vedno v drugačnih niansah.«

Italijan Matteo: o vlogi italijanskega fašizma se molči, o Sloveniji zgolj v zvezi s fojbami

»Najprej lahko rečem, kaj se nismo učili,« mi je na vprašanje odvrnil Matteo, študent germanistike iz Italije. »V Italiji se molči o vlogi italijanskega fašizma. Vedno se reče, da so bili Nemci »ta slabi«, o Italiji se govori samo po 8. septembru 1943, ko je Italija prenehala biti z Nemci. Po letu 1943 se zato veliko raje govori, da smo se borili proti nacistom.«

»Pravi se, da Italija ni bila tako pomembna, ker so vedno izgubili: v Severni Afriki, Grčiji. O 8. septembru 1943 pa se v šoli veliko sliši, saj je bil pomemben trenutek; o državljanski vojni, ki se je razvila med Severno in Južno Italijo ter o referendumu, v katerem so se Italijani odločili za republiko. Naučiš se, da Italija ni igrala pomembne vloge v drugi svetovni vojni.«

»Prvič slišim, da se v Sloveniji praznuje takšen praznik,« je Matteo odvrnil, ko sem mu omenila pomen prihajajočega praznika. »Je pa tudi res, da ne želimo vedeti, da smo bili tudi okupatorji, ne samo v Sloveniji. Slovenijo pri zgodovini omenjamo zgolj v zvezi s fojbami.«

Švica: »J« na judovskem potnem listu in švicarske banke

Kaj pa  se v šoli o drugi svetovni vojni učijo v tedaj nevtralni Švici?

»Dve stvari, ki jih vsi profesorji v gimnaziji vedno omenjajo: prvič – ideja, postaviti »J« na potne liste Judov je bila švicarska ideja, drugič – denar žrtev holokavsta, ki so jih švicarske banke obdržale zase,« pravi Švicar Yann, doktorski študent filozofije.

»V osnovni šoli se drugače poda zelo nevtralen pogled na drugo svetovno vojno, v smislu, Švica ni bila vključena v vojno in je dogajanje lahko lažje opazovala. V gimnaziji pa se poskuša kritično analizirati.

Morda se ravno s primerom bank želi pokazati, da ima Švica kljub vsemu neko vlogo v Evropi.«