O naravi skrivnosti ali kaj je najprej?

Kaj je bilo prej: kokoš ali jajce?, je vsem znano vprašanje. Nekdo je na to hudomušno odgovoril: »Med kokošjo in jajcem bi se odločil za petelina.«

Posrečeno ali ne, presodite sami. Je pa vsaj nekoliko rešil dilemo s ponujeno drugo možnostjo, ki ni toliko izključujoča: ali ali, ampak bolj vključujoča in celo harmonična ter celostna.

Poleg petelina tudi kokoš in jajce dobita svoje mesto, kar pa je pri tem problemu še skorajda najpomembnejše.

Človeški razum je dandanes, bolj kot kadar koli prej, predirljiv in pronicljiv skorajda v vsako skrivnost, s katero se srečujemo in jo želimo z umnostjo, razumnostjo in z vsemi novimi visoko tehnološko razvitimi sredstvi in metodami razstaviti in razvozlati vse do njihove ne skrivnostnosti.

Včasih gremo, po mojem prepričanju, s tem nekoliko predaleč in se večkrat tudi pod pretvezo neke znanstvenosti spuščamo v neznanstvene absurde in celo nesmisle.

Ne spreminjajmo narave skrivnosti

Skrivnost nas vselej privlači, da bi ji stopili za vrat, kar je prav. Večkrat pa zaradi tega ne moremo narediti oziroma priti do preprostega zaključka o naravi stvari.

Narava skrivnosti je namreč prav njena skrivnost, niti ne skrivnostnost, ampak čisto prava skrivnost. S tem, ko to priznavamo, ne klecnemo s svojim razumom, ne kapituliramo, se ne predajamo in ne mahamo z belo krpo, ampak izpostavimo svoj razumski in umni zaključek, ki smo ga dojeli in razumeli in do katerega smo prav po tej poti prišli.

Dojeti in razumeti bistvo - torej naravo stvari in vsega kar je - pa je globoko življenjsko spoznanje. In ne to, da se z neko znanstveno nujo in pod vsako silo in celo ceno spravimo na nekaj, kar je skrivnost in ji želimo spremeniti naravo skrivnosti - torej skrivnost v ne-skrivnost.

To se enostavno ne da. To bi zvenelo tako, kot če bi jajcu rekli, da je ne-jajce. Če pa se da, da se lahko narava stvari spremeni in postane celo njeno nasprotje, kot v tem primeru skrivnost postane ne-skrivnost, se to da samo z določeno prevaro ali krinko ali nedoslednostjo ali samo z neko napihnjenostjo in hvalisanjem in s sklicevanjem na znanstveni pristop, da smo skrivnost vendarle razkrinkali, pa je v bistvu nismo.

Če take vrste skrivnosti, ki so v svojem bistvu zares skrivnosti, kdo razskrivnosti, potem moramo takoj posumiti, da je šlo tukaj nekaj narobe.

Kar je najprej - presega prostor in čas

Če torej poskušamo odgovoriti ali pa vsaj na hitro samo nakazati odgovor na naslovno zastavljeno vprašanje: "Kaj je najprej?", je najprej tisto, kar je vedno. Kajti če je časno, se lahko vedno prepiramo, kaj je bilo prej.

Nekaj torej mora presegati tako prostor in čas, sicer smo obsojeni na stalno dokazovanje, da je tisto, kar mi zagovarjamo, prej kot ono, kar zagovarjajo drugi.

Nekaj torej mora biti vedno, sicer vse izhaja iz nič. To pa tudi ne moremo kar tako zlahka sprejeti.

Ker je torej nekaj, kar je vedno in povsod, nas to presega in kristjani vidimo v tem Božjo stvariteljsko stalnost in iz te Božje skrivnosti, ki jo imenujemo ljubezen (Bog je ljubezen in nič drugega), izhaja vse.

Zato lahko zaključimo, da vse, kar odstopa od te Božje ljubezni in zato ni ljubezen, je zraslo na našem zelniku.

Izhodišče, celo izvor, imamo torej v najbolj optimalnem in najbolj vsebinsko bogatem in do konca izpolnjenem in izpopolnjenem počelu našega življenja: v Bogu, v Ljubezni, v Življenju.

Na današnjo nedeljo praznujemo Binkošti, ki nam predstavljajo Boga, ki je sicer Duh in nima telesa. A da se je Bog izognil nevarnosti, da bi si Boga po duhu vsak predstavljal drugače ali pa po svoje, se nam je razodel v konkretnem življenju Jezusa Kristusa.

Zato je krščanstvo vedno tudi jasna življenjska konkretizacija tistega, v kogar kristjani verujemo. Življenje pa nam jasno pove ali delamo in živimo po tem, kar in v kogar verujemo.

Spet nas pozivam, da sprejmemo ta izziv. Je zanimiv.