Po Arktiki (8. del) Inuiti in njihova imena

Pred stikom z zahodnim svetom so Inuiti imena dojemali zelo drugače kot Evropejci. Ime ni bilo zgolj oznaka ali identifikator – nosilo je duhovno, družbeno in celo terapevtsko vlogo.

Tudi dodeljevanje imen novorojenim članom skupnosti je potekalo drugače kot pri nas. Pogosto so prejeli ime umrlega sorodnika ali spoštovanega člana skupnosti. Verjeli so, da se z imenom prenese tudi del duše ali energije te osebe in da se njen duh tako lahko nadaljuje v novem telesu. To je bilo znano kot atiq – »ime-duša«. Ta imena so se prenašala brez ozira na spol, saj je bilo bolj kot spol otroka pomembno, kdo je oseba bila v prejšnjem življenju.

Imen niso dodeljevali naključno. Največkrat je otrok prejel ime tistega prednika, ki je umrl zadnji. Drugi način pa je bil skozi sanje, za katere Inuiti verjamejo, da skoznje stopijo v stik z duhovnim svetom. Če se je med nosečnostjo staršem ali starešinam v sanjah prikazal kdo od preminulih prednikov, je bil to znak, da mora otrok ob rojstvu prevzeti ime te osebe. Včasih pa so jim predniki v sanjah kar dobesedno povedali, katero ime mora pripadati otroku.

Tikiq, Luke, Donna in Becca

V prvem tednu bivanja v skupnosti v Baker Laku sva spoznala družino Tunguaq. Vsi so se nama predstavili z angleškimi imeni, le njihov najmlajši sin se je predstavil z inuitskim imenom – Tikiq. Povedal nama je, da njegovo ime označuje prst kazalec in da je bilo tako ime njegovi babici. Najprej sva bila malo začudena, da je prevzel ime ženske, in sva sklepala, da mora biti to žensko ime, kasneje pa sva ugotovila, da imena niso vezana na spol človeka. Tikiqov starejši brat Luke nama je povedal, da je svoje ime podedoval od svojega dedka, ki je prav tako umrl pred njegovim rojstvom. Kmalu sva ugotovila, da sta bila Tikiq in Luke zakonca, sedaj pa njuni imeni nosita dva brata – njuna vnuka.

Privoščite si celo zgodbo - in preberite nadaljevanje.