Svetovni dan ubogih: Ali so vrata naših ustanov ljudem v stiski dejansko odprta?
Človek, ki potrebuje pomoč, mora imeti možnost povedati, kaj ga je pripeljalo v stisko in kaj potrebuje, da bi iz nje izšel. To je eden osrednjih poudarkov letošnjega svetovnega dneva ubogih. Papež Leon XIV. krščanske skupnosti poziva, naj postanejo zavetišče ljudem na robu družbe, ob materialni podpori pa jim ponudijo tudi bližino, spoštovanje in možnost, da je njihov glas slišan.
Katoliška cerkev 15. novembra, desetič obhaja svetovni dan ubogih. Letošnje geslo »Gospod je zavetišče ubogega« odpira konkretno vprašanje: ali človek, ki potrka na vrata župnije, dobrodelne ustanove ali druge organizacije, tam najde nekoga, ki mu je pripravljen prisluhniti in z njim poiskati rešitev?
Papež Leon XIV. v poslanici opozarja na ljudi, ki ostajajo spregledani, čeprav so nam blizu. Krščanskim skupnostim zastavlja vprašanja, ali gredo tja, kjer ubogi živijo, ali poznajo njihova pričakovanja in ali jim s svojim delovanjem vračajo upanje. Skrb zanje postavlja v samo jedro življenja Cerkve.
Svetovni dan ubogih je leta 2016 ob sklepu izrednega jubileja usmiljenja uvedel papež Frančišek.
Svetovni dan ubogih je leta 2016 ob sklepu izrednega jubileja usmiljenja uvedel papež Frančišek. Cerkev ga obhaja na nedeljo pred praznikom Kristusa Kralja. Namenjen je molitvi in dejanjem, s katerimi naj bi se odnos do ljudi v stiski nadaljeval tudi po koncu obhajanja.
Pomoč se začne s poslušanjem
Roman Vučajnk, predsednik Koordinacije voditeljev karitativnih ustanov pri Slovenski škofovski konferenci, je ob letošnjem svetovnem dnevu v prispevku za Družino poudaril pomen vključevanja ljudi v odločitve o pomoči, ki zadeva njihovo življenje.
Tisti, ki pomoč potrebuje, pozna vsakdanje okoliščine svoje stiske. Zato mora dobiti priložnost, da pojasni, kaj ga najbolj obremenjuje, kaj želi spremeniti in pri čem potrebuje podporo. Njegovo mnenje je pomembno tudi pozneje, ko se preverja, ali je pomoč dosegla namen.
Takšen pristop zahteva čas. Človeku je treba omogočiti, da spregovori brez občutka, da mora svojo življenjsko zgodbo skrčiti na nekaj podatkov za obrazec. Za prošnjo za hrano je lahko izguba zaposlitve, bolezen ali družinski razpad. Šele pogovor pokaže, kaj je treba urediti, da se stiska ne bo ponavljala.
»Ob svetovnem dnevu ubogih se velja vprašati, kdo v našem kraju do pomoči najtežje pride,« je zapisal Vučajnk.
Paket hrane reši današnjo stisko. Kaj pa jutri?
Ko zmanjka denarja za hrano ali ogrevanje, je nujen hiter odziv. Človek potrebuje obrok, toplo stanovanje in osnovno varnost. Pri dolgotrajnih težavah pa je treba ob nujni pomoči poiskati tudi vzroke, zaradi katerih posameznik ali družina ne moreta samostojno naprej.
V praksi to lahko pomeni pomoč pri urejanju socialnih pravic, iskanju stanovanjske rešitve ali povezovanju z ustrezno strokovno službo. Nekomu koristi že razumljiva razlaga postopka. Drugi potrebuje spremstvo, ker zaradi bolezni, invalidnosti ali pomanjkanja prevoza sam ne more do ustanove.
Odprtost se zato pokaže tudi v načinu dela. Ali je mogoče pomoč dobiti, če človek ne zna uporabljati spletnih obrazcev? Ali kdo preveri, kaj se je zgodilo s posameznikom, ki po prvem obisku ni več prišel? Ali se organizacije med seboj povežejo, ko težave presegajo možnosti ene same službe?
To so vprašanja, po katerih je smiselno presojati dostopnost pomoči. Število razdeljenih paketov in opravljenih obiskov pove, koliko dela je bilo opravljenega. Za presojo uspeha pa je treba vedeti tudi, ali se je življenje prejemnika izboljšalo in kdo je ostal brez podpore.
Osamljenosti ne odpravi materialna pomoč
Papeževa poslanica govori tudi o ljudeh, ki jim poleg osnovnih dobrin primanjkujeta pripadnost in možnost, da bi bili slišani. Opozarja na predsodke, ki jih lahko še okrepi digitalno okolje. O revnih se veliko govori, sami pa težko pridejo do besede.
Ob materialnem pomanjkanju se lahko pojavijo izguba zaupanja, sram in umikanje iz skupnosti. Posebno težka je lahko stiska po smrti bližnjega ali po bolezni, ko človek izgubi del svoje samostojnosti. V takšnih okoliščinah je reden obisk lahko pomembna opora.
Za župnije in dobrodelne ustanove je to povabilo k trajnejšemu spremljanju. Obiskovalec, ki se vrne tudi naslednji teden, lahko opazi poslabšanje zdravja, neplačane obveznosti ali težave, o katerih človek sprva ni zmogel govoriti. Zaupanje nastaja postopoma in lahko odpre pot do pomoči, ki bi sicer ostala nedosegljiva.
Leon XIV. zato kristjane vabi, naj se postavijo v položaj ubogih in jih poslušajo. Človek v stiski mora v skupnosti dobiti prostor, kjer je sprejet in kjer njegove izkušnje nekaj štejejo.
Kako je v Sloveniji?
Slovenske razmere kažejo, da ima letošnje sporočilo tudi zelo konkretno domačo razsežnost. Po podatkih SURS je leta 2025 pod pragom tveganja revščine živelo približno 298.000 ljudi oziroma 14,3 odstotka prebivalcev, kar je približno 22.000 več kot leto prej.
Prag je za enočlansko gospodinjstvo znašal 1.021 evrov mesečno, za dva odrasla z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, pa 2.144 evrov. Podatki temeljijo na dohodkih iz leta 2024. Gre za kazalnik relativnega dohodkovnega položaja; vsi pod pragom ne živijo v enakem pomanjkanju. Na zvišanje stopnje vpliva tudi rast samega praga.
Po podatkih SURS je leta 2025 pod pragom tveganja revščine živelo približno 298.000 ljudi oziroma 14,3 odstotka prebivalcev, kar je približno 22.000 več kot leto prej.
Obseg potreb ponazarjajo podatki mreže Karitas. Leta 2025 je bilo v njene različne programe vključenih 141.845 oseb. Pomoč v hrani je prejemalo 86.202 ljudi, 9.661 osebam pa so pomagali s plačilom položnic.
Pomemben del podpore je osebni stik. Več kot 10.600 prostovoljcev Karitas je lani opravilo dobrih 651.000 ur dela. Z več kot 70.650 obiski so dosegli več kot 25.475 starejših.
Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev je pomembna vstopna točka pristojni center za socialno delo. Ob izpolnjevanju pogojev sta na voljo denarna socialna pomoč in za določene izredne življenjske stroške tudi izredna denarna socialna pomoč. Nujno materialno podporo ponuja tudi lokalna Karitas.
Slovenija torej ima javne službe in razvejano dobrodelno mrežo. Letošnji svetovni dan ubogih pa pozornost usmerja k človeku, ki do njiju še ni našel poti. Ali v kraju vemo zanj? Ali smo opazili, da ne zmore več sam? Odgovor se začne pri pripravljenosti, da stopimo do njega, prisluhnemo in pomagamo urediti prvi naslednji korak.
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.