Pohvale in objemi

Verjetno delite mnenje z mano, da nas pohvale bogatijo. Tako tiste, ki jih izrečejo starši, partner, učitelj v šoli, šef, sodelavec v službi, trener ali pa kdo, ki ga niti ne poznamo, a smo mu pomagali do avtomobila nesti polne vreče ali mu kako drugače priskočili na pomoč. Zagotovo so nam pohvale ljubše kot kritike. A tudi brez njih ne gre. Takšno je pač življenje.

Dobro se spomnim svojih športnih let. Večino teh so zaznamovala nogometna ligaška tekmovanja, kjer vsak gol, vsaka obramba in še bolj vsaka točka še kako šteje in je pomembna za končni uspeh. Spoznal sem tako trenerje, ki so bili s pohvalami radodarni, kot tiste – moram priznati, da je bilo teh več – ki so bili s pohvalami bistveno bolj skopi kot s kritikami.

»Cepljen« na pohvale

Sam pa sem bil dobesedno »cepljen« na pohvale. Tako s(m)o rekli tistim, ki so jih pohvale tako med tekmo, po tekmi ali na treningu motivirale, da smo iz sebe iztisnili vse, kar smo znali in zmogli. Pogosto še več. S pohvalami je rasla tudi naša/moja samozavest. To pa je pri športu še kako pomembno. Meni je kar hitro pošla, če sem bil od kakšnega trenerja, pa tudi od soigralcev deležen kritike, kaj šele vpitja, ki ga je resnici na ljubo na tekmah in tudi na treningih precej.

Včasih sem kakšnega zelo negativno nastrojenega trenerja ali takšnega, ki je našel pohvalne besede za vsakega od nas le ob zmagah, ob porazih pa je seveda vse kritiziral ali oštel, češ, kako smo bili slabi, vprašal, ali res tako misli. Torej, da vsi dobro igramo, ko zmagamo, in vsi slabo, ko smo poraženi. Sam zase vem, da sem kdaj ob zmagi ekipe igral slabo, spet drugič ob porazu pa izvrstno, a se pač ni izšlo, tako kot smo vsi upali. Trener je tisti, ki bi moral to prvi vedeti. Ob vedenju, da nekatere med nami pohvale spodbudijo k še boljši igri, medtem ko koga drugega polenijo. Podobno mora vedeti, da nekatere njegove varovance kritike spodbudijo k še več truda, a so tudi taki, ki jim zaradi kritike »vse dol pade«.

Podobno je tudi na vseh drugih področjih, ne le v športu. Tudi v službi je dobro, da nadrejeni ve, koga lahko bolj pohvali in koga lahko tudi kdaj ošteje ali kritizira. Imeti je treba pravo mero za vse in za vsakogar. Zato je dobro, da šef svoje podrejene pozna v dušo.

Trener mora vedeti, da nekatere njegove varovance kritike spodbudijo k še več truda, a so tudi taki, ki jim zaradi kritike »vse dol pade«. Podobno je tudi na vseh drugih področjih.

Ne bojte se nasloniti ramo

Spomnim se, ko je bila pred leti moja televizijska sodelavka v hudi stiski, solznih oči, ko je prišla na delo. Vedel sem, da ji besede ne bodo veliko pomagale, sem pa vesel, da mi je s kratkim objemom uspelo, da je izlila dušo in šla pomirjena naprej. Kdo bi dandanes rekel, da gre pri tem za kakšno neprimernost. Vendar ni vsak objem povezan s spolnostjo; včasih je le tiha podpora in pomoč nekomu, ki v danem trenutku potrebuje stisk roke ali ramo, kamor lahko nasloni svojo dušo.

Prav vesel sem, ko zadnja leta opažam, da se mladi bistveno bolj objemajo, kot smo se kadarkoli prej mi. Zadnja leta pogosto obiščem svoje prijatelje, uporabnike varstveno-delovnega centra. Ko se teden ali več tednov ne vidimo, je prvih nekaj minut le eno samo objemanje. Ko bi vi vedeli, kako ti objemi in potem tudi mnoge pohvale, ki jih izrečemo drug drugemu, božajo dušo, bi tudi vi to večkrat ponovili.

Ampak razni kvazidušebrižniki in kvazimoralisti bi nam radi vbili v glave, da je to nekaj nesprejemljivega, da je zagotovo nekaj zadaj, če tako ravnamo, in Bog ve kaj še. Oni bi radi, da bi postali roboti. Res so ubogi.

(D206: 46)