Rafko Irgolič (6/6): Zakonca Irgolič sta Slovencem podarila veliko lepega

Vsak človek je razpet med vsakdanjim delom in med tistim, kar ga veseli zasebno. Velikokrat je vsakdanja tlaka samo boj za ljubi kruhek in med ljudmi ne pušča globljih sledi. Večkrat pa se zgodi, da človek na službenem mestu naredi tudi veliko dobrega za ves slovenski narod.

Zakonca Nada in Rafko Irgolič sta vsekakor vzoren primer, da se lahko tudi pri vsakdanjem delu marsikaj premakne naprej. Seveda je treba pri tem dodati veliko svoje vztrajnosti, srčnosti in nasploh žrtvovanja, ki presega vsakdanje utrjene poti.

Rafkov strokovni priročnik

Priljubljeni pevec Rafko Irgolič je svojemu osnovnemu poklicu zobotehnika ostal zvest več kot štirideset let. Ukvarjal se je torej z izdelavo zobnih protez. Danes se temu poklicu reče laboratorijski zobni protetik. Rafko ob tem pove:

»Marsikdo meni, da gre za monotono delo, a to sploh ne drži. Na začetku gre res morda samo za tehnično delo, ko pa se lotiš podrobnosti, je delo nadvse kreativno.

Pri tem me je vedno predvsem zanimalo, kako narediti izdelek takrat, ko v ustih ni več nobenega zoba. Usmeril sem se v izdelavo totalnih protez, ki so zahtevale kreativni pristop. Zame so bile kakovost izdelanih protez, njihova funkcionalnost in njihova estetska vrednost velikega pomena. Zato sem se odločil, da svoje znanje in izkušnje na tem področju dopolnim z dodatnim izobraževanjem. Imel sem srečo, da sem se lahko v letih 1997–1999 vključil v šolanje v mednarodni skupini strokovnjakov na tedenskih delovnih seminarjih v organizaciji podjetja Ivoclar, ki so potekali v več državah (Lichtenstein, Avstrija, Nemčija, Italija, Francija, ZDA).«

Rafko je svoje odlično znanje in dolgoletna prizadevanja za izboljšanje tovrstnega dela prenesel v priročnik z naslovom Totalna proteza: biofunkcionalni protetični sistem. Strokovni priročnik je v slovenščini izdalo podjetje Ivoclar Vivadent iz Lichtensteina. To je vsekakor veliko priznanje Rafkovemu osnovnemu delu. Za ta priročnik je dobil veliko zahvalno diplomo.

Nada s televizije

Mnogi se Rafkove žene Nade spominjajo predvsem po njenih nastopih na nacionalni televiziji in jumbo plakatih, ki smo jih srečevali ob cestah. Marsikdo jo je tedaj imenoval kar gospa s televizije. A zadeva je veliko globlja in resnejša.

Nada Irgolič ni bila samo žena priljubljenega pevca, temveč je veliko postorila za vse nas kot magistra farmacije in specialistka oblikovanja zdravil. Leta 1996 ji je bila namreč med drugim s strani Vlade RS zaupana naloga, da vzpostavi evropsko naravnanost na področju zdravil in medicinskih pripomočkov in v naši državi implementira evropski pravni red, kar je vsekakor pomenilo uvajanje večjih sprememb na tem področju.

A najprej je v svoji službi prevzela predstojništvo farmacevtskega oddelka na Zavodu za transfuzijsko medicino, kjer je močno posodobila velik del proizvodnje sterilnih raztopin in novih izdelkov.

»Namesto 600 steklenic jih je bilo izdelanih približno 4.000 na dan. Pri proizvodnji medicinske plastike smo za naše bolnišnice proizvedli dnevno po 2.000 izdelkov. Vse to so bili izdelki, ki so za varnost države ob izrednih razmerah posebnega pomena.«

Pozneje je na Uradu RS za zdravila delovala kot direktorica. Njena zelo zahtevna naloga je bila vzpostaviti in implementirati evropski pravni red na področju zdravil in medicinskih pripomočkov.

»Z maloštevilnimi, a zelo dobrimi sodelavci mi je uspelo postaviti strokovne službe, ki so ves čas brezhibno delovale. Dokončali smo bazo podatkov o zdravilih, kar pomeni prvi celoviti državni informacijski sistem za zdravila, ki ga lahko pri svojem delu uporabljajo ministrstva, carina, inšpekcijske službe, zavod za zdravstveno zavarovanje ter zdravniki in farmacevti. Regulirane in uravnotežene so bile tudi cene zdravil. Uveljavljen je bil zakon o zdravilih in medicinskih pripomočkih, ki je bil v celoti usklajen z evropskim pravnim redom. Izdelani in uveljavljeni so bili vsi pravilniki, ki jih določata zakon in državni program.«

Rečeno na kratko: magistra farmacije Nada Irgolič je na svojem področju največ naredila kot direktorica Urada RS za zdravila pri ministrstvu za zdravje. Pa tudi vsemu drugemu delu – med drugim forumu za izboljšanje kakovosti življenja Med.Over.net – se je posvetila z veliko srčnostjo in nesebičnostjo.

Nada Irgolič ni bila samo žena priljubljenega pevca, temveč je veliko postorila za vse nas kot magistra farmacije in specialistka oblikovanja zdravil.

Rafko odhaja med legende

Rafko in Nada Irgolič sta torej zakonca, ki sta vsak na svojem področju veliko naredila za vse nas, Rafko pa je dal svojemu bivanju še piko na i s prepevanjem. Pri tem ga je žena ves čas podpirala in ga še danes – obožuje. Morda je prav v tem formula njunega uspešnega zakona. Zdaj živita dokaj umirjeno življenje v šestem nadstropju na Pražakovi ulici v Ljubljani, v neposredni bližini Radia Slovenija.

Pred dvema letoma sem o Rafku napisal knjigo z naslovom Nepozabno življenje. Podnaslov knjige je Življenje in delo priljubljenega pevca Rafka Irgoliča. Zaključujem jo z mislijo istega avtorja, kot sem ga navedel na začetku, s Salmanom Rushdiejem. Z mislijo, ki govori o pomenu petja:

»Zakaj imamo radi pevce? V čem je moč pétih pesmi? […] Morda zato, ker nam petje kaže svet, ki je vreden našega koprnenja, kaže nam nas same, kakršni bi morda bili, če bi bili vredni sveta.«

Rafko sicer v življenju ni prejel veliko nagrad. Nikoli se ni izpostavljal in nobenega znanstva ni pridobival za šankom. Eni največjih nagrad sta bili skulptura zlati rog, ki jo je dobil v Laškem, na večeru večnih melodij, ter častno Gallusovo priznanje. In lanskoletna plaketa mesta Ljubljana. Največ pa mu seveda pomeni, da so poslušalci odprtih src sprejeli njegov glas, njegovo petje, njegovo osebnost. O njunem vsakdanjem življenju pa pri dobrih enaindevetdesetih dodaja:

»Čeprav sva z ženo Nado že dolgo v pokoju, so dnevi za naju vedno prekratki. Zelo rada se odpeljeva na morje, ob sobotah greva na tržnico, večkrat se po strmi poti povzpneva na Ljubljanski grad in se na vrhu nagradiva s kavico.«

Lepo piko na i pri Rafkovem življenju je naredila tudi igralska skupina Smeh, ki deluje v okviru Mladinskega gledališča Tržič. Tam so ga namreč povabili k sodelovanju v predstavi Jeana Anouilha Damski orkester, ki jo je režiral Boris Kuburič. V predstavi so tržiški igralci nastopili kot instrumentalisti, Rafko pa kot pevec. Nastopil je z več pesmimi, ki jih je režiser spretno vključil v dogajanje na odru. V bistvu se je vrnil na gledališke deske. Predstava z Rafkom je tako uspela, da so imeli samo v Tržiču kar pet ponovitev. Rafko k temu dodaja:

»Nasploh lahko rečem, da smo se s celotnim ansamblom odlično ujeli. Ves čas je bilo veliko dobre volje in smeha ter prijaznega sodelovanja in odrskega užitka.«

K temu je treba dodati, da smo ob Rafkovi devetdesetletnici in ob izidu knjige o njegovem nepozabnem življenju najlepši predstavitvi pripravili v dveh njegovih krajih: v Tržiču in Sevnici. V Tržiču je prestavitev izjemno lepo odrsko predstavil vsestranski Boris Kuburič z Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, v Sevnici pa je Alen Zabasu zapel celo nekaj Rafkovih pesmi.

Rafko o celotnem življenju, več desetletij trajajoči pevski karieri in skorajda idealnem sožitju z ženo Nado pravi takole:

»To je bil čas marsikaterih spoznanj. Predvsem o tem, koliko lepega je okoli nas in kaj vse zamujamo, če tega ne opazimo in ne znamo dovolj ceniti. Glede naju z ženo Nado pa menim, da je glavno to, da sva oba vedno našla samega sebe.«

Ostanita, draga zakonca Irgolič, še naprej zdrava na duhu in telesu!

»Z ženo Nado se rada odpeljeva na morje, ob sobotah greva na tržnico, večkrat se po strmi poti povzpneva na Ljubljanski grad in se na vrhu nagradiva s kavico.«

(D206: 56-57)