Pred tednom so hranili tone postrvi, danes v Šturmovcih ne porabijo niti ene cele vreče hrane

V Ribogojnici Hrga po onesnaženju Studenčnice še vedno odstranjujejo poginule ribe. Lastnika Dušana Hrgo je dogodek psihično sesul, poiskal je tudi zdravniško pomoč. Komunala Ptuj trdi, da sta bila sporna jaška del interne kanalizacije Perutnine Ptuj, ta pa odgovarja, da pregled njihovega kanala ni pokazal poškodb, ki bi povzročile zamašitev.

Teden dni po množičnem poginu postrvi v ribogojnici Hrga v Šturmovcih se tam življenje ni vrnilo v stare tirnice. Bazenov, ki so bili še pred dnevi polni rib, ni mogoče napolniti z izjavami podjetij, pregledi jaškov in čakanjem na rezultate preiskave. V njih je ostala le peščica rib, večinoma mladic, družina Hrga pa se še vedno sooča s posledicami dogodka, ki je v eni noči uničil velik del njihovega dela.

Dušan Hrga razliko med prej in zdaj opiše brez velikih besed. Ko je ribogojnica delovala normalno, so ribe vsak dan pojedle od šest do osem vreč hrane. Danes ne porabijo niti ene. Ta primerjava pove več kot suhe številke o tonah pogina na listu papirja. V ribogojnici ni izginila samo zaloga postrvi. Izginili so proizvodni cikel, dohodek, del trga in občutek, da je mogoče po 36 letih dela normalno nadaljevati.

Ko je ribogojnica normalno delovala, so ribe vsak dan pojedle od šest do osem vreč hrane. Danes ne porabijo niti ene.

Prve dni po poginu ni bilo časa za razmišljanje. Treba je bilo čistiti. Pomagalo je od 15 do 20 ljudi, predvsem prijatelji in najbližji sorodniki. Poginule ribe so pobirali iz bazenov, jih zbirali in pripravljali za odvoz. Tudi teden dni po dogodku delo ni končano. »V tem tednu še čistimo poginuli del,« pravi Hrga. »Še zdaj je praktično vsak dan nekaj pogina. To skrbno zbiramo; povezani smo s podjetjem, ki odvaža kadavre.«

V bazenih je po njegovih besedah ostalo nekaj rib, a predvsem mladice. Večje postrvi so poginile skoraj v celoti. Ribe nad približno 40 dekagramov so po njegovih besedah praktično izgubljene. Del mladic se je pomešal z ostanki večjih rib, zato je tudi natančen popis škode zahtevnejši.

Zaradi šoka, ki ga je doživel, ponoči ne spi

Hrga je v prvih dneh deloval, ker je moral. Klici, čiščenje, veterinarji, kriminalisti, odvoz pogina, skrb za ostanke rib in dokumentiranje škode. Šele po nekaj dneh je tragedija zares udarila tudi vanj.

»Vse skupaj prihaja kar nekaj dni za nami,« pravi Hrga. »Praktično sem psihološko uničen, tako da sem danes iskal zdravniško pomoč.«

Ne gre le za poslovno škodo. Hrgovi so imeli dolga leta družinski posel, v katerega so bili vključeni domači, sorodniki in ljudje, ki so jim pomagali. Postrvi niso bile kupljene in postavljene v bazene za hitro prodajo. Ribogojništvo je potekalo od ikre do konzumne ribe, z vsakodnevnim nadzorom vode, kisika in pogojev za rast. Zato Hrga danes ne govori samo o tem, koliko rib je poginilo. Govori o vprašanju, ali bodo lahko sploh nadaljevali in kako bodo dokazovali škodo. »Delamo na tem, sodelujemo s kriminalistično upravo Maribor. Pridobivamo podatke in jim jih izročamo, kolikor se da. Do kakšnih izsledkov smo prišli, bodo prikazali pozneje v poročilu,« pravi.

Po dosedanjih informacijah ribe niso poginile zato, ker bi bilo z njihovim tkivom nekaj narobe. Hrga pravi, da so jim veterinarji zagotovili, da tkivo rib ni bilo sporno. Ključen je bil padec kisika v vodi. Po meritvah VGP Drava Ptuj je bila vsebnost kisika na mestu onesnaženja in pozneje tudi pri ribogojnici praktično nična. »Ribe niso poginile zato, ker bi bile zastrupljene v tkivu. Vzrok je bil tako drastičen padec kisika. To pa pomeni zadušitev,« pojasnjuje Hrga.

Komunala kaže na jaške Perutnine Ptuj

Medtem ko Hrga čisti bazene, kriminalisti Policijske uprave Maribor odgovornega za onesnaženje še iščejo. V javnosti si žogico med seboj podajata Komunalno podjetje Ptuj in Perutnina Ptuj. Oboji pravijo, da s kriminalisti sodelujejo. Oboji poudarjajo, da je treba počakati na uradne ugotovitve. A njuni razlagi sta različni.

Direktor Komunalnega podjetja Ptuj Janko Širec pravi, da jim je zaradi pogina rib in ekološke škode na Studenčnici iskreno žal, a odgovornost komunale za dogodek zavrača. Po njegovih besedah so pregledali javno kanalizacijo, ki jo upravlja Komunalno podjetje Ptuj. Ugotovili naj bi, da jašek, iz katerega je onesnažena voda tekla v Studenčnico, ni njihov. Prav tako naj ne bi bil njihov nižje ležeči jašek, ki je bil zamašen.

»Ribe niso poginile zato, ker bi bile zastrupljene v tkivu. Vzrok je bil tako drastičen padec kisika. To pa pomeni zadušitev.«

»Jašek, iz katerega je tekla ta voda v Studenčnico, je v lasti Perutnine Ptuj. Tudi nižje ležeči jašek, ki je bil zamašen, je v lasti oziroma na interni kanalizaciji Perutnine Ptuj,« pravi Širec. Dodaja, da javni kanalizacijski sistem na tem območju deluje že več kot 30 let in da je deloval tudi ob njihovem pregledu po incidentu. Zato po njegovih besedah Komunalno podjetje Ptuj ne sprejema odgovornosti za razlitje, pogin rib in nastalo škodo. »Prepričani smo, da smo svoje delo opravljali dobro,« pravi.

Policija je Komunalno podjetje Ptuj po njegovih besedah obvestila v sredo zjutraj. Njihovi delavci so šli na teren po navodilih policije. Prva dežurna ekipa sistema ni poznala dovolj podrobno, zato so počakali sodelavce z daljšim stažem, ki so lahko določili potek jaškov. Ko so jaške odprli, naj bi ugotovili zamašitev na zasebnem jašku in iztok na višje ležečem jašku v Studenčnico.

Na tem območju se po Širčevih navedbah združujejo trije kanalizacijski vodi – dva iz javne kanalizacije in eden iz Perutnine Ptuj. Komunala vzorcev ni jemala, čeprav ima za to laboratorije. Širec pravi, da se za to niso odločili, da jim ne bi kdo očital, da so vzorce prilagajali ali z njimi ravnali nekorektno. Vzorce vode in po njegovem poznavanju tudi zemljine so vzeli kriminalisti.

Javni kanalizacijski sistem na tem območju deluje že več kot 30 let in je deloval tudi ob pregledu po incidentu.

Perutnina Ptuj pravi, da njihov kanal ni bil poškodovan

V Perutnini Ptuj odgovarjajo drugače. Alenka Rozman, ki je v podjetju zadolžena za odnose z javnostmi, pojasnjuje, da so po dogodku opravili dodatni pregled svojega internega kanala. Gre za kanal, po katerem se v javni kanalizacijski sistem pretaka kemijsko in fizikalno prečiščena tehnološka voda iz mesne industrije Perutnine Ptuj. Pregled je opravilo podjetje, pooblaščeno za preglede kanalizacijskih sistemov.

Po navedbah Perutnine Ptuj poročilo na njihovem internem kanalu ni pokazalo poškodb ali drugih deformacij, ki bi lahko povzročile zamašitev. Na očitke, da komunala odgovornost prelaga na Perutnino Ptuj, odgovarja, da na podlagi do zdaj znanih dejstev odgovornosti še ni mogoče enoznačno pripisati nikomur. »Počakali bomo na ugotovitve preiskovalnih organov, s katerimi sodelujemo, in o tem tudi obveščali javnost,« pravi.

Po navedbah Perutnine Ptuj poročilo na njihovem internem kanalu ni pokazalo poškodb ali drugih deformacij, ki bi lahko povzročile zamašitev.

Studenčnica brez življenja na več kilometrih

Če je v ribogojnici Hrga obraz pogina najvidnejši, je v Studenčnici narejena širša ekološka škoda. Marjan Kancler, predsednik Ribiške družine Ptuj, pravi, da v svojih 67 letih česa takšnega ne pomni. »Ne spomnim se, da bi se kaj takega sploh dogajalo,« pravi. Po njegovih besedah ne gre za nekaj sto metrov vodotoka. Prizadetih je najmanj osem do deset kilometrov. Pet kilometrov je po njegovih navedbah že od mesta onesnaženja do ribogojnice, onesnaženje pa je šlo še naprej po strugi. »To je degradiran vodotok. V spodnjem delu je trenutno brez vsakega življenja,« opozarja Kancler.

Studenčnica je bila za ribiče posebej pomembna, ker gre za rezervat domorodnih, avtohtonih vrst rib. Ne za navaden kanal ali manj pomemben potok, ampak za vodo, ki je v ribiškem smislu predstavljala izjemno vrednost. Kancler poudarja, da gre za eno od redkih hladnovodnih oziroma salmonidnih voda na tem območju, primernih za postrvi in druge vrste, vezane na hladno in s kisikom bogato vodo. »Na Štajerskem se večinoma pogovarjamo o ciprinidnih, toplovodnih vodah. Studenčnica pa je bila salmonidna voda za hladnovodne ribe,« pojasnjuje.

Studenčnica je bila za ribiče posebej pomembna, ker gre za rezervat domorodnih, avtohtonih vrst rib.

Po njegovih besedah je zdaj degradirana več kot polovica tega vodotoka. V prizadetem delu so poginile vse vrste rib, ki so tam živele. Govori o desetih vrstah, od tega naj bi bilo pet zaščitenih. Posebej huda je izguba mladic. Ribiči so pobirali predvsem majhne ribe, težke povprečno od 60 do 70 gramov. To pomeni, da ni izginila le odrasla populacija, ampak tudi mlada generacija, ki bi zagotavljala obnovo. »Ničesar ni več. Pobirali smo male ribe. Dobesedno degradirano je, uničeno,« pravi Kancler.

Opozarja pa tudi na težavo, ki se mu zdi skoraj nerazumljiva. Ribiška družina Ptuj o poginu po njegovih besedah ni bila pravočasno uradno obveščena, čeprav gre za njihov revir oziroma rezervat.

Za dogodek so izvedeli neuradno. Ko so prišli na teren, je bil del poginulih rib že odstranjen. Ljudje iz ribogojnice so namreč v prvih urah odstranjevali tudi ribe, ki jih je tok prinesel iz vodotoka, pri tem pa jih niso ločevali od pogina iz ribogojnice. Kancler jim tega ne očita, saj so se sami soočali s katastrofo. A za ribiško družino to pomeni, da bo ocena škode v vodotoku težja.

Ribiška družina Ptuj o poginu ni bila pravočasno uradno obveščena, čeprav gre za njihov revir oziroma rezervat.

»Morali bi začeti odstranjevati ribe in jih evidentirati,« pravi. Ribiči so sami zbrali okoli 100 kilogramov rib. Kancler pa na podlagi tega, kar je videl, polnih košev in pričevanj ocenjuje, da je lahko v vodotoku poginilo od tone in pol do dve toni rib, večinoma mladic. Če bi bili obveščeni takoj, bi lahko pogin evidentirali bolj natančno. Tako pa bo del škode ostal težje dokazljiv. Kancler dopušča možnost, da je do napake pri obveščanju prišlo zaradi – povedano po domače – hektike, saj je bila intervencija velika in je vključevala številne službe. A kljub temu poudarja, da bi morala biti ribiška družina v takem primeru med prvimi obveščenimi. »To je naš revir,« pravi. »Mi bi morali evidentirati, kaj se dogaja.«

Obnova ne bo vprašanje tednov, ampak let

Po Kanclerjevi oceni bo obnova prizadetega dela Studenčnice trajala od sedem do deset let. To ni le ocena, koliko časa bo trajalo, da se v vodo ponovno vložijo ribe. Gre za obnovo celotnega ekosistema. Če v vodotok danes vložijo nove ribe, te po njegovih besedah ne bi imele pogojev za preživetje. Ni več hrane, ni več osnovnega življenja v strugi, vodotok v spodnjem delu ne deluje več kot življenjski prostor.

Obnova prizadetega dela Studenčnice bo trajala od sedem do deset let.

»Če damo ribe notri zdaj, tudi če bi riba lahko od kod prišla, ne bi preživela,« opozarja. Kancler dvomi, da bi bil takšen pogin posledica zgolj fekalij, čeprav poudarja, da gre za njegovo oceno in da bodo dejanski vzrok pokazale analize. Po prvih informacijah naj bi šlo za izlitje fekalnih oziroma kanalizacijskih voda, a obseg posledic se mu zdi prevelik. »Močno dvomim, da bi samo fekalije povzročile tak pogin. Ali so bile ogromne količine ali pa je bilo še kaj drugega. To bodo pokazale analize kriminalistov,« pravi. Dodaja, da voda še vedno ni povsem čista oziroma je po njegovih besedah motna. Zato pričakuje, da bodo analize razjasnile, kaj je v Studenčnico dejansko prišlo.

Skoraj teden dni po dogodku so dejstva na terenu jasnejša kot odgovori. Ribogojnica Hrga je ostala brez večine rib. Studenčnica je po ocenah ribičev prizadeta na najmanj osmih do desetih kilometrih, obnova pa bo trajala leta. Odgovornost ostaja predmet preiskave. Komunala Ptuj pravi, da problem ni bil v javnem kanalizacijskem sistemu, ampak v jaških in internem kanalu Perutnine Ptuj. Perutnina Ptuj pravi, da pregled njenega internega kanala ni pokazal poškodb, ki bi povzročile zamašitev, zato odgovornosti trenutno ni mogoče pripisati nikomur.

Ribogojnica Hrga je ostala brez večine rib. Studenčnica je po ocenah ribičev prizadeta na najmanj osmih do desetih kilometrih, obnova pa bo trajala leta.

Končno besedo bodo imeli kriminalisti, analize in uradna poročila. Toda za Hrgo in ribiče se najtežji del ne bo začel šele z ugotovitvijo krivca. Zanje se je začel že takrat, ko je v Studenčnico pritekla odpadna voda, v kateri ni bilo za živež nujno potrebnega kisika.