[Prejeli smo] Pravo brez vesti izgublja legitimnost
V Sloveniji se vse pogosteje ustvarja občutek, da formalna zakonitost sama po sebi pomeni tudi pravičnost. Toda zgodovina in izkušnje družbe nas učijo drugače. Pravo brez vesti lahko zelo hitro postane zgolj mehanizem moči brez človeškega obraza.
Kot sodnik porotnik in predsednik Društva sodnikov porotnikov Slovenije čutim dolžnost, da javno opozorim na vprašanje, ki presega vsakodnevne politične ali pravne razprave. Gre za vprašanje zaupanja. Zaupanja ljudi v pravo, v institucije in v pravičnost države.
Društvo sodnikov porotnikov Slovenije sem ustanovil z željo, da bi v slovenski javni prostor ponovno vrnili razpravo o etični dimenziji pravosodja. Danes je ta razprava pomembnejša kot kadarkoli prej.
Država ne more dolgoročno temeljiti zgolj na predpisih, sankcijah in formalnih postopkih. Nobena pravna norma nima resnične moči, če ljudje izgubijo občutek, da pravo služi resnici, poštenju in človekovemu dostojanstvu.
Sodnik in sodnik porotnik nista zgolj tehnična izvajalca zakonov. Njihova naloga je mnogo večja. Varovati morata pravičnost, sorazmernost in človečnost. Brez osebne integritete in brez vesti ni mogoče govoriti o resnično pravičnem odločanju.
Ne zagovarjam nasprotovanja pravu. Nasprotno. Zavzemam se za vrnitev k njegovemu najglobljemu smislu. Pravo mora ostati v službi človekovega dostojanstva, svobode in pravičnosti. Kadar pravo izgubi svojo etično dimenzijo, tvega, da postane samo sebi namen.
Vest je najvišja oblika odgovornosti posameznika. Je meja med pravičnostjo in hladnim formalizmom. Družba, ki izgubi pomen vesti, začne postopoma izgubljati tudi občutek za pravičnost.
Slovenija danes ne potrebuje samo novih zakonov in reform. Potrebuje vrnitev temeljnih vrednot: poštenja, odgovornosti, integritete in poguma za resnico.
Prepričan sem, da bo pravosodje ponovno pridobilo zaupanje ljudi šele takrat, ko bo javnost v njem prepoznala ne le formalno avtoriteto, temveč tudi moralno verodostojnost.
Civilizacijska moč države se ne meri samo po zakonodaji, ampak predvsem po sposobnosti, da tudi v najtežjih trenutkih ohrani pravičnost, človečnost in moralno integriteto.
8 komentarjev
Johan
K g. Hartmanu ne gre veliko dodajati.
Klepcu pa tudi ne. Samozadostnost celo presega.
MEFISTO
Všeč mi je, da si pohvalil Petra Klepca. Že dosej se je požrtvovalno oglašal, po tvoji pohvali bo pa še pretiraval.
Andrej Križman
Problem je to vec se ukrade lazje se izmuzne roki pravice.Lri nas zakon velja samo za navadne ljudi.
Elita in vecinoma politikov pa dela kar hoce
Peter Klepec
Ne vem kaj ste hoteli povedati. Da so zakoni eno, sojenje po vesti pa nekaj drugega?
Potem je treba zamenjat državo.
Problem Slovenije je ravno v tem, da zakoni sicer so, se pa ne uporabljajo striktno. Kar je definicija ne-pravne države.
Ud Lete
Da moraš biti najprej človek in potem sodnik in obrnjeno, da ne moreš biti dober sodnik, če nisi dober človek. Zakon je (naj bi bil) pomagalo in ne absolutna norma. ( Če si pospešil preko dovoljene hitrosti, da bi se izognil trku z vozilom, ki očitno ne uspe ustaviti pred znakom "stop" , nisi v prekršku ampak si morda rešil živjenja ljudi, ki niso nič krivi, na primer).
Peter Klepec
Ud, nimate prav. Zakon je izhodišče. Ceprav je za vsak zakon nek razlog. Če zakon pravi, da ne smeš ubiti drugega človeka, je izhodišče davno v zgodovini človeške družbe, ko so očaki ugotovili, da ne gre drugače. Zakon je posledica. Za sodnike je pa zakon osnova. In ker nič v življenju ni enostavno zakoni tudi za to določajo kako jih uporabiti, kot celoto. Če npr. zakon doloca, da je za umor kazen od min. 5 let do maksimalno 25 let zapora, mira sodnik to upoštevati. Ne more dosoditi 1 leto ali 30 let. Malo banaliziram, ker je še kopica drugih zakonov, ampak v principu je tako. Temu se reče pravna država. Ker če bi bilo prepuščeno sodniku, da bi sodil po lastnih občutkih, potem zakonov sploh rabili ne bi, ampak samo kriterije za izbiro sodnikov. Da pa to ni dobro, so pa očaki že pred tisočletji ugotovili.
Peter Klepec
Re:… Če si pospešil preko dovoljene hitrosti, da bi se izognil trku z vozilom, ki očitno ne uspe ustaviti pred znakom "stop" , nisi v prekršku ampak si morda rešil živjenja ljudi, ki niso nič krivi, na primer). Seveda si naredil kaznivo dejanje, če se odpelješ skozi križišče, ker imaš prednost, pa si videl, da se bo zato zgodila nesreča. Uboj iz objestnosti.
Peter Klepec
Je pa vaše mnenje normalno za družbo v kateri živite. V družbi, kjer se zakonov skoraj à priori ne upošteva, ker se jih ravno tako à priori drži sloves, da niso tam za ljudi, ampak proti ljudem. To ima svojo zgodovino, ki je pac specifična za te kraje. V Martinu Krpanu je to literarno argumentirano: vozit laško sol je bilo protizakonito, ampak zakon je bil naperjen proti ljudem; minister Gregor je negativec, ker hoče imeti red! Da pa so zakoni lahko v resnici fundamentalno slabi vidimo ravno v nedemokratičnih, totalitarnih državah (kot je YU tudi bila). V paradnem primeru, ko gre za Holocaust. Ta je bil namrec uzakonjen. Auschwitz je bil grozljivo legalen. Ampak, ker je to bilo tako, so na koncu sodniki v Nürnbergu rekli, da je nekaj iznad zakoni. Zakoni clovecnosti, s katerimi nacisticni zakoni niso bili v skladu. In si glavne izvajalce holocausta obesili.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.