Ljudskofrontna koalicija – ne, hvala (7. del): Priprave na sestop z oblasti – Spomenka Hribar in obuditev Kocbeka

V prejšnjem članku smo začeli analizirati ideološko pripravo, ki je bila potrebna, da bi mogli dediči Zveze komunistov ob načrtovanem sestopu z oblasti s pomočjo ljudskofrontnih mehanizmov po demokratizaciji destabilizirati novo, demokratično oblast. To bi bilo potrebno, če bi ta poskušala ogroziti centre partijske moči v omrežjih vzporedne ekonomije in bančnega sistema – če bi hotela ogroziti »tekovine revolucije«.  

Kot ključno osišče priprave na ljudskofrontno upravljanje z javnim mnenjem in političnim prostorom smo prepoznali esej Spomenke Hribar Krivda in greh. Tukaj bomo pokazali, kako je esej večplastno prispeval k vzpostavitvi okoliščin, ki so omogočile aktivacijo ljudskofrontne koalicije, ko bi bilo to potrebno. Hkrati je okrepil avtoričin vpliv v intelektualnih jedrih druge polovice 80. let 20. stoletja. Esej je, skratka, odprl vrata za razmah dvorske opozicije: opozicije, ki jo je partija strateško dopustila, nadzirala in usmerjala po potrebi svojih ciljev. 

Ljudskofrontna operacija eseja Krivda in greh 

V prejšnjih člankih smo videli, kaj so pogoji in cilji ljudske fronte. Eden od ključnih ciljev ljudske fronte kot sredstva za obvladovanje političnega prostora je ustvarjanje razkola v nasprotnem taboru. Avantgardna stranka (komunisti) uporabi ljudskofrontno koalicijo, da doseže položaj hegemona v levem taboru in vzpostavi razkol na nasprotni, desni strani. To doseže tako, da naslovi ideologijo in prepričanja dela nasprotne strani in tisti del pritegne v koalicijo, del, ki ostane zunaj koalicije, pa tolmači kot zunanjega sovražnika, ga izloči, napada in obsoja.  

Pogoja, da bi bilo to mogoče doseči, sta dva: ljudskofrontna koalicija mora ustvariti ideološko soglasje in jasno opredeliti sovražnika. Da bi bil esej Krivda in greh uporaben kot orodje za sprožitev ljudskofrontnih dinamik, je moral storiti natanko to. Zato moramo razumeti, katere skupine je nagovarjal in kaj je dosegel pri kateri od njih. 

Slovenski prostor bi v času izida eseja Krivda in greh lahko opisali takole: vladajoča sila v Sloveniji je bila Zveza komunistov, njeno članstvo je bilo kakšnih 10 odstotkov prebivalstva. Večina prebivalstva ni bila partijcev, vendar je obstajalo javno soglasje glede temeljnih postavk komunistične ideologije. Potencialno sta obstajali zunaj partijskega obnebja dve skupini, ki bi mogli vzpostaviti alternativo partijski ideološki pripovedi: liberalci in katoliški prostor. 

Liberalci so bili pred 2. svetovno vojno večinoma nosilci kapitala. Po revoluciji jih je partija z nacionalizacijo ekonomsko uničila, ideološko pa jih je kooptirala z retoriko o antifašizmu: fašizem je bil dovolj priročen sovražnik, da se je velik del liberalno usmerjenih domoljubov na podlagi pripovedi o antifašizmu pridružil širšemu režimskemu ideološkemu prostoru. Izjema so bili liberalci z močno ideologijo: zagovorniki svobodnega trga so navadno zapustili Jugoslavijo in iskali priložnosti v tujini. Drugo ideološko sidrišče liberalcev je bila vojska Kraljevine Jugoslavije z jugoslovansko monarhijo in gen. Dražem Mihailovićem. Toda to je bila ideološka podlaga ozkega kroga ljudi, ki se pod komunizmom kot takšni niso izpostavljali in se tudi niso mogli.  

Zagovorniki svobodnega trga so navadno zapustili Jugoslavijo in iskali priložnosti v tujini. 

Kot svojega glavnega nasprotnika je komunistična partija prepoznavala Katoliško cerkev in širši katoliški prostor. Razlogov za to je bilo več. Pred 2. svetovno vojno je SLS kot stranka krščanske demokracije dosegala čez 70 odstotkov glasov volivcev. Delež liberalne stranke (JDS) je dosegal okrog 20 odstotkov. Ideološko so bile za liberalce pred 2. svetovno vojno značilne predvsem tri lastnosti: antiklerikalizem, jugoslovanska centralistična usmerjenost in zavzemanje za čim bolj svoboden trg. SLS pa je bila ideološko precej močnejša, saj je kot svojo podlago predpostavljala krščanske vrednote. V 2. svetovni vojni je bilo katolištvo – poleg upora proti komunističnim zločinom – eden pomembnih homogenizacijskih dejavnikov v boju zoper komunistično propagando in delovanje. Predvsem pa je komunistična partija Katoliško cerkev prepoznavala kot globalno ustanovo s centraliziranim vodstvom zunaj partijskega dosega. Katoliška cerkev je imela ideološko podstat, ki je bila konkurenčna komunistični ideologiji. Z vero v Boga je nasprotovala ateizmu partije. Krščansko pojmovanje človeka je alternativa partijskemu, kot odrešenik ne nastopa komunistična partija, ampak Kristus, lastnina je za kristjane nedotakljiva, partija pa zanika pravico do lastnine in si hoče prilastiti nadzor nad njo. Katoliška cerkev je torej kot nosilka alternativnega, koherentnega ideološkega sistema z zmožnostjo mobilizacije množic predstavljala v komunističnem režimu edino možno opozicijo, ki je ni bilo mogoče kar tako zlomiti ali celo izbrisati. Komunistična partija se je zavedala, da je le Katoliška cerkev imela v družbi mobilizacijski naboj, kar se je pozneje pokazalo v času padca Berlinskega zidu, ko so bile cerkve nabito polne. Zato je bila glavnina ljudskofrontne priprave eseja Krivda in greh namenjena katoliškemu prostoru.  

Tretja skupina, ki ji je bila namenjena operacija eseja Krivda in greh, pa je bilo meščanstvo kot razred, katerega ekonomsko podlago je revolucija že uničila, a so bili njegovi ostanki nosilec simbolne in ideološke identitete, ki je še vedno predstavljala potencial za vzpostavitev samostojnega političnega centra. Kot bomo videli, je uporaba narodne sprave kot ljudskofrontnega mehanizma vzpostavila pogoje za simbolni izbris meščanskega razreda kot sidrišča za vzpostavitev samostojne politike – ukoreninjene v individualni in ekonomski svobodi, pripadne srednjeevropski civilizaciji.  

Ljudskofrontna koalicija temelji na ustvarjanju ideološkega soglasja in jasni opredelitvi sovražnika.   

Ideja sprave 

V slovenskem javnem govoru se o poboju domobrancev po 2. svetovni vojni ni govorilo. Pobiti – predvsem pobiti domobranci – niso imeli pravice do spomina, celo do zasebnega spomina ne. Niso imeli niti pravice do pokopa, mrliški listi pomorjenim niso bili izdani vse do danes. 

Ko je v 70. letih 20. stoletja izšel v tržaškem Zalivu pogovor, v katerem je Edvard Kocbek spregovoril o poboju domobrancev in ga obsodil, je partija poskušala vzpostaviti nadzor nad škodo in je najpomembnejše dele pogovora objavila v Naših razgledih (torej v časopisu, namenjenem inteligenci), skupaj s kritičnimi zapisi, ki so zavračali »ponarejanje zgodovine«. Sledila je represija zoper Kocbekov krog, tematika je spet izginila iz javnega govora.  

Esej Krivda in greh je vsebinsko – na najosnovnejši ravni – storil dvoje: spet je odprl vprašanje poboja domobrancev in zastavil vprašanje njihovega pokopa. To sta bili vprašanji, ki sta zadevali najprej družine prizadetih, zadevali sta skupnosti, ki so bile v 2. svetovni vojni večinsko na protirevolucionarni strani, pa tudi širši katoliški in protikomunistični prostor v Sloveniji.  

Avtorica je esej Krivda in greh pisala na več pojmovnih ravneh. Toda pisala ga je v dialogu z intervjujem Edvarda Kocbeka iz revije Zaliv. Če je Kocbekov zbornik pisatelja, ki je bil po izidu intervjuja utišan, pripeljal nazaj v javno zavest, pa ga je esej Spomenke Hribar vzpostavil kot moralno avtoriteto in sogovornika o vprašanju domobrancev.  

Esej Krivda in greh nima krščanskih izhodišč. Edvard Kocbek je v njem vzpostavljen kot lik krščanskega modreca, moralne avtoritete in disidenta. 

Sam esej Krivda in greh nima krščanskih izhodišč – Spomenka Hribar premišljevanje o mrtvih naslavlja, izhajajoč iz heideggerjanskih izhodišč misli dr. Tineta Hribarja, ko razpravlja o smrti, krivdi, pristnosti in bivanju. To ji omogoča, da govori o politično eksplozivnem vprašanju, a daje videz, da presega politiko. Krščanski obstret daje njenemu pisanju figura Edvarda Kocbeka, ki je prek eseja vzpostavljen kot lik krščanskega modreca, moralne avtoritete in disidenta. Pri tem je takšni percepciji samo pomagalo, da ga je partijska propaganda v uradni pripovedi o ustanovitvi Osvobodilne fronte tolmačila kot predstavnika levih katoličanov v OF, za celotno operacijo pa je bilo koristno, da je bil Kocbek v času pisanja eseja že dve leti mrtev. Živi Kocbek bi bil v operaciji dejavnik tveganja, saj partija ne bi mogla nadzorovati njegovih odzivov. Umrlega Kocbeka pa je bilo mogoče povzdigniti v simbol, ki je lahko svojo ljudskofrontno funkcijo po OF koristno opravil še enkrat.  

Ker je lik Kocbeka vnesel v esej prvine krščanske etike in moralne teologije, in sicer s pojmi, kot so greh, krivda, žrtev ipd., je to omogočilo, da je esej nagovoril katoliški prostor precej onkraj sicer že tako levo in režimsko usmerjene katoliške izobraženske Revije 2000, hkrati pa je vsaj začasno omogočil pozabo tega, kakšno vlogo je Kocbek igral pred 2. svetovno vojno s pamfletom Premišljevanje o Španiji. Heideggerjanska komponenta (svetost življenja, razpornost začetka) pa je Kocbeka kot moralno avtoriteto in intelektualno pomenljiv lik približala laičnemu, nekatoliškemu delu do partije kritičnega intelektualnega prostora. 

Ob tem ko je Spomenka Hribar vzpostavila Kocbeka kot simbol moralne avtoritete in krščanskega disidenta, ki mu njegov pogum in angažma omogočata, da govori o poboju domobrancev in presoja o njegovem pomenu, se je tudi sama vzpostavila kot disidentka in moralna avtoriteta – kot varuhinja in posrednica pristne misli Edvarda Kocbeka, kot se je kazala v njegovi dejavnosti, spisih, predvsem pa intervjuju v Zalivu: razglaša se kot ta, ki je »sprejela štafetno palico od Kocbeka«. Ko govori o smrti, o smrti domobrancev, ji to omogoči, da smrt pobitih domobrancev postavi v točno določen kontekst – v kontekst narodne sprave.  

 Za videzom epistemološke ponižnosti – zavesti o omejenosti človeškega spoznanja – se skriva orožje, ki naj razoroži vsakogar. 

Sprava kot orodje delitve 

Ideja »narodne sprave« se je v širšem slovenskem kontekstu pojavila šele z esejem Spomenke Hribar Krivda in greh. Narodna sprava ima pri Hribarjevi dve razsežnosti: je sprava z mrtvimi in je sprava med živimi. Tako opredeli Hribarjeva spravo z mrtvimi: »Jasna in pogumna zavest bi zmogla ne le priznanje tega zločina ... temveč tudi to ... da se te žrtve prekopljejo in dostojno pokopljejo, ker so bili ljudje.« Tako bi »bili sposobni sprave s smrtjo in s svojo lastno zgodovino«. Pri tem bi se pokop domobrancev kot spravno dejanje zgodil z mrtvimi kot mrtvimi, ne z mrtvimi kot domobranci. 

Ko Hribarjeva govori o spravi med živimi, je jasno videti, da je sprava zanjo orodje vzpostavljanja soglasja, ki je pogoj za vzpostavitev ljudskofrontne koalicije.  

Poboj domobrancev je za Hribarjevo zločin in začetek. Ta dva sta neločljivo povezana. Zločin poboja domobrancev tolmači Hribarjeva kot ustanovno dejanje naroda, zato je narodna sprava obvezna tako za potomce partizanov kot potomce domobrancev. Kdor bi zavračal ta zločin (kot začetek naroda), se iz naroda sam izloči.  

Sprava pri Hribarjevi ne dopušča sodbe in obsodbe zločinca: »Ne smem izrekati dokončnih obsodb in očitkov o nečem, ne le zato, ker je bila takšna odločitev meni prihranjena po nedoumljivi milosti, temveč zato, ker ne morem vedeti. Nisem Bog.« Za tem videzom epistemološke ponižnosti – za videzom zavesti o omejenosti človeškega spoznanja – se skriva orožje, ki naj razoroži vsakogar, kdor bi hotel soditi, presoditi in obsoditi komunistično stran, saj vsako tako sodbo vnaprej razglaša za neveljavno.  

Krivda je bila reinterpretirana kot kolektivna, kar je omogočilo izenačevanje zločinca in žrtve. 

Sprava pri Hribarjevi zahteva sprejetje skupne (kolektivne krivde vsega naroda) krivde za poboj domobrancev: »Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in môre, dokler javno ne priznamo krivde, svoje velike krivde.« Krivda postane kolektivna in vsenarodna, ne individualna, konkretna, ki bi jo bilo mogoče pripisati zločincu. Ko Hribarjeva razglasi vse za krive, s tem izenači zločinca in žrtev. Sprava med enako krivim zločincem in žrtvijo postane tako edini moralno resen odgovor.  

Kako opredeli Spomenka Hribar spravo med živimi? Zanjo je sprava »kohezija vseh narodnih sil, vseh ustvarjalnih sil v narodu, kohezija, ki se more kazati le v 'priznanju nazorskega pluralizma, usmerjenega v enotno slovensko bit'«. Pri tem se sklicuje na Kocbeka: Kocbek »bi rad pozval vse slovenske ljudi, predvsem komuniste in kristjane … da neizpolnjeno dolžnost vidijo v koheziji vseh narodovih sil«. To pozneje raztolmači takole: »Nujno in pošteno je treba priznati vse srečne dosežke naše povojne graditve,« potem pa nadaljuje: »Ne smemo cepiti sil, ki jim je skupen cilj suvereno in socialistično slovenstvo, zakaj vsi mi in vsak med nami gradi našo, 'svojo podobo demokratičnega socializma'.« 

Iz tega sledi, da je za Spomenko Hribar narodna sprava mogoča samo v socializmu: zunaj socializma ni sprave. Socializem je torej za Hribarjevo tisti konsenz, tisto soglasje, okrog katerega se zjedrijo vse narodne sile – tako kot se okrog ideološkega soglasja zjedrijo vse sile v ljudskofrontni koaliciji. Narodno bit v eseju Krivda in greh lahko prepoznamo kot socializem.  

Sprava za Hribarjevo ni sprava med ideologijami. Narodna sprava zanjo ni »sprava z belogardizmom kot takim«, ampak je sprava med ljudmi kot ljudmi. Belogardizem je za Hribarjevo sopomenka za nasprotovanje komunistični revoluciji – za protirevolucionarno politično usmeritev. Njeno sporočilo je jasno: sprava je z nasprotniki revolucije mogoča samo, če se odpovedo svoji ideologiji, sprejmejo »izgradnjo socializma« in se podredijo komunistični zmagi. Z ideologijami, nasprotnimi komunizmu, sprave ni.  

Spomenka Hribar o krivdi nasprotnikov revolucije ne dvomi: govori o »nedvomni belogardistični krivdi«. Še več! Vztraja, da so nasprotniki komunizma izdajalci: »katoliška ideologija« se je zanjo »pri nas končala v belogardizmu in krvavem narodnem izdajstvu«.  

Zato je jasno, da narodna sprava ni politična sprava, ampak je proces ljudskofrontne kohezije. Govor o ustvarjalnih silah naroda in o dosežkih socialistične graditve daje slutiti, da se za idejo o »narodni spravi« skriva ekonomski interes centrov odločanja, ki so se medtem že v veliki meri premestili iz polja političnega v polje ekonomskega. Toda ideja narodne sprave hkrati omogoča, da so iz narodnega telesa simbolno za vedno izločeni tisti, ki komunistične revolucije ne sprejemajo. Hribarjeva jih – posredno – izenači z »narodnimi izdajalci«.  

Sprava zato pri Hribarjevi ni moralno dejanje odpuščanja in sobivanja, ni dejanje, ki naj med seboj združi sprte, tiste, ki jih je med seboj razprl zločin, ampak je dejanje vzpostavitve soglasja in homogenizacije, ki naj omogoči izločitev nasprotnikov in razkol med tistimi, ki jih avantgardna stranka prepoznava kot nasprotnike. V naslednjem članku bomo videli, kako se je ideja narodne sprave uveljavila kot orodje, ki naj okrepi soglasje in hkrati poglobi razkol med nasprotniki avantgardne stranke.   

Sprava pri Hribarjevi ni moralno dejanje odpuščanja in sobivanja, ampak je dejanje vzpostavitve soglasja in homogenizacije  

(D252, 44-46)