Pritiski na sodnike, prisluškovanje tožilcem, fizični napad ... kaj se dogaja z našim pravosodjem?

V nedeljo je javnost pretresla novica o napadu na mariborsko okrožno sodnico. Čeprav razlogi za napad še niso znani, ni nepomembno dejstvo, da je sodnica v zadnjem času sodila v odmevnih gospodarskih zadevah. Kaj tak napad pomeni za slovensko pravosodje? Je stanje v naši državi res tako slabo, da posamezniki brez sramu vzamejo pravico v svoje roke?

Pojdimo po vrsti. V zadnjih mesecih se je v naši državi zgodilo več napadov na pravno državo. Začelo se je s priznanjem sodnika Radonjića o pritiskih, ki jih je doživljal tekom sojenja Milku Noviću. Razplet zgodbe je šel takrat v smeri sodnikove preobčutljivosti in popolnoma napačnega razumevanja njegovih izjav. Odgovorni so zgodbo zapakirali in nanjo dali nalepko "saj ni še tako hudo". Sodnik danes omenja invalidsko upokojitev, češ da so mu uničili zdravje.

Naslednji je bil mariborski tožilec, ki je javno povedal, da so mu zaradi zavržene ovadbe proti Francu Kanglerju začeli prisluškovati in pritiskati na njega, kot je sam dejal "z zavržnimi udbovskimi metodami". Na račun tega se je sestala tudi parlamentarna Komisija za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami. Razplet pa je bil podoben kot pri sodniku Radonjiću: ni res tako hudo in črno, kot se sliši, da je. Seveda ne smemo pozabiti drugih ljudi znotraj pravosodja, ki že dolgo opozarjajo, da je nekaj hudo narobe in jih nihče ne jemlje resno.
Vsi ti napadi so ostali preslišani. Nihče od vidnih politikov ni začel svojega nagovora s povestjo o ničelni toleranci do nasilja, verbalnega in fizičnega, ki se izvaja nad sodniki in drugimi delavci v pravosodju.

Vsi ti napadi so ostali preslišani. Nihče od vidnih politikov ni začel svojega nagovora s povestjo o ničelni toleranci do nasilja, verbalnega in fizičnega, ki se izvaja nad sodniki in drugimi delavci v pravosodju. Tudi o nujnih sistemskih ukrepih znotraj sodne veje oblasti ni nihče nič rekel. Vsi so preprosto ignorirali alarmantno stanje v slovenskem pravosodju in odlašali s sistemskimi ukrepi, ki bi kaj rešili.

Je res treba čakati, dokler nekoga ne pretepejo?!?


Potem pa se je zgodil brutalen napad na sodnico. Tudi če napad nima nobene povezave z sodniškim delom, je zbudil odgovorne. Včeraj smo lahko z vseh strani poslušali izjave o "ostrem obsojanju", "ničelni toleranci", "nujnih ukrepih" in "spoštovanju sodne veje oblasti". Besede, lepe besede, ki pa iz ust naših politikov, ne pomenijo čisto nič. Tako žal ne bo šlo. Dejansko bo potrebno zavzeti ničelno toleranco, začeti sprejemati nujne sistemske ukrepe in ostro obsoditi vse zunanje in notranje napade in pritiske na pravosodne delavce. In to ne šele, ko sodnika pretepejo do smrti, ampak že takrat, ko ta javno pove, da je bil tekom sojenja žrtev pritiskov.

Za konec pa še nekaj o svetem spoštovanju sodne veje oblasti. Dokler bodo politiki na veliko izigravali sodni sistem - od premajhnih poštnih nabiralnikov do jasnega ignoriranja ustavnih odločb - nimajo pravice, da se oglašajo in zaklinjajo s spoštovanjem sodne veje oblasti. In nimajo pravice, da fizični napad na sodnico izrabijo za nabiranje političnih točk.

Predvsem pa so vsi na odgovornih in vodilnih mestih z zadnjim napadom izgubili pravico, da se sklicujejo na paranoične in občutljive posameznike, ki v sistemu opozarjajo na napake. Jasno je, da je v pravosodnem sistemu nekaj zelo narobe. Čas za sprenevedanje je že davno potekel. Cena, ki jo bo potrebno plačati za to, da bo pravosodje ponovno pridobilo ugled, pa bo visoka.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike