[Video] Dr. Matej Tušak: Ker delam s športniki, ne smem poučevati na Fakulteti za šport (Vroča tema, 26. 4. 2026)
Na Spotify:
V slovenskem prostoru se prepogosto soočamo z razdvojenostjo, ki hromi naš razvojni potencial. Medtem ko v športu zmoremo stopiti skupaj in iskreno zaploskati najboljšim ter se veseliti njihovih izjemnih dosežkov, v vsakdanjem družbenem in političnem življenju uspešne posameznike prepogosto rušimo in celo degradiramo. O perečih anomalijah slovenske družbe, stanju v medijih, ideoloških pritiskih v akademski sferi, šolstvu in izjemnih lekcijah iz sveta športa smo v najnovejši epizodi podkasta Vroča tema spregovorili z enim najvidnejših strokovnjakov pri nas. Naš gost je bil dr. Matej Tušak, psiholog, psihoterapevt in univerzitetni profesor, ki velja za enega najbolj prepoznavnih slovenskih športnih psihologov.
V izjemno odkritem in pronicljivem pogovoru smo odprli vprašanja, ki močno presegajo meje športnih igrišč in dvoran. Dotaknili smo se ključnih razlogov, zakaj Slovenci v športu serijsko dosegamo svetovni vrh, doma pa prepogosto tavamo v neskončnih ideoloških delitvah, zakoreninjenem nezaupanju do uspešnih in v sistemu, ki namesto presežkov nagrajuje povprečnost.
Cena odličnosti in odpustitev s Fakultete za šport
V naši miselnosti še vedno vztraja del preteklosti, ki uspeha ne dojema kot vrednoto, ki jo je treba nagraditi, ampak kot tarčo za sumničenje in diskreditacijo. Namesto da bi priznali, da je nekdo delal dobro, če je veliko ustvaril, v ozadju iščemo namišljene goljufije. Dr. Tušak opozarja, da je to za razvoj naše države izjemno škodljivo, saj si družba, ki uspešnih ne spoštuje, dolgoročno sama odreže svoj najboljši potencial.
Prav ta logika uravnilovke in kaznovanja tistih, ki izstopajo, je na lastni koži doletela tudi našega gosta. Dr. Matej Tušak namreč ni več redni profesor na Fakulteti za šport v Ljubljani. Kot pojasnjuje v pogovoru, je bil s fakultete krivdno odpuščen. Razlog? Očitali so mu, da dela z vrhunskimi športniki in da to njegovo delo predstavlja »konkurenčno dejavnost«.
Paradoks te situacije je po besedah dr. Tušaka v tem, da delo s športniki opravlja že približno štirideset let, kar pomeni, da je to počel dolgo pred svojo redno zaposlitvijo na omenjeni fakulteti. Še več, to praktično in terensko delo z vrhunskimi slovenskimi športniki je eno ključnih področij njegovega življenja, s katerim se osebno in strokovno najbolj identificira. Prepričan je, da je prav s tem delom največ prispeval k prepoznavnosti in uspehu Slovenije.
Prisoten je bil na kar petih olimpijskih igrah, sodeloval je pri ustvarjanju številnih vrhunskih zgodb slovenskega športa in pomagal neštetim športnikom na poti do medalj na največjih svetovnih tekmovanjih. Ravno ta neprecenljivi prispevek k slovenski odličnosti je bil s strani akademskih institucij predstavljen kot problem.
Diskreditacija, pogosta praksa v slovenske leve politike
Po mnenju dr. Tušaka je ta njegova osebna zgodba jasen simptom veliko širšega družbenega problema. Opaža namreč, da se v zadnjih letih vse prepogosto dogaja, da sistem skuša namenoma diskreditirati ljudi, ki delajo več, ki premorejo merljive rezultate in ki izstopajo iz povprečja. Ta fenomen je opazen tudi pri zdravnikih in drugih vrhunskih strokovnjakih, ki jih sistem po eni strani nujno potrebuje, po drugi strani pa njihove odličnosti preprosto ne prenese. Če si v Sloveniji preveč dober, preveč aktiven ali celo preveč samostojen, hitro postaneš moteč element.
Zato opozarja, da nas sistem uravnilovke vodi v beg možganov in negativno selekcijo. V sistemu, kjer so dobri in slabi enako nagrajeni, dolgoročno vedno zmagujejo povprečni ali celo slabši, saj imajo ti najmanj razlogov za odhod. Bolj stimulativna davčna politika po njegovem prepričanju ni »pomoč bogatim«, temveč nujna pomoč sposobnim, da ostanejo doma v Sloveniji in prispevajo k našemu razvoju.
Ostra kritika dekana FDV in obramba demokracije
V pogovoru se nismo mogli izogniti nedavnim spornim dogodkom v slovenskem akademskem prostoru. Veliko prahu je nedavno dvignila izjava dekana Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Sama Uhana. Ta je mlade volivce, izključno zato ker so na volitvah volili desne politične opcije, javno označil za neumne. Poleg tega je dekan javno svaril predsednico republike, Natašo Pirc Musar, naj ne podeli mandata za sestavo vlade Janezu Janši, celo v primeru, če bi ta na volitvah zbral dovolj glasov.
Dr. Tušak je do takšnega nastopa visoko »pozicioniranega« akademskega predstavnika izjemno kritičen. Poudarja, da bi moral biti prav dekan tisti, ki trdno brani svobodo mišljenja, akademsko kulturo in dostojanstveno demokratično držo: »Dekan fakultete ne bi smel študentov deliti na pametne in neumne glede na to, koga volijo.«
Če vrh akademskega prostora javnosti pošilja sporočilo, da je demokratični volilni izid sprejemljiv in legitimen zgolj takrat, ko je v skladu z njihovim ideološkim okusom, imamo kot država resen problem. Še večji problem pa dr. Tušak vidi v tem, ko akademski predstavniki začnejo javno in neposredno pritiskati na predsednico republike glede njenih ustavnih dolžnosti podeljevanja mandata. Takšno ravnanje po njegovem mnenju sporoča, da se volilna volja ljudi v Sloveniji priznava zgolj pogojno. Namesto političnega etiketiranja bi morala univerza mlade učiti moči argumenta in prevzemanja odgovornosti.
Ključna delitev ni leva in desna, temveč kompetentni in nekompetentni
V jedru Tušakovega razmisleka o prihodnosti Slovenije je nujnost spremembe paradigme, kako ocenjujemo ljudi: »Glavna delitev v Sloveniji ne bi smela biti med levimi in desnimi, ampak med kompetentnimi in nekompetentnimi.«
Delitev na leve in desne je namreč po njegovem opažanju pogosto zgolj priročno in manipulativno orodje, s katerim se v javnosti prikrije tisto najpomembnejše vprašanje – vprašanje dejanske sposobnosti in strokovnosti. Ponovno vleče vzporednice s športom: v športni areni prav nikogar ne zanima, ali je določen trener po prepričanju lev ali desen. Edino merilo, ki tam šteje, je, ali ima trener znanje, da ekipo pripelje do vrhunskega rezultata. V slovenski družbi pa, nasprotno, ljudi prepogosto ocenjujemo izključno po politični etiketi in ne po njihovih dejanskih dosežkih ter rezultatih.
To postane najbolj očitno in nevarno na področjih, kjer se namesto najboljših in najbolj usposobljenih strokovnjakov v ospredje namenoma poriva politično »najbolj uporabne« posameznike. Zato smo v Sloveniji prepogosto pripravljeni slepo poslušati glasne aktiviste, namesto da bi prisluhnili resničnim strokovnjakom. To se jasno kaže v zdravstvu, šolstvu in se je izrazito pokazalo tudi v času nedavne epidemije. Zamenjava kompetentnosti z golo ideološko ustreznostjo je recept za propad.
Slovenski mediji kot generator nestrpnosti in demokratičnega deficita
Ena najbolj brezkompromisnih točk pogovora je bila kritika slovenskega medijskega prostora. Dr. Tušak slovenske medije prepoznava kot ene izmed ključnih in najglobljih problemov naše mlade demokracije. Ključna razlika med zrelo demokracijo in nami nastane pri vprašanju, ali ima družba na voljo medije, ki znajo te politične obljube in manevre ljudem pošteno, strokovno in kritično predstaviti.
Namesto da bi mediji slovenskemu volivcu pomagali razumeti širšo sliko in argumente, prepogosto aktivno sodelujejo pri ustvarjanju in vsiljevanju zgolj ene same, »dovoljene« interpretacije dogodkov. Mediji pri nas ne opravljajo svoje nujne korektivne in informativne vloge, ampak so se sami postavili v vlogo političnega akterja. Če državljan nima dostopa do nevtralnih medijev, ki znajo z enako kritično distanco pogledati in analizirati vse strani, potem izjemno težko dobi realno sliko o stanju v državi.
Volitve pri nas zato ne temeljijo več na razpravah o rešitvah za zdravstvo, šolstvo ali gospodarstvo, temveč se javni diskurz vrti zgolj okoli tega, koga je treba zasovražiti in izločiti. Volivec dobiva predvsem »emocionalno mobilizacijo«, zaradi česar o prihodnosti države ne odločajo več strokovni programi, temveč strah, odpor in surova propaganda. Dr. Tušak je bil neposreden: velik del medijskega prostora je aktivno sodeloval pri ustvarjanju nevarne podobe, da nekateri posamezniki niso legitimni politični nasprotniki, ampak predstavljajo moralno zlo. S tem mediji ne vzgajajo zrelih, kritičnih državljanov, ampak zgolj čustveno sprovocirane in iracionalne tabore.
Neprecenljive lekcije iz športa: Dragić, Majdičeva in družina Prevc
Svetla točka našega pogovora pa so izjemne slovenske športne zgodbe, iz katerih bi se morala politika in družba ogromno naučiti. Dr. Tušak nas spomni na neverjeten fenomen Domna in Nike Prevc. Pri njiju namreč ne gre zgolj za športni uspeh, temveč za prikaz tistega, kar pomenijo prava družinska kultura, izjemna skromnost, garaško delo in globoka notranja stabilnost.
Nič manj navdihujoča ni zgodba Gorana Dragića. Ko je ta izjemni košarkar podpisal donosno pogodbo z Miami Heat, ni razmišljal o tem, kaj vse je s tem dobil in kakšne ugodnosti mu pripadajo. Čutil je ogromno odgovornost do kluba in do svojih soigralcev. To je mentaliteta zmagovalca, ki bi jo nujno potrebovali tudi pri vodenju države.
Dr. Tušak je v podkastu razkril tudi dramatično zakulisje epskega olimpijskega brona Petre Majdič v Vancouvru. Kot športni psiholog je bil ključen pri njeni aktivaciji, ko fizično ni zmogla več. Svetoval je, da se jo spravi v dodaten adrenalinski odziv, ob progi pa so si jo člani ekipe med tekom dobesedno podajali in jo držali v ritmu. Njen bron tako ni bil le zmaga nad neznosno fizično bolečino, temveč mojstrovina izjemne psihološke in ekipne mobilizacije.
Kdo je dr. Matej Tušak?
Dr. Matej Tušak je vrhunski slovenski psiholog, psihoterapevt, univerzitetni profesor in eden najbolj priznanih ter prepoznavnih športnih psihologov pri nas. Svoje življenje in strokovno pot je posvetil delu z vrhunskimi slovenskimi športniki, reprezentancami in trenerji. Je nepogrešljiv del mozaika nekaterih največjih in najbolj nepozabnih uspehov slovenskega športa, vključno z medaljami na olimpijskih igrah. Svoje znanje predaja tako doma kot v tujini in je avtor številnih pomembnih strokovnih in poljudnih del.
V zadnjem obdobju svoj glas vse pogosteje dejavno dviguje tudi v javnem in političnem prostoru, kjer neusmiljeno opozarja na ključni pomen strokovnosti, prevzemanja odgovornosti, ohranjanja narodne identitete in jasne razvojne usmerjenosti naše države. V intervjuju za Domovino je tudi prvič javno pojasnil, zakaj ni več redni profesor na Fakulteti za šport; po lastnih besedah je bil krivdno odpuščen prav zaradi absurdnih očitkov glede njegovega uspešnega dolgoletnega dela s športniki.
Zato ne zamudite celotnega pogovora z dr. Matejem Tušakom, kjer boste slišali še več globokih razmislekov o izzivih politike, šolstva v dobi umetne inteligence, odhajanju mladih talentov v tujino in tem, zakaj Slovence lahko prebudi le še neposredna nevarnost.
1 komentar
Sprehajalec
Spet primer izjemnega strokovnjaka, ki ni pravilno usmerjen po nekem znanstveniku iz FDV, ki komaj dosega status asistenta na tehniško- naravoslovnih fakultetah in ga podpira retardirana ideologija marksizma as. Uhanu.
Človek, ki nedvoumno kaže svojo šolo, šolo edinstvenosti v športu za zblojeno okolje, kot ga čedalje večkrat opažamo na Univerzi v Ljubljani, ne sme biti profesor na fakulteti, ki bi si lahko samo obliznila prste, če ima takega strokovnjaka.
Zato je UL na 700 mestu v svetu, ker še vedno ocenjuje znanstvenike glede na levo idejno usmeritev in blokira desno usmerjena znanstvenike, zraven pa izkazuje izjemno pri sintezi kopanja psov v JACCUSIJU kot popoldanska obrt.
Človek, ki je nedvoumno zaslužen za vrhunskost v slovenskem športu v državi Sloveniji mora biti izločen iz poučevanja,
Takih primerov je še več na univerzi v Ljubljani, še posebej v zadnjih letih zdrizastega komunista iz Mrgel, tega, ki je vzgojil trop omejenih ovac tipa Staričeva in Goloba, vse z namenom da niti stroke ne priznavajo kaj šele ustavo.
V zadnjih dneh to nedvoumno dokazuje doktorica (doktorat na Dunajski univerzi - morda dobro plačan kot na Sorboni za 40.000 USA$ s pripisom, da velja doktorat samo za Afriko!!!), ki ne spoštuje niti lastno ustavo in mimo 11. člena po svoje tolmači, kot tisti buček PV, ki tolmači etiko drugače kot KPK.
SRAM me je za kolege, ki niso sposobni odreagirati in kvakajo neumnosti.
Je pa res, tak otopel sistem se vrti v spirali toliko čas, dokler ne pride do poka. In takrat se bod taki nesrečneži pobrali.... v severno Korejo, tja kjer jim je mesto.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.