Prof. dr. Bogomil Ferfila: Od ustoličenja karantanskih knezov do deklaracije o neodvisnosti ZDA

Intervju: prof. dr. Bogomil Ferfila, politolog, ekonomist in univerzitetni profesor

Ko danes pomislimo na Združene države Amerike in njihovo skorajšnjo 250. obletnico neodvisnosti, pomislimo na zgodovinsko dejstvo, da je Thomas Jefferson ideje za Deklaracijo o neodvisnosti ZDA črpal neposredno iz opisov starodavnega slovenskega obreda – ustoličevanja karantanskih knezov na knežjem kamnu. Zato je bil naš gost prof. dr. Bogomil Ferfila, vrhunski poznavalec mednarodnih odnosov.

Razširiva zgodbo o naši Karantaniji in Deklaraciji o neodvisnosti ZDA. Tistih 56 podpisnikov je leta 1776 sanjalo o svobodi. A dejstvo je, da je Thomas Jefferson ta najčistejši pojem demokracije, idejo, da smo vsi ljudje enaki, našel prav v zapisih o ustoličevanju našega, slovenskega kneza. Kako se je ta naš starodavni obred preslikal v ta slavni ameriški dokument?

Glavna poanta ameriške deklaracije o neodvisnosti se začne s tem, da so vsi ljudje enaki in da imajo neodtujljive pravice.Zelo mu je bilo všeč, da je v naši Karantaniji kmet ustoličeval vojvodo in s tem dokazal, da sta kmet in vojvoda pravzaprav enakopravna. Ena od teh neodtujljivih pravic vsakega človeka je, da da soglasje za vladanje. Američani so to povezali z britanskim imperijem – ker angleški imperij ni imel soglasja Američanov, da jim vlada, so iz tega izpeljali neodvisnost in začeli revolucijo.

Thomasu Jeffersonu je bilo zelo všeč, da je v naši Karantaniji kmet ustoličeval vojvodo in s tem dokazal, da sta kmet in vojvoda pravzaprav enakopravna.

Tudi zgodba o Josephu Felicijanu, slovensko-ameriškem profesorju, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja v Clevelandu odkril Jeffersonovo označeno knjigo, je epska. Felicijanovo delo Geneza pogodbene teorije in ustoličevanje koroških vojvod je bilo predstavljeno na uglednih svetovnih univerzah, kot je Harvard, v nekdanji Jugoslaviji pa se je o tem strogo molčalo. Zakaj?

To je bil neposreden odraz takratnega političnega sistema. Režimski, protislovenski beograjski aparat je poskrbel, da se je o tej študiji v Jugoslaviji strogo molčalo, saj so jih sistemsko motili vsi ključni simboli slovenstva – od panterja, knežjega kamna do vojvodskega prestola. Bali so se slovenske narodne zavesti in zgodovinske resnice, ki dokazuje, da so naši predniki že v sedmem stoletju prakticirali tisto najbolj čisto, ljudsko vladanje in čisto ljudsko obliko demokracije, ki je bila v tedanji Evropi nekaj povsem nepredstavljivega. Ko je Felicijan s svojo knjigo na ameriških tleh dokazal, da je ta naš starodavni obred navdihnil samega Thomasa Jeffersona pri snovanju teorije družbene pogodbe, je to pomenilo, da so temelji prve svetovne velesile zgrajeni tudi na slovenski politični tradiciji. To je Beograd seveda poskušal na vsak način pomesti pod preprogo.

Tukaj bi vendarle slovenska diplomacija morala in mogla narediti kakšno odmevno zgodbo –  tudi z Melanio Trump v Beli hiši.

Absolutno se strinjam z vami. Kot vedno pravim, tudi v pogovorih s kolegi iz diplomacije, kot je denimo veleposlanik Tone Kajzer: predvidevam in upam, da bo sedanja vlada skušala te stvari bistveno premakniti. Glede na zadnje dogajanje, glede na vrnitev Trumpove administracije in seveda glede same Melanie – to povezovanje z Belo hišo moramo postaviti na povsem novo raven in te zgodovinske ter sodobne vezi končno unovčiti.

Temelji prve svetovne velesile so zgrajeni tudi na slovenski politični tradiciji. To je Beograd poskušal na vsak način pomesti pod preprogo.

Naši inženirji si sami utirajo pot na najzahtevnejši trg na svetu. Kako to, da jim uspeva ta veliki met, medtem ko se zdi, da država in diplomacija spita?

Slovenska visokotehnološka podjetja so resnično neverjetno prodorna in inovativna. Naši inženirji so v absolutnem svetovnem vrhu in Američani, ki so izrazito usmerjeni v inovativnost in podjetništvo, to seveda izjemno cenijo. Dewesoft je prvo programsko opremo v Ameriko prodal že pred več kot dvajsetimi leti, prvi projekt za Naso pa so začeli že leta 2003. Danes imajo v Ohiu najmodernejšo zgradbo s 50 zaposlenimi in s svojo sedemmilijonsko investicijo pokrivajo stranke, kot so poleg Nase še SpaceX, Tesla in Boeing. To je dokaz, česa smo sposobni. Vendar pa morava biti tukaj zelo realna – to so fenomenalni uspehi genialnih posameznikov in podjetij! Če pa pogledava širšo sliko državnega gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in ZDA, je ta naravnost porazna. Zamislite si: statistični podatki za leto 2025 kažejo, da so ZDA šele na 20. mestu naših trgovinskih partneric. Skupna blagovna menjava je dosegla le 1,3 milijarde evrov, pri čemer smo v ZDA izvozili za zgolj dobrih 827 milijonov evrov blaga. To je za sodelovanje s prvo gospodarsko velesilo sveta absolutno premalo!

Kje so ameriške investicije, ki bi prišle v Slovenijo in tu ustvarjale delovna mesta ter visoko dodano vrednost? Zdi se, da nas v velikem loku zaobidejo.

Ameriški kapital nas žal resnično skoraj popolnoma obide. To je tisto, kar vedno očitam prejšnjim vladam. Ko sem se pogovarjal z našim nekdanjim ambasadorjem v ZDA, gospodom Mirošičem, sva prišla do jasnega zaključka: pravih, velikih ameriških investicij v Sloveniji praktično ni, če odštejemo gumarski Goodyear, pa še tam se stvari ne premaknejo veliko naprej. Da bi lažje razumeli to bedo – sosednja Avstrija ima na primer desetkrat večje ameriške investicije od nas. Donald Trump je izrazit poslovnež, on vedno in povsod gleda za poslom, mi pa se preprosto ne znamo ali nočemo postaviti na radar ameriškega kapitala. Imamo še dobri dve leti Trumpove administracije in skrajni čas je, da naša diplomacija z novo veleposlanico Melito Gabrič v Washingtonu naredi radikalen preobrat. Odpreti moramo vrata ameriškim vlagateljem in sistemsko pomagati našemu znanju, da bo na ameriškem trgu prisotno v milijardah, ne le v milijonih.

Imamo še dobri dve leti Trumpove administracije in skrajni čas je, da naša diplomacija naredi radikalen preobrat.

Veliko se špekulira o tem, kako tesno je Melania sploh še povezana s Slovenijo in ali je ta njena slovenska zgodba že stvar preteklosti ...

Da. Vemo, da je svojega sina Barrona naučila lepo slovensko. Kar pa se tiče njene družine, je izjemno zanimiva zgodba o njenem očetu Viktorju Knavsu. Pred kratkim je žal izgubil soprogo, Melanijino mamo Amalijo. Iz njegovih zasebnih pogovorov s prijatelji vem, da se sploh ne namerava dokončno preseliti v ZDA. Odkrito pripoveduje, da mu gre neizmerno na živce to, da je v ZDA on, sploh pa njegova hči, nenehno varovana oseba – povsod so agenti, varnostniki, nikoli nima miru. Zato namerava ohraniti in obdržati svojo domačo hišo v Sevnici. Ta družinska vez s Slovenijo je torej še kako živa.

Če so te vezi tako močne, zakaj slovenska država te nepredstavljive priložnosti – prve dame v Beli hiši – ne zna obrniti sebi v prid?

To je v celoti krivda prejšnje slovenske vlade, ki je imela do Trumpa izrazito rezerviran odnos. Naš nekdanji ambasador Iztok Mirošič mi je potrdil, da so bili v stikih z Melanio. A je očitno imel jasna navodila iz Ljubljane, da teh povezav ne sme preveč javno izpostavljati ali unovčevati. To je politična kratkovidnost! Poglejte številke: ameriške investicije pri nas so zanemarljive, le okoli par sto milijonov dolarjev, medtem ko ima sosednja Avstrija desetkrat večje investicije. Trgovinske menjave skorajda nimamo. Zdaj imamo pred seboj še dobri dve leti nove Trumpove administracije in upam, da bo nova ekipa na čelu z našo diplomacijo končno naredila prepotreben preobrat.

Preden so ZDA postale to, kar so danes, je bilo prelite ogromno krvi.

Ko danes gledamo Ameriko, se nam zdi, da je vedno segala od Atlantika do Pacifika. A naseljenci so do zahodne obale in Seattla prišli šele pred 150 leti. To je bila izjemno tragična zgodba za Indijance. Za primerjavo: ko sem potoval po Kanadi in bival v Manitobi, sem videl, da tam niso imeli vojn z Indijanci, zato so se ti v veliki meri ohranili. Združene države pa so potrebovale tisti življenjski prostor in so ga pač vzele.

George Washington, prvi predsednik, ki se je boril za svobodo, je imel kar 600 sužnjev. Besede iz deklaracije, da smo »pred Bogom vsi enaki«, so imele torej močan dvojni standard.

Takrat, ko je bila podpisana deklaracija o neodvisnosti, črnskih sužnjev v takšnem obsegu sploh še ni bilo, ti so prihajali kasneje. A proces osvobajanja od tega zla je bil zelo počasen. Amerika je potrebovala skoraj 150 let, da je odpravila suženjstvo, formalno segregacijo pa so končali šele leta 1965. Tudi podeljevanje volilne pravice ženskam in temnopoltim je prihajalo z ogromno zamudo in po dolgih borbah. To so tiste spone preteklosti, ki so zelo dolgo delile ameriško družbo.

Amerika je potrebovala skoraj 150 let, da je odpravila suženjstvo.

V šolah poslušamo o njihovem tragičnem naseljevanju Indijancev v rezervate.

To je velika iluzija. Ko potuješ po ZDA in Kanadi, hitro vidiš, kako težko se ti prvotni prebivalci prilagajajo na sodoben način življenja. Zvezna vlada jim je sicer dala pravico do odpiranja igralnic in določene davčne ugodnosti, a resnica v ozadju je umazana. Kot so mi tam pojasnili lokalni kolegi: igralnice so res formalno indijanske, v njih delajo Indijanci, a kapital, ki se tam obrača, je pogosto povsem mafijski. Še večja težava je socialna slika. Medtem ko se indijanske ženske še nekako šolajo in zaposlujejo, je pri moških strašen problem odvisnost od alkohola in drog, zaradi česar v rezervatih dobesedno ležijo po tleh. To je tisti nevidni propad naroda, ki se dogaja v senci bleščečih igralniških luči.

V tej brutalni industrializaciji Amerike, ko se je gradila železnica in ko je jeklarska industrija cvetela, so sodelovali tudi naši ljudje. Bazen okrog velikih jezer je bil poln Slovencev. Prav tam so se rodili prvi ameriški mogotci. Kje smo Slovenci?

To je izjemno zanimiv fenomen. Prvi, največji ameriški bogataši so se resnično najprej pojavili v predelu, ki je bil v tistem času v veliki meri slovenski – v Clevelandu. Spomnim se, da sva šla s kolegom profesorjem tam celo na slavno »ulico milijonarjev«, kjer so si ti bogataši gradili svoje dvorce. A kljub temu naš narod v ZDA pa tudi drugod po svetu ni nikoli proizvedel nobenega res »težkega milijarderja«. Naši ljudje so v Ameriki z garanjem vedno prišli do lepega, višjega srednjega razreda. Ko sem jih spraševal, zakaj se po upokojitvi ne vrnejo v Slovenijo – glede na to, da prenos pokojnine ne bi bil problem in bi pri nas imeli enak standard – so mi zaupali glavni razlog. Odvrnili so mi, da je zdravstveni sistem, ki jim ga na stara leta nudita ZDA ali Kanada, bistveno boljši in učinkovitejši kot v Sloveniji, tega zavarovanja in te oskrbe pa preprosto ne morejo prenesti nazaj k nam.

V Clevelandu, ki je bil nekoč šesto največje mesto v ZDA, je bila tudi največja slovenska skupnost zunaj domovine.

Naši ljudje so v Cleveland in okolico masovno prihajali od 80. let 19. stoletja naprej, ker so ti ameriški mogotci tam pospešeno razvijali jeklarsko in železarsko industrijo. Slovenci so bili izjemno cenjeni delavci, saj so to obrtniško in rudarsko znanje že prinesli s seboj. Cleveland je bil v nekem obdobju celo tretje največje slovensko mesto na svetu, takoj za Trstom in Ljubljano. A naši ljudje so po mentaliteti ostali delavni, skromni in so se varno zasidrali v tistem višjem srednjem razredu. Nikoli nismo proizvedli nekega brezobzirnega tajkuna ali 'težkega' milijarderja.

Cleveland je bil v nekem obdobju tretje največje slovensko mesto na svetu, takoj za Trstom in Ljubljano.

Ameriške predsedniške volitve so postale ena velika, astronomsko draga izložba najvplivnejših lobijev in kapitala.

V ZDA brez denarja preprosto ne moreš vstopiti v politiko. Statistični podatki so grozljivi: samo trije odstotki najbogatejših Američanov imajo v svojih rokah kar 70 odstotkov celotnega ameriškega bogastva, medtem ko ima najrevnejša polovica prebivalstva skupaj le bora dva odstotka gospodarstva! Ta ozki krog denarne elite usmerja vse. Ko sem denimo preučeval tisto izjemno trdno, včasih geopolitično povsem nelogično zavezništvo med ZDA in Izraelom, sem hitro ugotovil, da za tem stoji neizprosen finančni mehanizem. Židovske organizacije s svojim kapitalom v celoti financirajo volilne kampanje celotnih političnih strank. Kdor plača to glasbo, ta pač narekuje politično melodijo v Washingtonu.

Ko govoriva o vojni v Ukrajini in o odnosu z Rusijo – številni svetovni analitiki opozarjajo, da sta Nato in ZDA grobo kršila ključno obljubo iz časa padca Berlinskega zidu. Rusom je bilo jasno in uradno obljubljeno, da se Nato ne bo širil proti vzhodu.

Ukrajinsko-rusko vojno dojemam kot popolnoma nepotrebno in napačno izsiljeno. Nato in ZDA sta prelomila to 'džentelmensko' obljubo in rinila neposredno na ruske meje. Ukrajina je celo začela spreminjati svojo ustavo, da bi omogočila namestitev ameriških raket tik ob Rusiji. Poglejte, to je natanko to, kar so Sovjeti poskušali storiti v času Kennedyja s kubansko raketno krizo – namestiti rakete na Kubi, uperjene neposredno v ZDA. Kennedy je takrat takoj poslal vojaške ladje in svet je bil na robu tretje svetovne vojne. Nato je zdaj poskušal narediti isto Rusiji. Zahodni strategi so imeli povsem napačno, zmotno predpostavko: mislili so, da ko se bo Nato učvrstil na ruski meji in bo izbruhnila vojna, bo Putin padel, Rusija pa se bo ekonomsko zlomila in razpadla. Zgodilo se je ravno obratno! Ruski narod se je, tako kot vedno v zgodovini ob zunanji grožnji, strnil okoli svojega vodje.

Kje sta v tej igri moči Rusija in kje Kitajska? Govori se, da je Rusija ekonomsko na kolenih, a vojaško še kako nevarna.

Rusija je po svoji ekonomski moči resda šele nekje na 20. mestu na svetu, daleč za Kitajsko, ZDA ali Indijo. Vendar v vojaškem smislu Rusija ostaja absolutna supervelesila. Kitajska pa je tista, ki v tej novi geopolitični realnosti prevzema vlogo glavne industrijske in tehnološke velesile. Medtem ko se Amerika ukvarja s spektakli, se ti dve sili vse bolj povezujeta in vzpostavljata popolnoma nov svetovni red.

Vidimo vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Kako ocenjujete geopolitične poteze Donalda Trumpa in njegovo komunikacijo z voditelji, kot sta Vladimir Putin in kitajski predsednik Xi Jinping?

To Trumpovo dogovarjanje z 'veliko trojico' ocenjujem absolutno pozitivno, to vidim kot nekakšno novo Jalto. Bolje je, da se te velesile dogovarjajo, kot pa da se spopadejo. ZDA oziroma Nato so napačno predpostavljali, da se bo s širitvijo zavezništva na ruske meje in z vojno v Ukrajini Rusija zlomila in da bo Putin padel. Kar pa zadeva Bližnji vzhod, je glavni problem Iran, čigar glavni moto ostaja uničenje Izraela in ZDA. Če bi Trumpu uspeli t. i. abrahamski sporazumi, s katerimi bi arabske države navezale odnose z Izraelom, bi Iran ostal izoliran. Prav zato so prek posrednikov sprožili napade.

Pred vrati so masovni dogodki ob 250. obletnici, a varnostne službe v ZDA so se med Trumpovo kampanjo močno kompromitirale.

Absolutno. Podrobno sem preučeval ta poskusa atentata. Ko je strelec na zborovanju ustrelil proti Trumpu, je bil na eni izmed petih hiš. Na vseh drugih strehah so bili ameriški agenti, samo tisto eno streho so pustili prazno! Podobno je bilo ob nedavnem incidentu v hotelu, ko je moški en dan prej mirno prinesel orožje v sobo, FBI pa prostorov sploh ni preveril. To so res hudi 'kiksi' varnostnih služb.

Ko poslušamo te podrobnosti o varnostnih vrzelih ob poskusih atentatov na Trumpa, človeka malce zmrazi.

To je absolutna resnica, ki jo uradni organi zelo težko pojasnjujejo in kaže na neverjetno površnost varnostnega aparata. Starši tega mladega strelca so dejansko pred dogodkom obvestili FBI, da si njihov sin pripravlja samomor oziroma da se z njim dogaja nekaj nevarnega, pa se službe sploh niso ustrezno odzvale. Podobno bizarne sistemske napake so se pokazale tudi ob kasnejšem incidentu v hotelu, kjer je Trump govoril novinarjem. Ko imaš takšne začetniške napake na najvišji ravni tajne službe in FBI, se človek upravičeno vpraša, kako bodo nadzorovali varnost na masovnih prireditvah ob 250. obletnici.

Koliko bo ta megalomanski spektakel sploh stal ameriške davkoplačevalce?

Varnostni stroški za te dogodke bodo astronomski. Resnična politična vojna pa se bije okoli tega, kdo to plačuje. Kongres je sprva za praznovanje ustanovil nestrankarsko komisijo America250 in zanjo odobril 150 milijonov dolarjev. Vendar pa je Trumpova administracija s svojimi izvršnimi ukazi ta zvezna sredstva enostransko preusmerila. Njegov lastni projekt Freedom 250, ki ga vodijo zvesti politični operativci, je iz proračuna ministrstva za notranje zadeve neposredno prejel že skoraj 80 milijonov dolarjev davkoplačevalskega denarja. Medtem se uradna kongresna komisija sooča s hudo, kar stomilijonsko proračunsko luknjo, saj je od pričakovanega zneska prejela borih 25 milijonov. Kritiki upravičeno opozarjajo, da gre za privatizacijo državnega praznika, kjer se javni denar porablja za dogodke, ki delujejo kot Trumpovi politični shodi.

Je to poskus poenotenja ali zgolj Trumpov šov?

Oboje. V osnovi gre za močan poskus, da se Amerika integrira navznoter, da se presežejo te ostre politične delitve in da bi Američani 5. julija sedli za skupno mizo v svojih soseščinah ter imeli simbolično pisano druženje ob prazničnem kosilu. Na drugi strani pa je Trump mojster spektakla. Prek organizacije Freedom 250 skuša sebe postaviti v ospredje, zaradi česar slišimo očitke s strani demokratov. Izdajajo se spominski kovanci, Trump prenavlja Belo hišo in celo gradi velik prizidek. A kljub tem notranjim bitkam ostaja ameriški model, ki temelji na konkurenčnosti, inovativnosti in podjetništvu, tisto gonilo, ki bo preživelo in ohranilo ZDA v vrhu tudi v prihodnje.

(D258: 16-19)