Ko pije on, je pijanec. Ko pije ona, potrebuje 'čas zase'

O moškem, ki pije, imamo v Sloveniji izdelano skoraj folklorno podobo. Pride iz gostilne, doma razgraja, žena trpi, otroci se ga bojijo. Včasih je zgodba še veliko hujša in se konča s policijo, prepovedjo približevanja ali tragedijo. Prav je, da o tem govorimo.

Toda obstaja še ena kuhinja. V njej ne sedi pijan moški, ampak pijana ženska. In o tej kuhinji smo praviloma precej bolj tiho. Morda zato, ker se kozarec penine v ženski roki lepše vidi. Ker je gin tonik s puncami postal skoraj sinonim za sproščanje. Ker pol steklenice vina po službi pomeni naporen dan. Če se vikend začne že v četrtek, je to družabnost. Dokler nekega dne ni več. To opažam vedno pogosteje tudi okoli sebe. Uspešne, urejene, zaposlene ženske, pri katerih na prvi pogled nihče ne bi pomislil na težavo z alkoholom.

Ne govorim o človeku, ki se nekajkrat na leto napije na zabavi ali si na dopustu privošči kakšno pijačo več. Govorim o vzorcu. Pol steklenice vina po službi. Včasih cela. Potem še gin tonik ali dva ali več. In še cigareta za cigareto. V petek se količina poveča, v soboto je druženje, v nedeljo pa se zdravi mačka ali začne znova. In nihče takšne ženske zares ne označi za pijanke. Beseda je očitno pregrda. Toda številke niso ravno prijetne. Po raziskavi NIJZ CINDI 2024 je med ženskami, starimi od 18 do 74 let, 42,9 odstotka takšnih, ki so v zadnjih dvanajstih mesecih najmanj enkrat pile na način, opredeljen kot tvegano ali škodljivo pitje. Pri moških je delež še vedno občutno višji – 59,1 odstotka. Torej ne, ženske niso 'prehitele' moških. Problem moškega alkoholizma ni izginil. Je pa ob teh podatkih precej težko vztrajati pri predstavi, da je alkohol predvsem moška težava.

Seveda številka ne pomeni, da ima skoraj polovica žensk težave z alkoholom – merilo vključuje tudi posamezne epizode tveganega pitja. Pomeni pa, da žensko tvegano pitje še zdaleč ni obroben pojav. Težava je ravno v tem, da ga je mogoče dolgo skrivati, še posebej ob redni službi, urejenem videzu in na videz povsem normalnem družinskem življenju. Še bolj alarmantno postane, ko alkohol stopi skozi domača vrata. Takrat težava ni več samo njena. Žrtve so tudi otroci in družina, ki se počasi začne prilagajati njenemu pitju. Otrok zelo hitro ugotovi, kakšen večer ga čaka. Tisti, ko bo mama zaspala na kavču. Tisti, ko bo glasna ali agresivna. Tisti, ko je bolje biti tiho. Ali tisti, ko je sploh ne bo, ker se je 'druženje' zavleklo. Posledice ne presenetijo vedno z dramatičnim prizorom, ob katerem bi nekdo poklical policijo. Pogosto so precej tišje in zato toliko lažje skrite. Čustvena odsotnost. Pozabljeni dogovori. Prelomljene obljube otrokom. Odpovedani družinski načrti. Odsotnost takrat, ko bi morala biti prisotna. Obveznosti se kopičijo, v službi se vrstijo zamude in izgovori, doma pa drugi vse pogosteje prevzemajo odgovornost namesto nje. Družina začne svoj vsakdan organizirati okoli njenega pitja, otrok pa se nauči preverjati razpoloženje odraslega, še preden preveri svoje.

Prav tako je zanimivo, koliko razumevanja premoremo, kadar pretirava ženska. Imela je naporen teden. Težko obdobje. Preveč je spila. Bila je pod stresom. Saj sicer ni takšna. Nekaj časa ji to morda res omogoča lepši besednjak od tistega, ki ga namenimo moškemu. Toda tudi ta prizanesljivost ima rok trajanja. Ko okolica neko žensko vendarle označi za pijanko, se lahko te nalepke drži še dolgo potem, ko sama že išče pot iz težave. In tu bi morali biti pošteni do obeh spolov. Moški, ki prekomerno pije, potrebuje pomoč. Ženska, ki prekomerno pije, prav tako. Ne eden ne drugi ne potrebujeta olepševanja, vendar ju tudi sama nalepka ne bo streznila. Če smo ženske dovolj odrasle za kariero, denar, položaje, moč in enakopravnost, smo dovolj odrasle tudi za odgovornost. Enakopravnost namreč ne pomeni samo pravice, da nas jemljejo enako resno, ko smo uspešne.

Morda smo moške na nekaterih področjih res dohitele – a smo si pri njihovih najslabših navadah znale izboriti nekaj, česar oni nimajo, in to je lepši besednjak. On pije. Ona se sprošča. On je pijanec. Ona ima naporno obdobje. On ima težavo. Ona ima življenjski slog. Toda ne lepši besednjak ne grša nalepka ne rešita človeka. Prvi korak je, da takšnemu življenjskemu slogu rečemo problem. Drugi pa, da človeku pomagamo.

(D267, 3)