Blišč in beda Ria 2016: med kapljanjem v kopalnici in življenjem v faveli

Ogenj je ugasnil, igre so končane, pozdravljen Tokio 2020. Morda nas bodo na Rio spominjale le slovenske medalje ter triumfi superzvezdnikov Phelpsa, Bilesove, Bolta, a v njihovi senci je skrit temnejši vidik iger, ki se me je, morda bolj kot kdajkoli prej, dotaknil prav ob spremljanju letošnjih olimpijskih iger.

Med bliščem in bedo

Vse skupaj se je začelo že mnogo pred začetkom. Zamude pri gradnji športnih objektov niso nič nenavadnega, če ne gredo z roko v roki z nasilnim izseljevanjem domačinov. Zaradi novih igrišč za bejzbol, tenis in strelišč je domove moralo zapustiti kar 77 tisoč Brazilcev.

Postelje so bile prekratke, v kopalnici je kapljalo ...  ob pritoževanju si seveda niso belili glave s tem, da v neposredni bližini večmilijonskega Ria veliko ljudi živi v favelah, pod pragom revščine.

Nadaljevalo se je z virusom Zika, ki je buril duhove in poskrbel celo za nekaj odpovedi športnikov, na koncu pa je izginil neznano kam in o njem ni govoril praktično nihče.

Nato so v mesto pod Kristusovim kipom začeli kapljati prvi športniki in športne naslovnice so zavzele novice o brutalnih življenjskih pogojih za športnike.

Postelje so bile prekratke, v kopalnici je kapljalo ... zelo težko je bilo najti športnika, zadovoljnega z bivalnimi pogoji. Ob pritoževanju si seveda niso belili glave s tem, da v neposredni bližini večmilijonskega Ria veliko ljudi živi v favelah, pod pragom revščine.

Ti ljudje so se prav zaradi megalomanskega športnega projekta v dnevih olimpijade skozi življenje prebijali še toliko težje kot sicer.

Polne tribune niso več pomembne

Kdor si je lahko privoščil nakup vstopnice, si je na tej olimpijadi lahko ogledal katerikoli šport.

Tribune so namreč v glavnem samevale, nekatera tekmovanja si je ogledalo smešno malo gledalcev.

Vstopnice so bile seveda za brazilske razmere drage, Mednarodnemu olimpijskemu komiteju pa se, kljub slabem obisku tekmovanj, cen vstopnic ni zdelo vredno spustiti.

Razlog je v tem, da glavni dobiček že nekaj časa prihaja od donosnih pogodb za televizijske pravice. Zakaj bi se torej človek potem ubadal z napolnitvijo tribun?

Ob zakupljenih televizijskih pravicah pa smo gledalci iz drugih celin zaradi nemogočih terminov zelo težko spremljali tekmovanja. Nad urami njihovih tekem so se pritoževali tudi naši rokometaši.

Zgodbe, navdihnjene s preseganjem zablod tozemeljskega sveta

Med vsemi naštetimi pomanjkljivosti pa so se našli tudi dogodki, ki so marsikoga navdušili bolj od uspehov in medalj.

V kvalifikacijskem teku žensk na pet kilometrov sta tekačici Abbey D’Agostino in Nikki Hamblin poskrbeli za epsko zgodbo pravega olimpijskega duha. Po padcu sta si medsebojno pomagali, skupaj pritekli v cilj in se objeli.

Meje človeških zablod so premagovali tudi številni drugi športniki, denimo tekmovalki iz Severne in Južne Koreje, ki sta se skupaj fotografirali, pa srbski in hrvaški trener, ki sta se po zmagi Srbov v vaterpolskem finalu zelo prijateljsko trepljala po licih.

Pod žaromete olimpijskih iger pa je na zanimiv način vstopila tudi vera, ki je dolga leta med športniki veljala za tabu temo in osebno stvar.

Mnogi izmed športnikov so v intervjujih na glas poudarjali svoje življenje po krščanskem nauku. In to ne samo manj poznani športniki, ampak tudi največje zvezde svojih držav in svetovnega športa. Od Michaela Phelpsa in Usaina Bolta do Simone Biles. Kristus je pod svojim kipom dokončno dobil mesto tudi na olimpijskih igrah.

Rajmond Debevec je v intervjuju za Domovino povedal, da je šport tak, kakršen je svet in sistem okrog njega. Le želimo si lahko, da bi v naslednjem olimpijskem cilju svet postal boljši, bolj napolnjen s pristnim olimpijskim duhom.