Rusija se vrača na glavni oder: akcija v Siriji v okviru svetovne politike velesil

Pred dobrim desetletjem smo se študenti o svetovni politiki pogovarjali z rusko profesorico. Nekoliko jo je razburila zadnja izmed t.i. barvnih revolucij v ruski soseščini. Njene besede so šle približno: »Poglejte kaj počnejo, obkrožajo nas, obkoljujejo!«. Študenti tega nismo videli kot pretirano grožnjo Rusiji, na naše začudeno vprašanje: »Mislite da lahko pride do vojne?« je odgovorila: »Seveda!«

Brezzobi medved

Rusija je po razpadu Sovjetske zveze za več kot desetletje izgubila praktično ves nadzor nad dogajanjem v regiji, saj je imela preveč svojih težav (političnih, ekonomskih). Zato se je v veliki meri posvečala notranjim zadevam.

Američanom in drugim zahodnim silam je to ustrezalo, vendar so pri tem morda pozabili, da takšno stanje ne more trajati dolgo. Danes, po 15 letih Putinove vladavine, Rusija ni več nebogljena, pač pa močna gospodarska in vojaška sila, z enotnim in odločnim političnim vodstvom. To je – s strateškega vidika – izpeljalo premeteno potezo, pri kateri je izbralo najugodnejši termin.

Nasmeh in figa v žepu

Še dva dneva pred začetkom akcije v Siriji je bil Putin v New Yorku, na 70. zasedanju generalne skupščine OZN. Srečal se je tudi z Barackom Obamo. Ameriški predsednik je bil v tistem trenutku prepričan, da ima situacijo pod nadzorom, Putin pa je vlogo mirno sprejel in po prihodu v Moskvo sprožil akcijo, ki je razmerja v svetovni politiki obrnila na glavo.

Danes, po 15 letih Putinove vladavine, Rusija ni več nebogljena, pač pa močna gospodarska in vojaška sila, z enotnim in odločnim političnim vodstvom.

To, kar zahod vidi kot nepotrebno vmešavanje v sirsko državljansko vojno, je za Ruse dokončna vrnitev na oder najvišje svetovne politike. Temu primerni so tudi odzivi.

V Rusiji praktično ni medija, ki intervencije ne bi pozdravil. Posebej evforični so bili pri državni tiskovni agenciji, kjer so citirali tako domače kot tuje diplomate in politologe. Nekateri so v potezi Rusije videli nujen korak, drugi pa genialno politično igro. Novico v povezavi s Sirijo so objavili vsakih deset minut, v petek pa že poročali o begu islamistov v Irak.

Spremenjena dinamika

V četrtek sta pred mikrofone skupaj stopila zunanja ministra John Kerry in Sergej Lavrov. Na očitke o civilnih žrtvah in zadetih pozicijah opozicije je Lavrov dejal:  »Sami odgovarjamo za svoje cilje,« in Američane pozval, naj predstavijo dokaze za svoje trditve.

Vodja predsedniške administracije Sergej Ivanov je pojasnil stališče ruskega predsednika: »Akcija ne zasleduje nikakršnih zunanjepolitičnih ciljev in nima nikakršnih ambicij, razen zaščite nacionalnih interesov Ruske federacije.« Nacionalni interes Rusije je sicer res tudi boj proti terorizmu, še bolj pomembna pa je vloga Rusije v zunanji politiki. Zato so stališča Moskve glede neposrednih interesov v regiji in ruskih državljanov v Siriji bolj zamegljevanje kot pravi razlog.

To, kar zahod vidi kot nepotrebno vmešavanje v sirsko državljansko vojno, je za Ruse dokončna vrnitev na oder najvišje svetovne politike.

Vse to Američanom nikakor ne ustreza. V urah po začetku napada sta obe strani začeli informacijsko vojno, da bi svetovno javnost pridobili na svojo stran. Rusko ministrstvo za obrambo je, podobno kot Američani v času Zalivske vojne, takoj objavilo posnetke raketiranja pozicij Islamske države, ZDA so odgovorile z ostrimi opozorili. Po mnenju obrambnega ministra Asha Carterja bo ruska akcija le prilila olje na ogenj in poglobila krizo v Siriji.

Oboji trdijo, da ravnajo »v dobri veri«, z željo po umiritvi razmer. A je to le privid in iluzija ki jo strani ustvarjata za pridobitev močnejših izhodišč. In kazanje mišic.

»Tu ni prostora za naju oba…«

Tako je samoumevno, da bo vsak trdil svoje, z distance pa je težko dojeti in oceniti kaj drži in kaj ne. Po drugi strani se lahko vprašamo: bi Američani pozdravili kakršnokoli rusko vpletenost v Siriji, sploh če gre za podporo predsedniku, ki se ga že več let neuspešno poskušajo znebiti. Konec koncev njihovo posredovanje ni prineslo otipljivih rezultatov.

Uradno stališče Rusije je, da je ta trenutek edina legitimna posrednica na ozemlju Sirije, saj je Asad za pomoč zaprosil sam. Obe strani se strinjata vsaj v tem, da je glavni negativec Islamska država.

Ob tem se dotaknimo še enega vprašanja. Putin je s posredovanjem stopil na zelo spolzka tla. Ne na domačem parketu, tam ima skoraj enoglasno podporo že od intervencije v Ukrajini. Veliko pazljivosti bo treba, da interesi obeh velesil ne bodo prišli v navzkrižje.

Scenariji iz časa hladne vojne niso izključeni. Dva močna akterja na majhnem prostoru sta razlog za utemeljen strah.