Sindrom »črne škatle«

V znanosti je »black box« (črna škatla) katerikoli sistem, katerega notranje delovanje je opazovalcu skrito ali ga opazovalec ne upošteva, temveč se osredotoča na vhodne in izhodne podatke. V znanosti vhodne in izhodne podatke izmerimo z znanstvenimi metodami, zato so večinoma zanesljivi. Mehanizem črne škatle postaja vse bolj popularen tudi v delu slovenske politike. Težava je, da si uporabniki tega »modela« vhodne in izhodne podatke nemalokrat kar izmislijo bistvo – vsebino škatle, kljub temu, da jo večinoma poznajo, pa enostavno zanemarijo.

Zelo značilen primer takega ravnanja je tako imenovana afera »Black Cube«. Vhodni podatek so bili Izraelci in prvak neke stranke, izhodni pa izdajalec oz. veleizdaja, in to brez kakršnih koli dokazov. Dejstvo, da je znotraj škatle nastopala kopica pomembnih sodržavljanov (med njimi tudi dve znani pravnici), ki so izdali precej neljubih, tudi umazanih dejstev o nekaterih politikih, pa to zamolčijo, ker so nastopajoči in obtoženi njihovi. Če bi želeli biti vsaj malo verodostojni, bi morali, ko so naokrog vozili črno kocko, dodati vsaj še zvočne posnetke in slike tistih, ki so bili nedvoumno (dokazano) vpleteni in tega niso zanikali, čeprav sta se, vsaj dami, izmotavali, da so posnetki zmanipulirani (navkljub nasprotnemu mnenju strokovnjakov).

Kljub temu dostopnost posnetkov popolne pozabe vsebine črne škatle ne dopušča. To poskušajo omiliti novinarji MS medijev, ki ne postavljajo vprašanj vpletenim in ne iščejo resnice, ampak enostavno verjamejo razlagam vpletenih (komunikejem) in jih posredujejo gledalcem in poslušalcem. Na primer, nedavno se je znana odvetnica, ki je ob špagetih ustrežljivo opisovala nečedno delovanje ljubljanskega župana, začela obnašati kot tri modre opice iz budistične tradicije, ki pravijo: »Ne vidim zla, ne slišim zla, ne govorim zlo«. In s pomočjo MS medijev sta dva »grešna kozla« čez noč postala žrtvi.

Sindrom črne škatle je bil dobro viden tudi pri referendumskih soočenjih. Zagovorniki so se večinoma trudili razložiti vsebino in pomen posameznega referendumskega vprašanja ter narediti primerjavo z drugimi evropskimi državami (kar je razmeroma dolgočasno za poslušanje), medtem ko so se nasprotniki večinoma osredotočali na vhodne in izhodne podatke, ki jih ob odsotnosti vsebine poljubno zmanipulirajo.

Dober primer je Zakon o parlamentarni preiskavi, ki bi v bistvu v veljavo vrnil zakon, ki je v parlamentu veljal več kot trideset let in so zanj vedeli vsi vpleteni, pa v vsem tem času proti temu zakonu niso protestirali. Tiho so bili tudi, ko je v prejšnjem mandatu poslanka takratne koalicije kršila zakon o parlamentarni preiskavi pri več udeležencih. Sedaj, ko se nekoliko izboljšan zakon ponovno uvaja, pa strašijo, da je to Zakon o politični policiji (vhodni podatek). Ta besedna zveza zaradi naše polpretekle zgodovine, ko smo politično policijo res imeli, v ljudeh vzbuja strah pred nedemokratičnimi metodami. In na koncu, glede na totalitarno prakso iz naše prejšnje države, zaključijo, da zakon pomeni razgradnjo pravne države ali celo drsenje v diktaturo (izhodni podatek).

Vsebina predlaganega zakona pa je za njih črna škatla, ki se ji večinoma izognejo. V kolikor pa kakšen del povzamejo, ga razlagajo po svoje. Kdor je zakon prebral, mu je popolnoma jasno, da ravnanje po zakonu ne daje nikakršne možnosti za kršenje pravic preiskovancev. Zato je bilo vpletanje besedne zveze »politična policija« v primeru tega zakona norčevanje iz vseh tistih, ki so danes žrtve politične policije (oz. različnih milic) na različnih delih sveta, pa tudi norčevanje iz žrtev, ki jih je politična policija preganjala v preteklosti, tudi v Sloveniji.

Na žalost postaja pri nas norčevanje iz tragičnih dogodkov naše zgodovine vse pogostejša praksa. Taka dejanja odražajo bodisi nevednost ali pa popolno pomankanje empatije, kar je zelo zaskrbljujoče.

Na žalost postaja pri nas norčevanje iz tragičnih dogodkov naše zgodovine vse pogostejša praksa.

Kljub očitnim lažem in sprevračanju dejstev je taktika nasprotnikov zelo učinkovita, saj je tak način razvrednotenja zakona hujskaški (ker nagovarja čustva), poleg tega pa je tovrstna nevsebinska predstavitev razmeroma kratka in vpliva na nekritične gledalce, ki zakona večinoma niso prebrali. Učinkovitost se zaradi multiplikacije podobnih izjav še poveča, saj je bilo na soočenju v studiu mnogo več nasprotnikov kot zagovornikov. Dodatno veljavo pa jim je dala tudi »depolitizirana« voditeljica.

Pred kratkim smo obeležili 800. obletnico smrti priljubljenega svetnika Frančiška Asiškega, ki so ga in ga še občudujejo mnogi. Med njimi so bili tudi Gandi ter nobelovca Ivo Andrič in Herman Hesse. Hesse v svojem delu Frančišek Asiški pravi takole: »…veliki sanjalci in junaške duše so vselej prezirali to, da bi pili iz kalnih voda, nikdar se niso zadovoljili z imenom namesto bistva niti s podobo namesto resničnosti …« Zato se ne pustimo prevarati »z imeni in s podobami«. Namesto da bi sledili propagandi, iščimo resnico.

Namesto da bi sledili propagandi, iščimo resnico.