Spoštljiv spomin na žrtve komunizma in poziv k spravi: Ne morejo vzeti spomina
Slovenski narod je šel skozi svoj pasijon: skozi trpljenje, skozi razdeljenost, skozi rane, ki še danes niso zaceljene. Toda pasijon se ne konča na križu. Če ni vstajenja, pasijon nima smisla. Vstajenja pa ni brez resnice, priznanja krivic in ljubezni, je bilo slišati na letošnji slovesnosti v spomin na žrtve komunističnega nasilja.
Četrto leto zapored so se na pietetni slovesnosti na Trgu republike zbrali svojci pomorjenih žrtev komunističnega nasilja in drugi sočutni udeleženci. Na predvečer, 17. maja, dneva spomina nanje, so se v besedi, verzih in pesmi poklonili rojakom, ki še vedno čakajo na dostojen pokop. Slovesnost je zaznamoval spoštljiv, tih poklon, cvetje, množica sveč in slovenske zastave. Kot je v navadi, so svojci s seboj prinesli tudi križe z napisi krajev in številko, ki predstavlja število pomorjenih.
Za številkami so zgodbe
»Številke na njih niso samo seštevki mrtvih,« je navzoče opomnila zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch. Za temi številkami so zgodbe ljudi, njihova hrepenenja in talenti, ki bi jih lahko darovali v dobro svojih bližnjih, svojih vasi, mest in naroda, ki so ga neizmerno ljubili. »Če jih ne bi revolucionarna oblast obsodila na krivično smrt,« je opozorila.
Udeležba na slovesnosti, ki je iz leta v leto večja, sicer kaže, da to sicer prodira v zavest naroda. A po oceni dr. Jaklitscheve prepočasi. Tako boleče odmeva pred nekaj tedni sprejeta odločitev ustavnega sodišča, da ni pristojno se izrekati o ukinitvi dneva spomina. Tehnično ima morda prav. »Toda komunistično nasilje je preveč zarezalo v naš narod, ga pohabilo in razklalo, da bi si to lahko privoščilo,« je povedala zgodovinarka.
Ukinitev dneva spomina namreč pomeni institucionalno sporočilo, da trpljenje, ki ga je država še včeraj štela za vredno posebnega javnega spomina, tega priznanja danes nima več, je dr. Helena Jaklitsch citirala enega od dveh ustavnih sodnikov, ki sta glasovala proti. V sklepnem delu slovesnosti pa je izrazila tudi upanje, da bo ta prihodnje leto že potekala na predvečer uradnega praznika, dneva spomina.
Tišina, ki ni prazna
»Nocoj stojimo tukaj v tišini, ki ni prazna. To je tišina, ki govori. Tišina zemlje, ki skriva zgodbe. Tišina srca, ki nosi spomin. To ni le spomin na zgodovino, to je spomin na ljudi. Na očete, matere, sinove in brate. Na tiste, ki niso imeli dostojnega pokopa. Na tiste, ki niso imeli zadnje besede. Na tiste, ki niso imeli pravice, da bi bili žalovani,« je v nagovoru dejal Marcelo Brula, sin preganjanih staršev, sicer pa tudi režiser Škofjeloškega pasijona.
Kot je poudaril, ga starši niso učili iskati krivcev, pač pa tega, da ostane človek. Velik del življenja je sicer preživel v Argentini. Slovenski narod z izseljevanjem na tuje po njegovih besedah ni izgubil samo ljudi, ampak tudi domove, družine in generacije, ki so morale zaradi strahu oditi.
Ostali so zvesti Bogu in domovini
»A tisti, ki so odšli, niso nehali biti Slovenci,« je poudaril. Naprej so gradili skupnost na temeljih vere, šolstva in kulture. Ustanovili so šole, da bi otroci znali jezik svojih staršev. Peli so v zborih, da bi ohranili dušo slovenskega naroda. »Ostali so Slovenci, zvesti Bogu in domovini,« je poudaril. Otroci, ki so bili rojeni daleč stran, so tako zrasli z zgodbo o Sloveniji, z ljubeznijo do domovine, ki je niso nikoli videli, z občutkom pripadnosti, ki ni bil samoumeven, ampak podarjen.
»Danes ne stojimo tukaj, da bi sodili. Stojimo tukaj zato, ker si upamo pogledati resnici v obraz,« je povedal Brula, Kot je poudaril, brez resnice ni miru. Sprava ni beseda, sprava je pot, je povedal in izrazil upanje po medsebojnem spoštovanju in ljubezni. Lahko ukinejo dan, ne morejo pa ukiniti spomina, je še poudaril in izrazil zadovoljstvo, da se tudi na ravni države odpirajo poti, ki želijo žrtvam prikritih grobišč vrniti ime, dostojanstvo in mesto v skupnem spominu. »Ne zaradi politike, ampak ker smo ljudje,« je dodal.
Rekviem
Slovesnost so zaznamovali tudi varuhi spomina, ki so predstavili zgodbe pokojnih svojcev in znancev, ki se jih spominjajo v molitvi. Igralec Pavle Ravnohrib pa je navzočim prebral imena nekaterih od 3450 žrtev iz Macesnove gorice. Pieteten in spoštljiv odnos do žrtev komunističnega nasilja je Ravnohrib odstrl tudi v verzih Toneta Ferenca v pesmi Rekviem.
»Tokrat praznoval ne bom.
Ne konca vojne in ne zmage.
Zaprl se bom v svoj tihi dom
in molil za Slovence svoje drage.
Za njih bom molil,
ki so nekoč bili rdeči, beli, plavi
in vsak v svobodo svojo zroč
izginili v gorja poplavi.
Naj Lux Perpetua zdaj sveti vsem,
ki v breznih in grobovih spijo,
in Requiem Aeternam njih kostem,
kjer koli trhle še ležijo.«
Slovesnost so s pesmijo pospremili člani moškega pevskega zbora TD Briše, rahločutne melodije sta iz citer izvabljali Neli in Karmen Zidar Kos. Molitev za vse žrtve, ki jim je totalitarni režim vzel življenje, pa je pred gotovo več kot 1000 udeleženci nocojšnje slovesnosti vodil duhovnik Rok Pogačnik.
12 komentarjev
Peter Klepec
Nekoc so strpali starega oceta v konc lager, teto ubili na cesti, strica v neki grapi. Apokalipsa!
Ampak nasi starsi si rekli dovolj in stopili vstran. Zato smo lahko pred dnevi praznovali eno obletnico. 24 nas je bilo. Uzitek pogledat in razlikovat zivljenje od smrti.
MEFISTO
Ne bodite prestrogi do komunistov. Imeli so orožje, moč in voljo, da bi lahko likvidirali vse Slovenece, pa niso. Le kakih 100.000 so jih mučeniško pobili. Zaradi njihove dobrote jih bomo obdržali v krvavem spominu.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Tudi stalinistično-komunistični odnos po letu 1945 do ostalih Slovencev-intelektualcev - bi bilo potrebno - dodatno raziskati.
Ena ex kolegica v knjižnici, leta 1944 rojena prava Ljubljančanka iz LJ_Bežigrada mi je nekoč razlagal, da je znani medvojni univ. filozof prof. dr. France VEBER (1890-1975) po letu 1945 - malone UMRL OD LAKOTE, KER MU NISO OMOGOČILI - DELA, ZAPOSLITVE.
Info - potrebna preveritve.
L.r. Janez KK, LJ.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Gospod Murn - ne motite se.
Poleg tega, da je bil dr. Matej Justin priznan zelo deloven ljubljanski privatni zdravnik je veliko dobrega - dokumentirano - storil tudi za tedanjo slovensko mladino - pri odličnih katolikih slovenskih Orlih (1906-1929), z nadaljevanjem v ktoliški ZVEZI SLOVENSKIH FANTOV - ZFO IN ZVEZI SLOVENSKIH DEKLET - ZDK (1930-1941).
Z njimi je sodelovalo še več drugih znanih in priznanih slo zdravnikov npr. znani dr. ANTON BRECELJ, PRVA SLOVENSKA INFEKTOLOGONJA DR. Malka ŠIMEC (1893-1960).
Skratka - neobdelana tema.
l.r. Janez KK, LJ.
Andrej Muren
Ko človek vidi takšna zborovanja, se zave, kakšno škodo so naredili komunisti lastnemu narodu. dobesedno pohabili so ga in še 80 let potem se ne moremo postaviti na noge.
Mogoče bo nova vlada, če ne bo spet leva, uspela zadeve premikati v pravi smeri. Sicer nas čaka propad.
Ud Lete
Lepo. Lahko samo pohvalim.
Johan
Zanimivo (samo)poimenovanje udeležencev. In zanimivo o številu. Dovoljšen komentar in odgovor na dogodek in zapis o njem. Kritika škofov pa se mi zdi, da je neupravičena. Navzoči so bolj, kakor si LJ misli.
MEFISTO
Ošteti te ne morem, pohvaliti pa tudi ne, ker nisem razumel, kaj si sploh hotel povedati. Dolgo ne boš več lastnik svojih oslovskih ušes.
Janez Kepic-Kern, SLOVENIANA
Bogdaj, dober dan - vsem.
Pred to sovesnostjo je bilo na Slovenski matic predavanje dr. Dežman: v razpravi je precej mlajših ljudi poudarilo, glasno, da je bilo precej napisanega, realno - glede krivde naredbodajalcev za nesedodne pomore - pa ni bilo vsaj PRAVNO - DOSEŽENEGA - PRAKTIČNO - NIČ.
Nihče od naredbodajalcev ni bil uradno , sploh pa ne - sodno - uradno razglašen za krivega, zločinskega itd.
Na dr. Dežmanvem nastopu, po njem , sem tam prisotno neznano mi gospo zdravnico opozoril na slab odnos stalinistične oblasti do UVELJAVLJENIH, ZASLUŽNIH, UGLEDNIH STAREJŠIH KATOLIŠKIH ZDRAVNIKOV - PO LETU 1945.
Npr. orlovskega zdravnika dr. Iva Pirca (1891-1967), ki je napisal več odličnih knjig za mladino in ženske ter otroke o telovadnih igrah in zdravju ter bil pobudnik izgradnje PRVEGA ZDRAVSTVENEGA DOMA v SOVENIJI, v Lukovici - so po letu 1945 odstranili z meste vodje zavoda za javno zdr. Higieno, ki ga je dr. I. Pirc - osebno ustanovil.
Drugega orlovskega zdravnika, izjemno priznanega v Ljubljani dr. Mateja JUSTIN (1986-1974) - SO PO DRUGI VOJNI NAHUJSKANI STALIN INDOKTRINIRANCI - po mestu zmerjali z "KLEROFAŠISTOM",
kar seveda ni bil, pač pa le zelo priznan in iskan normalen zasebni zdravnik.
Gospa zdravnica , s katero sem govoril je za dr. I. Pirca vedela, za dr. M. Justina - pa - ne.
Ogromno teh dogajanj okrog 2. vojne na Slovenskem - je po mojem osebnem mnenju zelo
TRAGIČNE PA TUDI SRAMOTNIH - za mnoge Slovence, tedaj živeče.
Žal.
l.r. Janez Kepic-Kern, LJ, ex od 1978-2015 splošni knjižničar v okolju LJ, nečlan strank, nenaročen, neplačan, le osebni zapis.
Andrej Muren
Za tega dr. Justina se mi zdi, da je živel v Vižmarjih. Če je pravi, vem, da so ga takoj po vojni komunisti oropali vsega: vzeli so mu avto (ki so ga zdravnikom pustili celo Nemci), motor in hišo, tako da je nazadnje v lastni hiši živel kot najemnik ali celo podnajemnik. To je bila slovenska svoboda po letu 1945.
Ljubljana
In ta komunisticna kuga je tako pohabila Slovence, da pravzaprav malo ljudi.na slovesnosti.
Vedno zelo pogresam dusne pastirje , klerike vsaj iz Ljubljane
Ovc nas je nekaj bilo a pastirji ne disijo po.nas..
Ta odnos slovenskih skofov je zalosten !
Ljubljana
Ja, seveda spostljiv, kaksen pa.
Sicer premalo povedano , da se spominjamo vsaj 25 000 genocidni pomorjenih MED VOJNO IN PO NJEJ , SE PO LETU 1945.
IN DA SO KOMUNISTI 2 MESECA ZA.NEMCI, ITALIJANI IN MADZARI,
NAPADLI SLOVENSKI NAROD !
TER POVZROCILI VSAJ 50 000 NEPOSREDNIH IN Z NJIH " OSVOBAJANJEM" POVEZANIH ZRTEV.
CE NE CELO VEC. MOSKIH, ZENSK IN OTROK OKROG 3 000, STARIH IN DOJENCKOV !
DA O.TRPLJENJU DRUZIN POMORJENIH , unicenih zivljenjih svojcev, pregonu v tujino, pozganih vaseh, ropanju sploh ne pisem nic !
Ves ta rdeci teror.in kriminal se dogaja ze 86 let !
Temelj vsega pa je.bistvo.komunizma- LAZ !
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.