Srednje velika laž. In dva poraza Janeza Janše

V ponedeljek je na izredni seji programskega sveta RTV Slovenija potekalo glasovanje o predlogu predčasne razrešitve generalnega direktorja Igorja Kadunca. Podobno kot leta 2018, ko so ga želeli razrešiti pod vlado Marjana Šarca, je tudi tokrat zmanjkal en sam glas. Med šestimi vzdržanimi pa najbolj bode v oči član SMC, Rok Hodej, čeprav je poprej napovedal, da bo glasoval za razrešitev.



Po neizvolitvi Erbežnika za ustavnega sodnika in Brezigar Mastenove za viceguvernerko, je neuspešna zamenjava že drugi večji poraz Janeza Janše v zadnjih tednih. Čeprav nekateri govorijo, da v koaliciji nič ne bo več tako, kot je bilo, pa sam zavzemam stališče, da je verjetno tako še najbolje.

Postavljeni model nacionalne televizije ni trajnosten. Kdorkoli bi se pod to vladno konstelacijo zavihtel na vrh, bi imel enormne težave. Janša bi storil RTV-ju medvedjo uslugo, če bi ga enostavno ignoriral, ne pa da se je odločil za direktni spopad. Ugled je bil namreč po famoznih Tarčah o zaščitni opremi že tako nizek, da bi se kaj kmalu sesul sam vase.

Če je slika o družbenem dogajanju zavajajoča zaradi monopolnega ali interesnega položaja, lahko ta vodi v totalitarizem, ki je zavit v krinko demokracije

Zakaj so mediji pomembni?

Pluralni mediji imajo poseben pomen za razvoj in obstoj demokracije, saj omogočajo nadzor oblasti. Pomembno pa je, da to počnejo preko ponudbe različnih pogledov, idej in interpretacij. Ljudje smo namreč subjektivna bitja, zato informacijam pripišemo pomen, ki je skladen z našim svetovnim nazorom. Tako ravnamo tudi tedaj, ko informacije posredujemo drugim.

Temu se v demokratični družbi ni mogoče, niti ni smiselno izogniti. Pomembno pa je, da subjektivne poglede posameznika objektiviziramo s pluralnostjo. Če teh informacij o družbenih dogajanjih ni, ali pa so te nepopolne, povprečni volivec ni zadostno informiran.

Če je slika o družbenem dogajanju zavajajoča zaradi monopolnega ali interesnega položaja, pa lahko ta vodi celo v totalitarizem, ki je zavit v krinko demokracije. V demokraciji je pomembno, da znamo na kulturen način soočiti stališča, nikakor pa ne smemo vsi misliti enako. Milton Friedman je že davno dejal: »Če postavljaš enakost pred svobodo, nimaš ne enega, ne drugega. Če pa na prvo mesto postaviš svobodo, bo obojega več.«

Slovenija kot hibrid

Totalitarni sistemi 20. stoletja (fašizem, nacionalsocializem in komunizem) so težili k temu, da so si podredili celoten sistem, da so lahko vzdrževali alternativno realnost. Pomembno je bilo imeti v rokah vse vzvode moči v družbi, od izvršne in sodne oblasti, pa do medijev. Hitler in Orwell sta tak sistem propagande označila za t. i. veliko laž (big lie), njegov namen pa je bil izključno ta, da je skrbel za politično mobilizacijo. Ta nikakor ni omogočal tega, da bi si ljudje ustvarili lastno sliko o dogodkih.

Četudi smo zavrgli nedemokratične prijeme kot škodljive, pa je po tridesetih letih demokracije v Sloveniji še vedno opazno, da so določene ostaline sistema v družbi še prisotne. Tem pluralnost mnenj nikakor ni v interesu, saj morajo prodajati svojo resnico, ko je to pomembno.

Še slabše, nedokončano demokratično domačo nalogo smo cepili s pristopom, ki ga Timothy Snyder poimenuje za srednje veliko laž (medium-size lie). Tisti, ki želijo danes vzdrževati alternativno realnost, ne potrebujejo več celotnega aparata države, temveč zadostujejo že moderni politično-marketinški pristopi, segmentacija sporočil in socialni mediji.

Direktor kova Kadunca bi se v privatnem sektorju že zdavnaj poslovil od položaja

Tu smo žal na slabšem, kot na Zahodu. Tam so se vsaj odločili za enega od konceptov ter zavrgli drugega, pa čeprav ta boleče segmentira politični prostor. Pri nas pa še vedno ne vemo, kdo pije in kdo plača.

Poteza, da na vrhu pustijo Kadunca, bo verjetno prinesla nacionalni televiziji več slabega, kot dobrega. Stojim namreč za stališčem, ki sem ga že zapisal, da bi se direktor kova Kadunca, v privatnem sektorju že zdavnaj poslovil od položaja. Kaže se, da je zopet zmagala mediokriteta ter je moral nekdo ostati na položaju, ker je naš in ne zato, ker je dober.

To meče slabo luč na vse (marsikdaj utemeljene) argumente o pluralnem poročanju nacionalne televizije.

Še sreča, da živimo v času, ko svetovni splet prinaša nešteto možnosti informiranja. Kot so zapisali pri Katedrali svobode, je edina rešitev za medije tipa RTV res kakovostno medijsko poročanje, za katerega ni mogoče pričakovati, da bo objektivno, zahteva pa se, da bo profesionalno, v službi pravice vedeti, ne pa v izkrivljanju dogodkov in dejstev, kot narekujejo vplivni, zakulisni politični in ekonomski interesi.