Superliga se podira. A kaj je bilo za velike klube na njej tako privlačnega, da lahko idejo še kdaj naplavi?

Novica, da 12 največjih evropskih klubov ustvarja superligo, je tako močno odjeknila tudi izven sveta nogometa, da se ji ni mogel izogniti praktično nobeden izmed medijev. Še bolj je dva dni kasneje odjeknila novica, da je pritisk navijačev in nekdanjih nogometašev zalegel. Vsi klubi iz Anglije so že odpovedali svoje sodelovanje v superligi, to pa bolj ali manj pomeni, da je ta obsojena na propad.

Mi pa smo pogledali v strateško zakulisje in poskušali najti razloge, ki so privedli do tega, da se je dvanajsterica v nedeljo sploh odločila za vstop v superligo. Kaže se predvsem globok razkol med lastniki klubov in njihovimi navijači ter sledenje trendom globalnega trženja klubskih znamk.

Po nedelji smo dobili nov dramatičen dan za nogomet. Ko je že kazalo, da bo nogomet za vedno spremenjen, je prišla novica, da se Manchester City poslavlja od sodelovanja v superligi. Pred stadionom Stamford Bridge igralci Chelseaja zaradi protesta navijačev nekaj časa sploh niso mogli do stadiona, kmalu je postalo jasno, da se je tudi Chelsea uklonil pritisku navijačev in odhaja iz superlige. Manchester United je nato v izjavi za javnost poleg izstopa iz novega gibanja potrdil tudi, da bo klub do konca leta zapustil izvršni podpredsednik Ed Woodward, ki je bil eden izmed kolovodij upora proti UEFA in Čeferinu.

🎶 WE SAVED FOOTBALL 🎶

Chelsea fans celebrate the news that the club has begun the process to leave the Super League.

(via @RiyadDilhan) pic.twitter.com/QIOQAoMN6r

— ESPN FC (@ESPNFC) April 20, 2021

Izstopili so tudi vsi preostali odpadniški angleški klubi, različni viri pišejo, da jim bosta sledila tudi Atletico iz Madrida in Barcelona, a že zdaj je jasno, da je superliga dokončno potopljena. Le predsednik Reala iz Madrida Florentino Perez je včeraj še verjel v velikopotezne načrte.

"Vrnili so se in vem, da lahko veliko ponudijo ne le tekmovanjem, temveč celotni evropski igri. Zdaj je najpomembnejše, da gremo naprej in obnovimo enotnost, ki jo je imel nogomet pred tem," je v izjavi za javnost včeraj zvečer sporočil predsednik Evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin, ki si sedaj zagotovo zmagovalno mane roke, saj mu je uspel comeback, ko so ga že mnogi odpisali. Ostali člani superlige zaenkrat pravijo, da bodo "preoblikovali" projekt, a zdi se, da je ta že zavožen.

#SuperLeague official statement 🚨

"We are reconsidering the appropriate steps, in order to reshape the project”.

“We're proposing a new competition, because current one isn't working. English clubs have been forced to leave, due to outside pressure”.

It’s gonna be suspended. pic.twitter.com/2GWXSVhTr4

— Fabrizio Romano (@FabrizioRomano) April 20, 2021

Zakaj so se veliki sploh odločili za svojo ligo?

Odločitev za superligo je jasen prikaz številnih sodobnih trendov v svetovnem gospodarstvu. Ena je vse manjša povezanost med klubom in geografsko identiteto. Kot analizira Steve Davies z britanskega Inštituta za ekonomske zadeve, to miselnost naprej poganja predvsem sodobni marketing in televizijski prenosi. TV je od sedemdesetih let dalje nekaterim ekipam omogočila, da je njihove tekme spremljala celotna država, s satelitsko televizijo pa je prišlo globalno spremljanje tekem, ki ni povezano z dejanskim krajem ali državo, v kateri imajo ekipe sedež.

Gre tudi za odmik od držav kot organizacijskih enot svetovnega gospodarstva v različna mesta in, kot kaže, tudi v prave mestne lige, ki bodo nadomestile državne, piše Davies. Predlagana superliga bi korenito spodkopala vlogo nacionalnih združenj in zvez. V bistvu gre za ligo ekip s sedežem v večjih mestih z globalnimi povezavami (Madrid - London - Barcelona - Milan – Torino - Manchester - Liverpool). Zagotovo bi superligi, če bi bila uspešna sledile še druge nadnacionalne lige. Pred leti smo že imeli poskuse, da bi dobili Atlantsko ligo.

Premik gospodarske moči proti Aziji in kartelni dogovor

Superliga kaže tudi na premik gospodarske moči iz Evrope v smeri Azije in celo Afrike. Ta poteza je bila usmerjena in navdahnjena iz ZDA, vendar je jasno, da je strateško razmišljanje predvsem v tem, da ustvari izdelek, ki se bo dobro prodajal zunaj Evrope, v vzhodni in zahodni Aziji, Afriki in Latinski Ameriki.

V ekonomskem smislu je superliga klasičen primer poskusa oblikovanja kartela za vzpostavitev regulirane oligopolne konkurence. Prvič gre za obrambo. Zagon za to ligo so imele predvsem ekipe, kot so Madrid, Barcelona in Juventus, ki čutijo pritisk »ameriških« ekip v angleški ligi (Liverpool, United, Arsenal). Gre za to, da imajo te ekipe poslovni model, ki je odvisen od kvalifikacij za Ligo prvakov, uvrstitev vanjo pa je zelo negotova, saj ima zdaj kar 7-8 ekip v Angliji realne možnosti, da zasede prve 4 pozicije na lestvici, ki prinašajo uvrstitev v ligo prvakov. Drugič, cilj kartela ni predvsem maksimiranje prihodkov, temveč zagotavljanje predvidljivosti in stabilnosti prihodkov. To dodajo še uveljavljene ekipe in "nadobudneži", ki so znali dobro prenesti krizo in jih je bilo sedaj treba pripeljati v superligo (Chelsea, City, Atletico Madrid).

Tuji lastniki drugače gledajo na nogomet kot navijači njihovih klubov

Strokovnjak za trženje v športu Tomaž Ambrožič ocenjuje, da je aktualno dogajanje posledica dogajanja v zadnjih 15 letih. Takrat se je začelo vstopanje tujih lastnikov v lastniške strukture evropskih nogometnih velikanov, ko je Malcolm Glazer prevzel Manchester United. »Med navijači je bilo že takrat čutiti nezadovoljstvo, ker ti lastniki ne razumejo okolja in predvsem ne razumejo navijačev, ki so v njihovih očeh le potrošniki. Takšne lastnike vodijo predvsem ekonomski interesi. Prišli smo do točke, ko so začeli lastniki delovati kot v ZDA, kjer se so sposobni franšizo preseliti na drug konec ZDA. V Evropi je takšna logika trčila ob zid,« je povedal za MMC RTV Slovenija.

Dejstvo je, da imajo od 12 klubov, ki so ustanovili superligo, le dva v lastniških rokah navijači. To sta Barcelona in Real. Vsi angleški klubi so v rokah miljarderjev, od teh je le Tottenham v rokah Angleža. Manchester United, Liverpool in Arsenal so v rokah Američanov, Manchester City v rokah arabskega šejka, Chelsea pa v rokah ruskega miljarderja Abmramovića. AC Milan ima ameriške lastnike, Inter kitajske, Juventus pa že desetletja vodi družina Agnelli. Gre torej skorajda povsod za lastnike, ki nimajo enakega pogleda na nogomet, kot ga imajo evropski navijači.

Vse to postavlja vprašanje, kaj je tisto pri nogometu, kar cenijo njegovi ljubitelji. Vedno bolj jasno je, da obstajata dve vrsti nogometnih navijačev, ki imata zelo različni zamisli o tem, kaj pri nogometu cenita. En sklop ceni negotovost in konkurenco v nogometu (ki prinaša dodatno napetost) ter tradicionalno identiteto in rivalstva. Drugi del pa se osredotoča na posamezne igralce ter njihove sposobnosti in sledi zgolj eni blagovni znamki ali ekipi na enak način, kot pri najljubši hrani ali pivu.

Torej, obstajata dve zelo različni ideji, ki sta tako različni, da je bilo le vprašanje časa, kdaj se bosta ločili. Zaenkrat je še vedno močnejša prva, kar kaže tudi uspešen pritisk na klube, ki so se odločili za superligo.

Lastnik Liverpoola se opravičuje navijačem:

https://twitter.com/LFC/status/1384763846557147142?ref_src=twsrc%5Etfw%7Ctwcamp%5Etweetembed%7Ctwterm%5E1384763846557147142%7Ctwgr%5E%7Ctwcon%5Es1_&ref_url=https%3A%2F%2Fwww.dw.com%2Fen%2Feuropean-super-league-project-is-dead-agnelli-admits%2Fa-57245221