Trump po porazu: predsednik, ki še podpisuje ukaze, a mu kongres jemlje vzvode odločanja

Demokrati so v torek, 3. novembra, na vmesnih volitvah (volitvah na polovici predsedniškega mandata, na katerih Američani izberejo vseh 435 članov predstavniškega doma in tretjino od 100 senatorjev) osvojili večino v obeh domovih kongresa. Donald Trump, 47. predsednik ZDA in republikanec, se je s tem znašel v položaju, ki mu Američani pravijo lame duck (šepava raca) – v Beli hiši ostaja do januarja 2029, vendar mu moč odločanja hitro kopni.

V nadaljevanju pojasnjujemo, kakšen je izid v številkah in glede na zgodovinsko primerjavo, česa Trump po 3. januarju ne bo več mogel odločati sam ter kako bi potekala morebitna ustavna obtožba in zakaj konservativni zgodovinar Victor Davis Hanson meni, da predsednik kljub porazu lahko ostane močan.

Demokrati v Teksasu podrli tridesetletni republikanski monopol

Po neuradnih izidih imajo demokrati v senatu približno 54 od 100 sedežev, medtem ko so v predstavniškem domu presegli prag 218 sedežev, potrebnih za večino. Dobili so sedem republikanskih sedežev v senatu, in sicer v Kansasu, Iowi, Ohiu, Maineu, Severni in Južni Karolini ter Teksasu in vsaj štiriindvajset okrajev v predstavniškem domu, na drugi strani republikanci niso prevzeli nobenega demokratskega. NBC ocenjuje, da bo to največja demokratska večina v domu v skoraj dveh desetletjih. Pomembno je poudariti, da nova večina prevzame oblast šele 3. januarja 2027, do takrat v kongresu večinsko odločajo še republikanci.

Zgodovinska primerjava kaže, da je izguba obeh domov pri predsednikovi stranki redka, vendar ni brez primere. Preglednica povzema izbrane vmesne volitve od leta 1994; številke izgubljenih sedežev v domu so navedene samo tam, kjer so zanesljivo znane.

Zgodovinska prelomnica se je zgodila v Teksasu. James Talarico, 37-letni demokratski poslanec v teksaškem parlamentu iz Austina, nekdanji učitelj in študent protestantske teologije, je z okoli 55 odstotki glasov premagal Kena Paxtona, generalnega pravobranilca Teksasa in Trumpovega tesnega zaveznika. Paxton je spomladi v republikanskem drugem krogu izločil dosedanjega senatorja Johna Cornyna, ki je sedež zasedal štiri mandate; pred tem je Paxtona podprl Trump.

To je prva demokratska zmaga na senatnih volitvah v Teksasu po letu 1988. Demokrati so v Teksasu osvojili vse državne funkcije, tudi guvernersko, ki jo je zasedal Greg Abbott.

Osamljeni republikanec Cruz v modrem Teksasu

Nihče ne uteleša trenutnega šoka in osamljenosti republikanske stranke bolje kot teksaški senator Ted Cruz. Kot politik s skoraj štirinajstletnimi izkušnjami v Washingtonu in močnim zaledjem v gibanju Maga (Make America Great Again, Naredimo Ameriko spet veliko, Trumpovo politično gibanje) se je Cruz čez noč prebudil v povsem novo realnost, saj je postal edini preostali republikanec na ravni celotne zvezne države Teksas, ki še ima svoj položaj.

Cruzov položaj je paradoksalen; njegov mandat je zaradi zmage leta 2024 varen do leta 2031, vendar pa je v domačem Teksasu ostal brez vseh strankarskih zaveznikov, v Washingtonu pa izgublja vplivno predsedovanje senatnemu odboru. Ta zgodovinski zlom velja za neposredno nezaupnico politiki Donalda Trumpa predvsem zaradi visokih življenjskih stroškov in zunanje politike, kar Cruza sili v vlogo osamljenega branilca nekdaj nepremagljive teksaške rdeče utrdbe.

Cruz je v senatu od leta 2013. Pred tem je bil generalni solicitor Teksasa (državni pravnik, ki zvezno državo zastopa pred sodišči). Zdržal je dva visoko profilirana demokratska izziva, leta 2018 z okoli tremi in leta 2024 z več kot osmimi odstotnimi točkami prednosti. Izid je v svojem podkastu označil za »moder cunami« in »Watergate-level repudiation« (zavrnitev na ravni afere Watergate, politične krize sedemdesetih let, ki se je končala z odstopom predsednika Richarda Nixona).

Krivdo pripisuje visokim življenjskim stroškom, republikance poziva, naj se posvetijo ekonomskim vprašanjem delavskega razreda, demokratom ponuja sodelovanje, kadar bodo po njegovih besedah razumni: »Teksas je moder. To je težek stavek, a Teksas je danes vsaj moder.«

Cruz hkrati napoveduje dve leti nenehnih napadov na Trumpa: ustavno obtožbo, sodne pozive in preiskave, ki bodo po njegovem zadele tudi predsednikovo družino in člane vlade. Med njimi omenja obrambnega ministra Peta Hegsetha (nekdanjega televizijskega voditelja in vojaka nacionalne garde). Pričakuje tudi, da bo senatni voditelj demokratov Chuck Schumer dve leti blokiral kandidate za sodnike. Gre za napovedi republikanskega politika, ne za dejstva, zato jih moramo razumeti kot njegovo oceno.

Trump ostaja podpisnik izvršnih ukazov, toda zakonodaja, denar, imenovanja in nadzor so v rokah demokratov

Ameriška ustava predsedniku ne daje oblasti nad zakoni, denarjem in imenovanji, zato je veliko Trumpovih vzvodov odvisnih od kongresa. Na naslednje stvari Trump po 3. januarju ne bo mogel več samovoljno vplivati:

• Zakonodaja (velika izguba): noben zakon ne nastane brez obeh domov, zato lahko demokratska večina v domu ustavi vsak Trumpov predlog. Trump ohrani veto (pravico, da zakon zavrne), ki ga demokrati brez dvotretjinske večine v obeh domovih ne morejo preglasovati.
• Proračun in denar (velika izguba): o izdatkih odloča kongres. Brez demokratske privolitve ni denarja za Trumpove prednostne projekte, v sporu grozi zaprtje zvezne uprave (shutdown).
• Imenovanja (velika izguba): ministre, veleposlanike in zvezne sodnike, tudi vrhovne, potrjuje senat. Demokrati jih lahko zavrnejo ali zadržijo, kot so republikanci leta 2016 brez obravnave pustili Obamovega kandidata za vrhovno sodišče.
• Preiskave in sodni pozivi (velika izguba): odbori bodo lahko izdajali sodne pozive (uradne zahteve za dokumente in pričanja), ne da bi potrebovali odobritev Bele hiše. Napovedane teme so Trumpovi gradbeni projekti, obtožbe o okoriščanju družine, vojna v Iranu, izvajanje priseljenske politike, krčenje uradnikov v okviru DOGE (Department of Government Efficiency, ekipe za vladno učinkovitost, ki jo je sprva vodil Elon Musk), umetna inteligenca in življenjski stroški.
• Ustavna obtožba (delna izguba): dom jo lahko izglasuje z navadno večino, a za odstavitev je v senatu potrebnih 67 od 100 glasov, ki jih demokrati nimajo. Postopek je razložen spodaj.
• Vojna in zunanja politika (delna izguba): Trump ostaja vrhovni poveljnik, toda kongres odloča o denarju za vojsko in lahko sprejme resolucijo o vojnih pooblastilih, na katero Trump sproži veto.
• Pogodbe in trgovina (delna izguba): pogodbe so že doslej potrebovale dvotretjinsko soglasje senata, medtem ko carine in trgovinska pravila ustavno spadajo h kongresu, ki ju je deloma prenesel na predsednika.
• Izvršni ukazi (ostajajo): kongres jih lahko razveljavi le z zakonom, na katerega Trump sproži veto, ustavijo pa jih lahko sodišča.

Obratna stran računice je enako pomembna. Demokrati s približno 54 glasovi nimajo 60 glasov, ki so potrebni za zaključek zavlačevalne razprave v senatu (filibuster), zato večine zakonov ne bodo mogli sprejeti sami. Nimajo niti dveh tretjin za preglasovanje veta, saj je Trump že napovedal, da bo v tem primeru postal »g. Veto«.

Kot ugotavljamo, lahko demokrati svoje cilje, denimo vrnitev zdravstvenih subvencij ali ustavitev denarja za vojno, uveljavljajo predvsem prek proračuna, vendar Trump lahko tudi proti takšnim ukrepom uveljavi veto. Tudi preiskave niso samodejno uspešne: ali bodo izvršilna veja in njeni uradniki sodne pozive upoštevali, bo marsikdaj odločilo sodišče. Preganjanje morebitnih kršitev pa je odvisno od Trumpovega pravosodnega ministrstva.

Ali demokrati ustavno obtožbo sploh nameravajo sprožiti, še ni jasno, a se o njej  že namiguje in je predmet številnih debat. Voditelj demokratov v predstavniškem domu Hakeem Jeffries, ki je kandidat za predsednika doma, je septembra v pogovoru za televizijo ABC dejal, da »nismo ničesar vključili in nismo ničesar izključili«. Robert Garcia, najvišji demokrat v odboru doma za nadzor, je poudaril preiskave poslovnih interesov Trumpove družine, ravnanja zveznih organov pri izvajanju priseljenske politike in dobičkov podjetij, ne pa izrecno obtožbe.

Newsweek opozarja, da bodo morali demokrati pretehtati, ali se obtožba izplača, ker bi senat Trumpa verjetno oprostil, Cruz pa vnaprej napoveduje »neusmiljeno« obtožbo. Že pred volitvami je demokratski poslanec iz Michigana Shri Thanedar napovedal obtožne člene proti Hegsethu, medtem ko je Jeffries tedaj ocenil, da republikanski dom takih členov ne bo obravnaval.

Tudi Clinton in Obama sta po izgubi kongresa vladala naprej, a primerjava ima vrzeli

Victor Davis Hanson je ameriški klasični filolog in vojaški zgodovinar, upokojeni profesor na državni univerzi v Fresnu v Kaliforniji ter višji sodelavec konservativnega raziskovalnega središča Hoover Institution pri univerzi Stanford. Piše kolumne, vodi podkast The Victor Davis Hanson Show in je kmet. Napisal je knjigo The Case for Trump (Primer za Trumpa), zato njegovo analizo beremo kot konservativno, strokovno pa je doma v vojaški zgodovini, ne v ustavnem pravu.

Hanson je misli posnel pred volitvami, ko je še tehtal možnost, da Trump izgubi kongres. Po njegovih navedbah sta Bill Clinton in Barack Obama po izgubi obeh domov odšla z oblasti precej bolj priljubljena, kot sta bila na dnu, vmes sta vladala mimo kongresa: Clinton je leta 1999 enajst tednov bombardiral Srbijo brez njegove odobritve; Obama je sklenil sporazum z Iranom brez glasovanja v senatu in se hvalil, da ima »pisalo in telefon« za izvršne ukaze.

Njegov sklep je dvojen: predsednik v zunanji politiki in pri ukazih ostaja močan, opozicija v takih okoliščinah pogosto pretirava, kar predsedniku celo koristi. Hansonovih številk o žrtvah Obamovih napadov z brezpilotniki zaradi spornosti ne povzemamo.

Hansonovo strukturno tezo potrjuje tudi trenutna razporeditev moči, saj demokrati brez republikanskih glasov ne morejo preglasiti veta. Primerjava ima kljub temu vrzeli. Sodišča so nekatere Obamove ukaze, na primer o zaščiti priseljencev pred izgonom, ustavila, kar kaže, da je izvršna oblast omejena tudi mimo kongresa.

Trump vstopa v zadnji dve leti mandata še z vojno v Iranu, ki ji je podpredsednik J. D. Vance (nekdanji senator iz Ohia) javno pripisal poraz: »Razlog, da smo izgubili, je vojna.« Clinton in Obama sta imela drugačne razmere, zato je primerjava poučna, a ne napoved.

Dve leti vladanja z ukazi, doma pa preiskave in zaprta blagajna

Trump ostaja vrhovni poveljnik in nosilec veta, zato v zunanji politiki in z izvršnimi ukazi ohrani veliko prostora. Doma se njegov zakonodajni program ustavlja, medtem ko bodo preiskave, denar in imenovanja v rokah demokratov. Do 3. januarja ga kongres še ne omejuje, zato Al Džazira ne izključuje, da bo Trump v tem času sam zaostril vojno, preden demokrati dobijo vzvode.

Odprta ostajajo vprašanja, ali bodo demokrati preiskave in proračun uporabili zadržano, ali kot napoveduje Cruz, pretirano ali bo Jeffries sploh odprl pot ustavni obtožbi in ali bo vojna v Iranu povzročila razdor tudi znotraj republikancev. Prve odgovore bo prineslo prvo zasedanje novega kongresa 3. januarja 2027.